Hawkwind: The Future Never Waits

0 112

Založba: Cherry Red Records
Datum izida: 28. 4. 2023 (digitalno) / 12. 5. 2023 (CD, LP)
Produkcija: Hawkwind
Dolžina albuma: 68.58 min
Zvrst: Space Rock / Progressive Rock
Ocena: 9.5/10


V obdobju, ko so številne legendarne progrockovske skupine iz zlatega obdobja (sedemdeseta) že zdavnaj ali nedavno razpadle (Pink Floyd, ELP, Rush, Gentle Giant, Procol Harum), se iz različnih vzrokov že najmanj dve desetletji ne upajo več posneti kaj novega (King Crimson, Genesis, Camel, The Moody Blues) ali preprosto vegetirajo s studijskimi dosežki, ki so bolj ali manj le še blede sence nekdanje veličine (Yes, Van der Graaf Generator, Focus), medtem ko je tiste, ki občasno presenetijo s težavo mogoče našteti na prste ene roke (v zadnjih nekaj letih so nas pozitivno presenetili predvsem Jethro Tull, Soft Machine, Caravan in Kansas). Mednje že lep čas spadajo neuničljive angleške spacerockovske legende Hawkwind, ki v zadnjem desetletju kot za stavo izdajajo večinoma izvrstne ali ‘vsaj’ zelo dobre albume. Od leta 2016 so skoraj vsako leto, z izjemo leta 2022, izdali nov album od tega dva pod imenom Hawkwind Light Orchestra, vendar to prav nič ni vplivalo na to, da bi slučajno njihovi visoki kreativni standardi upadli.

»The Future Never Waits« je najnovejši, že petintrideseti studijski album  teh očakov space rocka. Slogovno predstavlja popolno vrnitev k njihovim nepozabnim podvigom iz eksperimentalne in ustvarjalne zlate era (sedemdeseta). To pomeni, da na njem ne manjka obsežnih, psihedelično obarvanih inštrumentalnih sekcij, futuristično zabeljenih zvočnih efektov, ‘odbitih’ solističnih sekcij ter prepoznavne barve glasu Hawkwind poglavarja, kitarista in klaviaturista Davea Brocka, ki je pri 81-ih letih eden izmed najstarejših in obenem najbolj cenjenih patriarhov progresivnega rocka (za glasbeno kariero se je odločil relativno pozno, pri 30-ih letih, zato je že v mlajših letih veljal za nekakšnega modrega ’čičata’). Večina besedil vsebuje sarkastične osti na račun sodobne, digitalne, distopične in robotizirane civilizacije nad katero čedalje večji nadzor pridobiva umetna inteligenca.

Hawkwind so se dve leti nazaj ‘pomladili’ z novim klaviaturistom Thighpaulsandro (pravo ime Timothy Lewis) in basistom Dougom MacKinnonom. Marsikdo je žaloval za dolgoletnim Hawkwind klaviaturistom Timom Blakeom, ki med ljubitelji space rocka uživa kultni status, vendar je Thighpaulsandra že na prejšnjem albumu »Somnia« (2021, RockLine recenzija) dokazal, da gre za povsem dostojnega naslednika, izjemnega eksperimentalista ter multi-inštrumentalista na področju klaviatur, predvsem sintetizatorjev. To je jasno slišno že na uvodnem in obenem naslovnem inštrumentalu, ki bi z izjemo sodobne produkcije, lahko bila ustvarjena tudi nekje v sedemdesetih in bo poleg ljubiteljev space rocka in psihedelike všeč tudi lčastilcem ambientalne glasbe, saj na njej vlada pretežno meditativno vzdušje na podlagi razvejanih plasti sintetizatorjev, medtem ko vse skupaj spremljajo občasni visoki zvoki, ki še najbolj spominjajo na oglašanje kitov.

Tudi »The End«, ki je popolnoma klasična Hawkwind stvaritev, bi bila lahko ustvarjena pet desetletij nazaj, saj na njej poleg ‘vesoljskih’ sintetizatorskih tekstur vladajo za klasične Hawkwind tako značilni protopunk ritmi in surove kitarske pasaže nad katerimi poveljuje Brockov že na daleč prepoznavni ‘zasanjani’ vokal. Sledi skladba »Aldous Huxley«, ki je poklon znanemu angleškemu filozofu, vizionarju, pisatelju in avtorju prvega distopičnega romana ‘Krasni novi svet’. Ta izvrstni inštrumental, ki vsebuje dve povsem različni zvočni podobi – spacerockovsko in bolj simfonično obarvano, vsebuje posnetke Huxleyevih monologov in dialogov. Slednji v obdobju, ko se njegove vizije, zapisane devetdeset let nazaj, uresničujejo, delujejo še toliko bolj pretresljivo. Inštrumental »They Are So Easily Distracted« je ‘prst v nos’ za vse tiste, ki so napačno prepričani, da Hawkwind po več kot petih desetletjih v sodobnem času ne morejo ustvariti nič inovativnega izven običajne ‘cone udobja’, saj gre za zanimiv jazzovski eksperiment z raztresenimi saksofonskimi in klavirskim pasažami, medtem ko se v ozadju pretakajo futuristične sintetizatorske zavese.

»Ranma (The Prophecy)«, ki vsebuje melodičen, skorajda epski refren, na sarkastičen način govori o antični prerokbi ter prihodu sedmega Višnujevega avatarja/reinkarnacije iz hindujske religije. Ta odlična stvaritev je nazoren dokaz, da so Hawkwind, ki so v svoji glasbeni zgodovini sicer ustvarili že veliko lažje dostopnih in bolj melodično obarvanih, a še vedno imenitnih standardov kot so denimo »Silver Machine«, »Urban Guerilla«, »Master of the Universe« in »Spirit of the Age«, če se našteje le najbolj razvpite, še vedno sposobni ustvariti kompozicijo, ki je dostopna tudi bolj ‘preprostim’ poslušalcem, ki sicer niso dovzetni za njihove večinoma kompleksne spacerockovske eksperimente.

Inštrumental »USB1« vsebuje zasanjane sintetizatorske teksture, Brockovske značilne, bluesovske obarvane kitarske pasaže in subtilno tempirane časovne prehode, ki v kombinaciji ustvarijo tisto za Hawkwind tako značilno ‘vesoljsko’ vzdušje. »Outside of Time« je prava spacerockovska poslastica, ki obenem zveni tako ‘retro’ kot moderno in, kljub temu, da gre za pretežno inštrumentalno stvaritev, ki zagotavlja vrhunsko ambientalno ‘potovanje po vesolju’, v zaključnem delu vsebuje nepričakovane vokalne vložke.

»I’m Learning to Live Today« je pristni spacerockovski eksperiment, ki vsebuje številne nepredvidljive, psihedelične sekcije in orientalsko obarvan zaključni del s pentatonskimi/arabskimi lestvicami. Mračni in melanholični »The Beginning« bolj kot na začetek spominja na slovo ter vsebuje zvrhano mero slogovne raznovrstnosti, ki pa ne bo presenetila tistih, ki dobro poznajo eklektični pretekli opus te legendarne skupine. »Trapped In This Modern Age« je kratka, a izvrstna zaključna poslastica z gospodom Brockom v glavni vlogi. Obenem sta njen naslov in besedilo popoln opis občutij nekoga, ki ima, tako kot Brock, za seboj že osem križev in ne dohaja večinoma negativnih, izjemno naglih tehnoloških sprememb in s tem povezanih družbenih metamorfoz moderne dobe.

»The Future Never Waits« je eden izmed najboljših Hawkwind albumov ustvarjenih v zadnjih dveh desetletjih, ki zveni tako kot, da bi se band s časovnim strojem pod poveljstvom kapitana Brocka vrnil nazaj v sedemdeseta, vendar obenem ohranil skladateljske vrline in izkušnje iz sedanjosti. Hawkwind se bodo obenem lahko ob koncu leta pomerili z rojaki in vrstniki Jethro Tull za najboljši album leta 2023 v režiji legendarne progrockovske skupine. Kakšna bo končna sodba in kateri dosežek bo na koncu višje uvrščen bo odvisno od več dejavnikov. Prednost Hawkwind je ta, da v letu 2023 zvenijo praktično tako kot v svojih najboljših ustvarjalnih časih in se ne prav nič ne obremenjujejo s tem kako bi svojo glasbo kakorkoli približali raznim sodobnim trendom.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. The Future Never Waits (10:15)
2. The End (4:10)
3. Aldous Huxley (4:37)
4. They Are So Easily Distracted (10:25)
5. Rama (The Prophecy) (8:29)
6. USB1 (3:56)
7. Outside of Time (7:37)
8. I’m Learning to Live Today (8:05)
9. The Beginning (8:21)
10. Trapped in This Modern Age (2:59)

Zasedba:
Dave Brock – kitara, klaviature, vokal
Richard Chadwick – bobni, vokal
Doug MacKinnon – bas kitara
Tim “Thighpaulsandra” Lewis – teremin, ‘synthaxe’
Magnus Martin – klaviature, kitara, vokal


Hawkwind – “The Future Never Waits” (Cherry Red Records, 2023)
Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki