Van Der Graaf Generator: The Least We Can Do Is Wave To Each Other

0 24

“”The Least We Can Do Is Wave To Each Other” je eden izmed tistih albumov, ki so bili na nek način vsaj deset let pred svojim časom. Hammill bo v naslednjem letu skupino prignal do skrajnih meja njenih možnosti in z naslednjima dvema mojstrovinama se bodo VDGG za vekomaj zapisali med nesmrtne.”

Založba: Charisma Records
Datum izida: 06.02.1970
Produkcija: John Anthony
Dolžina albuma: 43.56 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0 / 10


Van Der Graaf Generator so skupina, ki še danes buri duhove s svojimi vizionarskimi albumi, polnimi kompleksnih progresivno rockovskih antemov, ki dajejo lirični vpogled v kompleksnosti človeške duše in vsebujejo številne mračne vizije bližnje prihodnosti. Razen King Crimson, glavnih nosilcev “plamenice”, ki je podkurila ogenj novega poglavja v zgodovini popularne glasbe, v tistem času (še) ni bilo progresivno rockovske skupine, ki bi se lahko merila z oboževalci električnih prevodnikov, fizike in metafizike, skupino ki je s svojo nenavadno in brezkompromisno mešanico elementov rocka, jazza in klasične glasbe pošteno šokirala tedanje glasbeno občestvo, ki se je še pobiralo od zatona hipijevskih iluzij o “miru in ljubezni” in se začelo zavedati sivega vsakdanjika in bližnje prihodnosti pod železno roko “Velikega brata”. Glasba in besedila Van Der Graaf Generator so bila temu primerno pogosto brutalna, cinična, futuristična in apokaliptično naravnana. Nek kritik je nekoč izjavil, da bi hudič verjetno ustvarjal precej podobno glasbo, če bi imel svoj band. S tem so “generatorji” postali eni od glavnih znanilcev nove dobe popularne glasbe in tako rekoč vsaj za eno desetletje prehiteli bodoče glasbene trende, kar je eden glavnih razlogov, da skupino danes ne spoštujejo samo številni ljubitelji progresivnega rocka temveč tudi takšnih ekstremnih zvrsti kot sta metal in punk.

Vendar tisti čas, preden je izšel njihov drugi album, sarkastično poimenovan “The Least We Can Do Is Wave To Each Other”, verjetno sploh ni nihče pričakoval, da se bodo sploh še kdaj vrnili (to je z leti postala že njihova tradicija). Po izidu precej psihadelično obarvanega prvenca “The Aerosol Grey Machine” (1969), ki je bil prvotno zasnovan kot solo album Petra Hammilla, pevca in osrednjega pisca glasbe ter besedil, je namreč sledil še drugi razpad po njihovi ustanovitvi in le malo je manjkalo pa bi ostali za vedno zakopani v morju obskurnosti. Fantje so imeli srečo, da so sklenili pogodbo s Tonyem Strattonom-Smithom, šefom založbe Charisma in velikim mecenom progresivnega rocka (med njegovimi “varovanci” so bili med drugim tudi Genesis, Lindisfarne ter String Driven Thing), kar jih je uspelo dovolj motivirati, da so se odločili za vrnitev v nekoliko preoblikovani zasedbi in s precej drugačno zvočno podobo. Njihov vzpon od psihadelično naravnanih eksperimentalistov med velesile progresivnega rocka se je začel prav na tem albumu, ki je za vrsto let definiral njihov zvok.

Genialni Peter Hammill, je s svojim povsem unikatnim in posebnim vokalom glavni dejavnik preko katerega se ponavadi posameznik na koncu odloči ali mu je skupina všeč ali ne. S svojim poetičnim načinom petja, pogosto izven melodične tonalitete ter številnimi menjavanji visokih in nizkih delnic oz. epskih in brutalnih se je uveljaviti kot eden najboljših pevcev in tekstopiscev progresivnega rocka, ki je občasno poprijel tudi za akustično kitaro (medtem, ko se je električne navadil šele čez več let). Ena izmed velikih posebnosti glasbe VDGG je, da dajo zelo malo prostora kitari, katero po večini nadomešča saksofon Davida Jacksona za katerega je bil to prvi album s skupino. Jackson je v hipu postal eden ključnih elementov njihovega povsem unikatnega zvoka. Originalnega basista Keitha Ellisa je zamenjal Nic Potter, ki skrbi tudi za tisto malo električne kitare, ki se nahaja na posameznih delih. Nicov staž v skupini bo prav tako kratek saj bodo VDGG bas kitaro zamenjali kar z bas pedalom na klaviaturah Hugha Bantona. Slednji je s svojimi umetnijami na melotronu in hammond orglah pogosto glaven skrbnik za kontrast med “svetlobo” in “temo” v njihovi glasbi. Ne gre pa prezreti tudi odličnega jazz bobnarja Guya Evansa, edinega člana skupine, kateri je s Petrom sodeloval na vseh albumih VDGG. Večina Petrove poezije je sarkastična kritika nesmisla vojn, zlorabe tehnološkega napredka in večnih človeških blodenj ter hrepenenj po neznanem.

Nova podoba skupine zaživi že na uvodni mojstrovini “Darkness (11/11)”, ki je prva izmed mnogih Petrovih vizij temačne prihodnosti oz. skorajšnje apokalipse (še dobro, da datum v oklepaju ni 9/11, če ne bi v Ameriki zdajle verjetno prepovedali prodajo albuma). Vse skupaj se začne zelo skrivnostno in mrakobno, z zvoki vetra na klaviaturah nakar nastopi preteče stopnjevanje na klavirju in tolkalih, kar samo še povečuje napetost. Sčasoma vpade dramatični Petrov vokal, kateremu se pridruži še odlična pasaža na saksofonu, kar povzroči dramatično epsko harmonijo. Peter svoj vokal včasih uporablja že do skrajnih meja in zveni popolnoma razkačeno, že skoraj zlobno. Sčasoma vpade odlična inštrumentalna sekcija, kjer sem mešajo plasti klaviatur, saksofona in klavirja, ki povečujejo občutek popolnega kaosa in destrukcije. Jacksonov saksofon, kateremu se v spremljavi pridruži še trobenta in peklenski prehodi na bobnih, dodaja neko posebno vzdušje kot, da bi kak blazni terorist plesal sredi ruševin pogorišča.

VDGG ves čas z neverjetnim občutkom plovejo med očarljivo lepoto in surovo brutalnostjo. To dokazuje tudi ezoterično utopični simfonični ep “Refugees”, kateri prikaže nežnejšo stran skupine, kjer pustijo žarek svetlobe v mračno prihodnost . Na njem se ves čas mešata nepopisna melanholija in epska veličastnost, katero ustvarja neverjetna harmonija med klaviaturami, flavto in prelepo barvo Petrovega vokala, ki je tokrat v najvišji legi. Banton vmes ustvarja prelepo podlago na klavinetu ter melotronu. V srednjem delu nastopi odlien jazzovski prehod na bobnih, kateremu sledi zmagoslavni in melanholični glavni refren, kjer ob vokalu v isti sapi zadonijo še hammond orgle, melotron ter saksofon. VDGG se tedaj znajdejo v svojem najbolj romantičnem trenutku. Sčasoma se Petrovemu vokalu pridružijo še prelepe epske zborovske harmonije, ki sevajo neverjetno melanholijo in hrepenenje po svobodi. Gotovo ena izmed njihovih najlepših pesmi, katero besedilo je tudi Petrova kritika vseh totalitarnih režimov. Le malo je pevcev, ki so sposobni pričarati toliko različnih čustev v eni skladbi.

“White Hammer”, ki pripoveduje o inkviziciji in lovu na čarovnice, je še ena izmed VDGG klasik. Naznani jo donenje hammond orgel nakar nas Petrov brutalni vokal uvede v grozljivo vzdušje. Posamezne pasaže ves čas nihajo med umirjenimi in energičnimi, ko nastopijo prave peklenske kataklizme med saksofonom in ritmom. Gre za kompozicijo številnih kontrastov. Na eni strani je prisotna visoka epskost, na drugi brutalni jazzovski izpadi, katere dramatičnost še povečuje plast melotrona in Petrov že skoraj manični vokal. Prehodi na bobnih in nekaj distorziranih delnic na kitari v kombinaciji s saksofonom in klaviaturami zveni neverjetno trdo za svoj čas. V zadnjem delu nastane pravo srhljivo (in nadvse prepričljivo) vzdušje, skoraj kot iz kake psihadelične grozljivke, ki ga povzroči obširna jazzovksa improvizacija. V občutju kaosa in popolne stemnitve se lahko kosa celo z mojstrovino kakršna je “Devil’s Triangle” v izvedbi King Crimson.

“Whatever Would Robert Have Said”, ki je posvečena očetu projekta Manhattan, Robertu Oppenheimerju in katero besedilo se nanaša na pretečo grožnja popolnega nuklearnega uničenja človeštva, je še ena visoko kompleksna apokaliptično-peklenska poslastica. Po razmeroma nedolžnem uvodu na klaviturah, katerim se sčasoma pridružijo še prehodi na bobnih in preteč saksofon nastopi pravcati šamanski ritem, katerega hitro umiri Petrov vokal (kateri je na začetku popolnoma narativne narave). V ozadju je moč slišati tudi nekaj namerno razglašene Potterjeve električne kitare, kateri se v kontrastu pridruži tudi nekaj Petrove akustične kitare, bolj za sproščujoče zvočne okraske kot ne. Glavni, ponoreli motiv na saksofonu ob maničnem vokalu je res kot, da bi si ga izmislil sam Mefistofeles. Nenadoma nastopi zanimiva jazzovska improvizacija, ki se razvije v pravo bitko med inštrumenti, zlasti med električno kitaro, saksofon in klaviaturami. Kljub posameznim akustičnim vpadom se njen potek nikoli popolnoma umiri in njen konec izpade precej kataklizmično.

Svetlejša stran skupine ponovno oživi na zasanjani baladi “Out Of My Book”, kjer prevladuje romantičen motiv na Davidovi flavti ter Petrovi akustični kitari. Vse skupaj vodi umirjen in poetičen vokal, ki ni niti malo podoben tisti brutalnosti, ki je prevladovala na njegovi prejšnji kompoziciji. Plasti Hughovih klaviatur so prav tako položene z izjemnim občutkom. Od vseh del na albumu je prav to najmanj podobno novi podobi VDGG oz. najbolj sorodno njihovi psihadelični preteklosti. Glavni folk rockovsko začinjeni motiv na akustični kitari, flavti in večglasjem bo očaral vse tiste, ki trdijo da se je skupina pogodila s hudičem ter jih popeljal v deveta nebesa. Osebno mi nadvse godi ta kontrast med svetlobo in temo, ki jo v njihovo glasbo vnašajo tovrstna “sproščujoča” dela.

Zaključna mojstrovina “After The Flood”, kjer nas debela linija basa, preteče klaviature in akustična kitara uvedejo v končni epilog človeških blodenj in norčevanja iz naravnega ravnotežja, je še eno delo, ki jemlje dih s svojo nepredvidljivo in kompleksno naravo. Peter je spet v tistem svojem vokalnem elementu, ko ne veš kdaj bo epskost nadomestila brutalnost. Uvodni tempo je dokaj umirjen dokler ne nastopi peklenski marš na bobnih in povampirjeno doneče hammond orgle. V ozadju se občasno slišijo tudi zvoki grmenja. Epski osrednji motiv, katerega spremlja ciničen vokal, ki opeva končno apokalipso in očiščenje sveta izpod jarma človeške nesnage skozi “vesoljni potop” morda cilja tudi na propad Atlantide. Peklenski prebliski se nadaljuje preko posameznih prehodov na saksofonu, basu in donečih orglah, ki tvorijo visoko simfoniko pomešano z drobci obskurnega jazza. V drugem delu nastopi izjemno okusna jazzovska improvizacija , kjer blesti Davidova solaža na flavti. Po tem se še enkrat ponovi pesimistični glavni refren, kjer zmagoslavno donijo saksofoni, orgle ter Petrov sarkastičen vokal. Nato sledi še ena inštrumentalna kataklizma iz nočne more, ki se konča z resnično poplavo, ki jo predstavlja pasaža na akustični kitari, regljanje basa ter vpad skozi efekt namerno zrobotiziranega vokala (nekako v stilu King Crimson klasike “21 Century Schizoid Man”), ki predstavi končno robotizacijo vsega življa oz. rojstvo Matrice. Čisto na koncu pa se še enkrat ponovi tisti glavni epski motiv, ki predstavlja konec prihodnosti za človeštvo. Nič kaj optimistično obarvan zaključek albuma, a po pravici povedano, bi bilo od VDGG pričakovati kaj drugega že skoraj utopično.

Z “The Least We Can Do Is Wave To Each Other” so VDGG ustvarili prvega izmed svojih številnih klasičnih albumov, pravcato mojstrovino zgodnjega progresivnega rocka. In čeprav na njem še niso dosegli tiste neverjetne zrelostne stopnje, ki jo bodo z naslednjim albumom, predstavlja osupljiv dosežek, daleč pred svojim časom, ki še danes ne neha navduševati s svojim mračnim vizionarstvom. Ta album obenem predstavlja tisti ključni trenutek, ko so VDGG definirali svoj prepoznavni zvok ter dosegli ključno stopnjo svojega razvoja, saj je pomenil velik napredek glede na razmeroma povprečni debut. VDGG so na mah postali ena glavnih in najbolj vznemirljivih velesil v razvoju zgodnjega progresivnega rocka. Čeprav je bila velika večine njihove glasbe daleč od takojšnje dostopnosti, so si po izidu tega albuma začeli nabirati legijo izjemno zvestih fanov, ki so znali ceniti njihove napredne vizije. “The Least We Can Do Is Wave To Each Other” je eden izmed tistih albumov, ki so bili na nek način vsaj deset let pred svojim časom. Hammill bo v naslednjem letu skupino prignal do skrajnih meja njenih možnosti in z naslednjima dvema mojstrovinama se bodo VDGG za vekomaj zapisali med nesmrtne.

avtor: Peter Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Darkness (11/11) (7:27)
2. Refugees (6:22)
3. White Hammer (8:15)
4. Whatever Would Robert Have Said? (6:17)
5. Out Of My Book (4:07)
6. After The Flood (11:28)
“Bonus” skladbe s ponovne izdaje (2005, EMI Records):
7. Boat of millions of years (3:50)
8. Refugees (single version) (5:24)

Zasedba:
Peter Hammill – vokal, akustična kitara
Nic Potter – bas kitara, električna kitara
Hugh Banton – orgle, klavir, spremljevalni vokal
Guy Evans – bobni in tolkala
David Jackson – saksofon, flavta, spremljevalni vokal
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Gerry Salisbury – kornet na “White Hammer”
Mike Hurwitz – čelo na “Refugees”


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki