Happy The Man: The Muse Awakens

0 30

Založba: Insideout Music
Datum izida: 2004
Produkcija: Happy The Man
Dolžina albuma: 55.18 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10


Ameriški progresivci Happy The Man, ki so konec sedemdesetih posneli tri bolj ali manj zelo zanimive albume, so za skoraj petindvajset let popolnoma poniknili z glasbene scene in zdelo se je, da bodo za vedno pripadali ‘dobrim starim časom’, ko se je večina glasbe še delala s srcem in kjer dobiček ni igral osrednje vloge. Za razliko od ameriških progrockovskih vrstnikov kot so denimo Kansas, Styx in Dixie Dregs, se Happy The Man, pri katerih je bil najbolj znan član kasnejši, kratkotrajni Camel klaviaturist Kit Watkins, nikoli niso uvrstili v ‘prvo ligo’ najbolj cenjenih imen, čeprav so bili vsi njihovi dosedanji albumi odigrani na zavidljivi ravni. Med številnimi ljubitelji progresivnega rocka dandanes veljajo za spregledane bisere.

Prvi popolnoma novi Happy The Man dosežek po petindvajsetih letih (njihov tretji album je bil posnet leta 1979 vendar je izšel šele leta 1983, medtem ko sta »Beginnings« iz leta 1990 ter »Death’s Crown« iz leta 1999 vsebovala neizdan material iz njihovega zgodnjega obodbja) se je imenoval »The Muse Awakens«. Album, ki je izšel pri znani progrockovski založbi InsideOut Music, je bil, tako kot večina preteklih Happy The Man dosežkov, skorajda v celoti inštrumentalno usmerjen. Klasična  Happy The Man postava iz konca semdemdesetih je bila med snemanjem »The Muse Awakens« večinoma nespremenjena, z izjemo Watkinsa katerega je nadomestil nekdanji Rainbow klaviaturist David Rosenthal, medtem ko je novi bobnar postal Joe Joeja Bergamini, ki je nekoč igral pri Bumblefootu in Dennisu DeYoungu.

Izjemna virtuoznost, smisel za fusionistično eklektičnost, aranžersko kompleksnost in skladateljska dovršenost sevata skozi sleherno »The Muse Awakens« kompozicijo, kar ni presenečenje, tudi za vse tiste, ki dobro poznajo Rosenthalov soskladateljski prispevek pri Rainbow, kjer je bil z Ritchiejem Blackmoreom soavtor nekaterih najboljših skladb v obdobju med letoma 1981 in 1984. Novi Happy The Man so na »The Muse Awakens« postali občutno bolj jazzrockfusionistično usmerjeni v primerjavi z njihovo inkarnacijo iz konca sedemdesetih in občasno celo nekoliko spominjajo na britansko canterburysko sceno.

Vse to je slišno že na uvodni kompoziciji »Contemporary Insanity«, ki na račun kompleksnih ritmičnih vragolij v domeni bobnarja Bergaminija in ustanovnega basista Ricka Kenella ter nabrušenih kitarskih pasaž izpod prstov ustanovnega kitarista Stanleya Whitakerja, zveni nekako tako kot, da bi imeli UK, Brand X in Soft Machine skupnega otroka. Po tem energetskem katalizatorju se ambient nekoliko umiri z romantično obarvano naslovno skladbo med poslušanjem katere lahko poslušalec prvič uživa v subtilnih saksofonskih pasažah v režiji ustanovnega člana Franka Wyatta.

Kljub precejšnji kompleksnosti večine glasbe na »The Muse Awakens«, se vse skladbe odlikujejo z melodičnimi aranžmaji in tekočimi kitarsko-klaviaturskimi harmonijami tako, da nikoli ne izpadejo naporno. »Sleeping Through Time« vsebuje čudovite simfonične harominije prek prepleta flavte in električnega klavirja, medtem ko ritmične nianse v uvodnem delu te skladbe zvenijo rahlo šegavo. Vmes Rosenthal mimogrede postreže s kompleksno solažo na sintetizatorju, kateri naglo sedi nič manj kompleksna Whitakerjeva kitarska solaža.

»Maui Sunset«, ki se odpre z zvoki valovanja morja in nežnimi tolkali, kar traja dokler ne vpadejo prostrane klaviaturske harmonije in prelestne pasaže na flavti, je ambientalno najlepša skladba na »The Muse Awakens«. Uvodni in zaključni del bo nekatere ‘progoljubce’ zaradi uporabe ksilofona spomnil na Pierre Moerlen’s Gong. »Lunch At the Psychedelicatessen« že iz naslova sporoča, da gre za šegavo stvaritev, ki bo s kombinacijo razposajene harmonike, nemirnega saksofona, kravjih zvoncev, skorajda posmehljivo zvenečih kitarskih fraz in razdrobljenih ritmov marsikoga spomnila na nekatere, bolj psihedelično skupine t.i. canterbury scene na čelu z Gong pod vodstvom nepozabnega Daevida Allena. Klavirsko usmerjeni »Slipstream«, ki v trenutku ustvari prijeten ambient, vsebuje prelestne simfonične aranžmaje ob katerih bodo uživali vsi ljubitelji simfoničnega proga, medtem ko bodo kompleksne ritmične nianse nadušile vse častilce kakovostnega jazz fusiona.

Izjeno zabavna in ritmično neverjetno bogata kompozicija »Barking Spiders«, na kateri osrednjo vlogo igrajo Whitakerjeve kitarske vragolije, bo marsikoga spomnila na King Crimson, saj je osrednja kitarska fraza tako rekoč ukradena iz King Crimson klasike »Red«. Zakaj so se člani Happy The Man, za katere so bili King Crimson eni izmed glavnih vzornikov, odločili za to neizvirno potezo ostaja precejšnja skrivnost. Kljub temu ali pa ravno zaradi tega gre morda celo za najbolj zabavno in zanimivo stvaritev na »The Muse Awakens«, kjer je edina neizvirna stvar samo prej omenjena, znamenita kitarska fraza.

Umirjeni, popolnoma jazzfusionistično usmerjeni »Adrift«, na katerem so v ospredju meleanholične pasaže na saksofonu in klaviaturah, predstavlja popolni ambientalni kontrast glede na predhodno kompozicijo. »Shadowlites«, še ena izrazito melanholična stvaritev, tokrat z Whitakerjen na glavnem vokalu, ki rahlo spominja na šibkejšo verzijo Stevea Walsha (ex-Kansas), je edina pevsko obarvana skladba na sicer popolnoma inštrumentalnem »The Muse Awakens«.

»Kindred Spirits«, ki na trenutke skorajda zveni kot otroška uspavanka ali kot tista spokojna glasba, ki v igrah o Super Mariu ponavadi nastopi, ko brkati vodovodar uspešno reši princeso in je konec njegove pustolovščine, zaznamujejo nežni in melanholični zvoki vibrafona in prelestne harmonije na klaviaturah. Na zaključni inštrumentalni poslastici »Il Quinto Mare« skupina še zadnjič uprizori vse svoje virtuozne in eksperimentalne veščine ter ustvari izjemno zabaven  ter harmoničen simfprog/jazz fusion vrtiljak ob katerem bodo uživali vsi progrockovski gurmani. Ob tovrstnih kompozicijah se človek večkrat vpraša kako je možno, da je ta skupina ostala tako na široko spregledana.

»The Muse Awakens« je bila navdušujoča vrnitev ‘odpisanih’, nesojenih herojev ameriške progrockovske scene poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Izjemno usklajeno križanje elementov simfoničnega prog rocka in jazz rock fusiona, ki vlada skozi večino tega albuma, potruje, da so Happy The Man tudi po petindvajsetih letih še vedno ostali mojstri svoje obrti. Potem, ko je že kazalo, da Happy The Man po petindvajsetletni odsotnosti čaka še lepa prihodnost pri založbi InsideOut Music, s pomočjo katere si je že marsikateri kultni band osvežil kariero, je skupina od izida »The Muse Awakens« dalje še vedno v mirovanju. Zaenkrat se zdi, da se tovrstno stanje ne bo spremenilo, čeprav sta Whitaker in Wyatt leta 2006 izdala skupen album z naslovom »Pedal Giant Animals«, kar je bil še najbližji približek novi Happy The Man glasbi.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Contemporary Insanity (3:24)
2. The Muse Awakes (5:36)
3. Stepping Through Time (6:31)
4. Maui Sunset (5:10)
5. Lunch At The Psychedelicatessen (4:59)
6. Slipstream (4:43)
7. Barking Spiders (4:11)
8. Adrift (4:04)
9. Shadowlites (3:52)
10. Kindred Spirits (5:26)
11. Il Quinto Mare (7:22)

Zasedba:
Stanley Whitaker – kitara, vokal
Frank Wyatt – klaviature, saksofoni, piščali
David Rosenthal – klaviature
Rick Kennell – bas kitara
Joe Bergamini – bobni, tolkala


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki