50 let Van Der Graaf Generator albuma “H To He, Who Am The Only One”

0 112

Van Der Graaf Generator so postali kmalu po nastanku v drugi polovici šestdesetih zasedba, ki je svojim naprednim vizionarstvom, z nebrzdano pionirskim zamahom premikala glasbene meje, ter na široko odpirala vrata razmahu progresivnorockovskega žanra. Hitro se jih je oprijela oznaka ene najbolj čudaških zasedb tistega časa. Ne čudi, da sta šok terapijo njihovega »glasbenega ekscesa« mdr. malikovala veliki figuri kasnejšega punk vala John Lydon (Sex Pistols) in Mark E. Smith (The Fall). A počasi. Bend je februarja 1970 izdal svoj prvi pravi studijski album »Least We Can Do Is Wave To Each Other« (RockLine recenzija). Zakaj prvi pravi? Ker je bil prvenec »The Aerosol Grey Machine« (1969, RockLine recenzija) mišljen kot samostojni album Petra Hammilla in ga skupina zato niti ne prizna za svojega. A, da so sploh preživeli in rešili svoj obstoj, so pristali na kompromis, da izide ta album pod imenom Van Der Graaf  Generator. Več o ozadju te štorije je zapisano v RockLine prispevku ob 50. obletnici izida albuma »Least We Can Do Is Wave To Each Other«.

Ovitek albuma “H To He, Who Am The Only One” za evropski trg
Notranjost ovitka albuma “H To He, Who Am The Only One” imenovana “šah-mat”

No, skupina je do aprila 1970 že utrdila svojo pozicijo na sceni zlasti zahvaljujoč koncertnim nastopom, s katerimi so pridobivali vse več simpatij s strani glasbene javnosti. V tistem kar so počeli so bili absolutni posebneži, glavni pogonski motor skupine pa je bil karizmatični vokalist in klaviaturist ter glavni komponist Peter Hammill. Njegov pogled na glasbo je bil v tistem času neverjetno inovativen. Hammill je bil dobesedno neulovljiv. V vsem je bil poseben tudi njegov pristop do načina petja po katerem se je v začetnem obdobju svoje kariere močno zgledoval tudi David Bowie. Bend je pridobil na dodatni prepoznavnosti, ne le s podpisom pogodbe s Charisma Records, pač pa tudi ob izdanem singlu za prelepo balado »Refugees«. Van Der Graaf Generator so v tistem času sprejeli povabilo da sodelujejo tudi pri ustvarjanju glasbene podlage za film »Eye Witness« režiserja Cubby Broccollija. K projektu so pristopili vendar pa je bilo kasneje zelo malo skomponirane glasbe tudi uporabljene za filmsko glasbo. V začetku aprila 1970 so Van Der Graaf Generator odpotovali v Bremen, kjer so v televizijski oddaji »Beat Club« odigral dve skladbi in sicer »Darkness 11/11« ter »Whatever Would Robert Have Said?«. Ta del oddaje »Beat Club« je bil sicer predvajan šele v juniju tega leta. Sledila sta odmevna nastopa na dveh domačih festivalih. Prvi med njima, to je Plumpton festival, se je zgodil 24. 5. 1970, drugi in še pomembnejši pa 1. 6. 1970 na londonskem prizorišču Royal Albert Hall. Slednjega je organiziral šef založbe Charisma Records in menedžer zasedbe Van Der Graaf Generator Tony Stratton-Smith, vodil pa DJ John Peel. Namenjen je bil temu da skupine pod okriljem založbe Charisma Records pridobijo na dodatni izpostavitvi in prepoznavnosti. Van Der Graaf Generator so na tem festivalu nastopili v družbi skupin East of Eden in Audience. Julija so se Van Der Graaf Generator odpravili prvič tudi na staro evropsko celino, kjer so zaigrali v sklopu dveh nemških festivalov (München, Aachen) in sicer v družbi: Pink Floyd, Deep Purple, Black Sabbath in Fairport Convention.

Postava Van Der Graaf Generator 1970 (promocijska fotografija), od leve proti desni: Hugh Banton, Guy Evans, Peter Hammill in David Jackson (copyright: Charisma Records)

Peter Hammill se spominja: »V tistih časih je med našimi nastopi približno polovica publike koncert zapustila. Tista polovica, ki pa je zdržala do konca koncerta, je postala tako privržena in lojalna, da je prišla na vsak naslednji koncert. Na to se nismo mnogo ozirali, ker smo bili preprosto povedano izjemno fokusirani na to kar smo počeli. Naša glasba nas je popolnoma vsrkala in prevzela. Držali smo se svojih glasbenih principov in vizije. Nismo spremljali kaj se je takrat stilsko porajalo okrog nas in nismo poslušali drugih rock zasedb. Preprosto zato, ker za kaj takega nismo imeli časa. Na naš glasbeni krov smo ponesli vplive jazz glasbe, pa tudi elemente klasične glasbe, zlasti preko Hugha Bantona – pri čemer pa tu še zdaleč ni šlo za vplive kakšnih romantičnih simfonij. Čeprav se bere egoistično in ignorantsko, smo bili v tistem času prepričani, da nosi to kar počnemo izjemno vrednost in je zato prepomembno.«

Za snemanje novega albuma so se Van Der Graaf Generator znova odpravili v Trident studio. Tudi tokrat so izbrali za producenta Johna Anthonyja s katerim so se zelo dobro ujeli že pri snemanju prejšnjega albuma. Vendar pa albuma niso posneli v nekaj dneh, pač pa v krajših časovnih intervalih med koncertnimi nastopi. Takoj po nastopu 9. 8. 1970 v sklopu 10. mednarodnega jazz in blues festivala v Plumptonu, je skupino dokaj presenetljivo zapustil basist Nic Potter. Skupina je najprej ponudila mesto basista roadie-ju Daveu Andersonu, ki je bil takrat tudi tehnik Brinsleyu Schwarzu, vendar pa z njim ni uspela razviti želene uigranosti. Potem pa je Hugh Banton prišel na idejo, da bi kar on igral na bas pedala. Simultano med igranjem klaviatur. No, pri tem pa je moral bend kupiti Hammond orgle, s katerimi je Banton dopolnil svoj glavni odrski rekvizit. To so bile orgle znamke Farfisa. Hugh Banton je bil klasično urjen klaviaturist, prav tako pa je bil vešč obvladovanja cerkvene glasbe. Davea Andersona so Van Der Graaf Generator zadržali kot roadie-ja. To novo dejstvo, da lahko igrajo na koncertih brez basista, je še poudarilo glasbeno izkaznico velikega čudaštva skupine. Ne le da kitar v svojih kompozicijah (vsaj v prvi eri delovanja še ne) skorajda niso uporabljali, pač pa so se po novem odkrižali celo basista. Peter Hammill je povedal, da je za Potterja postal koncertni urnik v kombinaciji s preostalim časom, v katerem je kreativnost skladanja novega materiala dosegalo vrhunec, preprosto preveč obremenjujoč. Hugh Banton je v studiu odigral do konca vse manjkajoče bas kitare na bas kitaro. Na odrih pa je bas linije igral na pedala. Potterjeve bas linije so na studijskih izvirnikih v celoti ohranjene na skladbah »Lost«, »Killer« in »Emperor in His War Room«.

Bend pa ni bil bogatejši le za Hammond orgle in igranje bas linij kar s pedali, pač pa je tudi David Jackson še naprej izpopolnjeval svoje specifike pri igranju saksofonov in flavte. Zlasti glede razširitve zvočnih učinkov s katerimi je vpeljal nove inovacije v igranje saksofonov, pri čemer je uporabljal tudi igranje saksofonov preko wah-wah efekta. Tudi Guy Evans je v tem obdobju nadgradil svojo bobnarsko tehniko in njegov vložek na albumu »H To He, Who Am The Only One« je še bolj razgiban, v prehodnih rešitvah pa še bolj iskriv in izzivalen. Tudi Evans je izhajal iz šole jazz bobnanja.

Skladba »Killer«, ki se je prvotno imenovala »A Cloud As Big As a Man’s Hand« – ime ji je nadel Chris Judge-Smith-, je bila ustvarjena že leta 1968. Hammil je to skladbo soustvaril še s svojim šolskim kolegom Johnom »Stephenom« Wardom. V času, ko je nastopal v skupini Heebalob. Hammill je zanjo napisal glavni motiv, pa tudi celotno besedilo. Gre nasploh za eno prvih kompozicij, ki jih je Hammill napisal v svoji glasbeni karieri. Skladbo, ki jo je Hammill v prvotni verziji izvajal še s Heebalob, je ob posodobitvi aranžmajev, skupina pričela redno uvrščati v svoje odrske nastope leta 1969. Skladba »Emperor In His War Room« velja za Hammillov mračni portret zagrenjenega tirana. To je bila povsem nova kompozicija. Hammill je za to skladbo pridobil k sodelovanju nikogar drugega, kot King Crimson kitarista Roberta Frippa. Fripp, ki do takrat še nikdar ni opravljal delo studijskega glasbenika, je simpatiziral z Van Der Graaf Generator. Še zlasti po tistem kar je slišal na albumu »Least We Can Do Is Wave To Each Other«. Frippa je prepričal tudi John Anthony, da pristopi k sodelovanju. Tako je Robert Fripp privlekel v studio vso svojo famozno opremo in posnel dve ločeni solaži, brez da bi pred tem skladbo »Emperor In His War Room« vsaj enkrat slišal. Obe solaži so Van Der Graaf Generator vključili v skladbo.  

»Pioneers Over c« je edina skladba, ki je bila posneta v delih in kasneje združena v celoto. To je skupini onemogočilo, da bi jo lahko izvajala v živo. Hugh Banton je pri tej skladbi uporabil oscilator za kreacijo posebnega dodatnega zvočnega učinka, s katerim je opremljal Hammillove napeve. »Pioneers Over c« pripoveduje (po Hammillovih besedah) o prvih astronavtih, ki skušajo pri svojem potovanju preseči svetlobno hitrost.  Ujame jih časovna anomalija. V njej so breztelesni in prihajajo v stik z različnimi viri energije in informacije. Združijo se lahko tudi s tistim kar imenujemo Bog – recimo univerzalna resnica. Le človeške oblike ne morejo nikoli več zavzeti. Kot duhovi, se nahajajo v brezkončnosti. Živijo smrt, ali umirajo življenje. V neskončnosti. Tavajo v večnosti. Ne umrejo. “Gre za popolno špekulacijo”, pravi Peter Hammill. To skladbo sta pretežno soustvarila Peter Hammill in David Jackson in je postala kmalu velik favorit s strani ljubiteljev skupine. Jackson se spominja: »Nenadoma so nas opazili mediji. Tega nisem bil navajen. Zaradi načina kako sem igral saksofon, so me pričeli uvrščati med pomembnejše glasbenike. Eden izmed medijev je šel celo tako daleč, da me je uvrstil pred Milesa Davisa, česar nikakor nisem mogel sprejeti.«

Album »H To He, Who Am The Only One« je bil še mračnejši dosežek, kot njegov predhodnik. Obenem so se vsi glasbeniki v presledku desetih mesecev dodatno izpopolnili. Tako izvedbeno, kot v smislu, da so dozoreli v še boljše komponiste. Album leze v uho teže, kot njegov predhodnik in zahteva več pozornosti in časa. Hammill pravi, da je skupina neverjetno uživala med njegovim snemanjem.

Naslovnica z nazivom “Birthday”, ki jo je prispeval Paul Whitehead, je navdahnjena nad skladbo »Pioneers Over c«. Whitehead je najprej skupini ponudil drugačno sliko, vendar pa so jo Van Der Graaf Generator zavrnili. Dodani žarek svetlobe na naslovnici je usmerjen naravnost na London. »H to He« je naziv za fuzijo vodikovih jeder iz katerih nastajajo helijeva jedra, kar je bazična eksotermna reakcija, ki poteka med soncem in zvezdami. Gre za reakcijo, ki definira mdr. tudi delovanje vodikove bombe. Whitehead je kasneje prispeval še več naslovnic za albume skupin, kot mdr. za Genesis in tako postal v začetku sedemdesetih pravi »hišni slikar« založbe Charisma Records.

Ovitek albuma “H To He, Who Am The Only One” za ameriški trg

Album »H To He, Who Am The Only One« je izšel v 14. 12. 1970. V ZDA je izdala album založba Dunhill Records. Naslovnica albuma za ameriški trg je vsebovala belo ozadje. Ponatisa albuma iz leta 1980 in CD remaster iz leta 2005, vsebujeta temno modro ozadje. Album izdan za evropski trg vsebuje v svojem izvirniku vijolično ozadje.

»H To He, Who Am the Only One« ni bil tako prodajno uspešen, kot predhodnik »Least We Can Do Is Wave to Each Other«. Skupina namreč ni izdala nobenega singla. Charisma Records je izkazala zanimanje, da bi izdala skladba »Killer« kot single, vendar pa Van Der Graaf Generator tega niso dopustili, ker so se zbali, da bi jih poslušalci pričeli tretirati kot tršo rock zasedbo. Zanimivo je da pri izbiri singla niso hoteli poseči po fantastični Hammillovi osebno izpovedni baladi »House With No Door« – njeno besedilo pripoveduje o osebi, ki težko navezuje stike z okoljem in ljudmi-, za katero se je kmalu izkazalo, da je ob »Refugees« (single s predhodnega albuma), postala, vsaj kar se poslušanja tiče, ena najlaže osvojljivih skladb celotne Van Der Graaf Generator kariere.

Bend se je po izidu albuma podal na »Six Bob« turnejo. Van Der Graaf Generator so delali družbo na tej turneji Genesis in Lindisfarne. Vse tri skupine so sodile pod okrilje Charisma Records, vendar pa so bili Van Der Graaf Generator izbrani za glavne nosilce turneje, to pa zato, ker je bil njihov staž pri založbi med vsemi tremi skupinami, najdaljši. Že v času med turnejo, so pričeli ustvarjati novi material, ki je bil uporabljen na naslednjem albumu, to je »Pawn Hearts«.

Van Der Graaf Generator so tako pred 50. leti, in z izidom fantastičnega »H To He, Who Am The Only One«, zakorakali v najbolj kreativno obdobje prve ere svojega delovanja, ki je kulminiralo leta 1971, ko je izšel za mnoge privržence skupine najbolj cenjen album njihove kariere. To je izjemni »Pawn Hearts«.

Recenzijo albuma “H To He, Who Am the Only One”, ki jo je za RockLine leta 2007 prispeval Peter “Dr. ProgRock”, lahko preberete TUKAJ!

Avtor: Aleš Podbrežnik

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki