IQ: The Seventh House

0 46

Založba: Giant Electric Pea
Datum izida: November, 2000
Produkcija: Michael Holmes
Dolžina albuma: 56.49 min
Zvrst: Neo-Progressive Rock
Ocena: 10/10

Kultni angleški neoprogresivci IQ so z »The Seventh House« utrdili svoj sloves ene izmed kakovostno najbolj konsistentnih progrockovskih skupin, še posebno kar se tiče njihovih dosežkov po vrnitvi karizmatičnega pevca Petra Nichollsa, ki je s svojimi inteligentnimi, pogostokrat družbenokritičnimi besedili hitro dosegel, da je ime skupine postalo več kot primerna oznaka za njihov lik in delo. Z dvojno konceptualno mojstrovino »Subterranea« (1997) so IQ dokončno stopili med najbolj pomembne progrockovske zasedbe v zadnjih štirih desetletjih.

Stvaritev naslednika tako pomembnega albuma kot je bil »Subterranea«, s katerim so osvojili srca številnih novih privržencev, ni bila enostavna vendar se je IQ z »The Seventh House« posrečilo ‘nepredstavljivo’. »The Seventh House« je po konsistentnosti in kakovosti kompozicij povsem enakovreden naslednik prelomnega predhodnika, v nekaterih zvočnih in liričnih segmentih pa ga celo preseže.

Na »The Seventh House« se je nahjalo ‘samo’ šest skladb, vendar je bila sleherna izmed njih vrhunsko aranžirana in odigrana zvočna pustolovščina, ki je bila zaradi Nichollsove vokalne sorodnosti s Petrom Gabrielom pisana na kožo tudi vsem častilcem klasičnih Genesis, čeprav so IQ v tej fazi svoje kariere imeli že zdavnaj izdelano prepoznavno zvočno podobo in so bili precej drugačen band kot v prvi polovici osemdesetih, ob rojstvu neoprogrockovske scene.

Za razliko od marsikaterih neo-prog rojakov v obdobju na prelomu obeh stoletij, so bila njihova dela bolj ali manj izrazito mračna in tako je tudi na »The Seventh House«, kjer Nichollsova besedila, ki so odpeta na njegov značilen, teatralen in dramatičen način, prekipevajo od družbene kritike in sarkazma. Nekatera bolj ‘psihoanaltična’ besedila na »The Seventh House« razgaljajo mračne kotičke človekove psihe in vpliv družbe na njegova dejanja.

Orfordovi grandiozni simfonični aranžmaji ter Holmesove večinome nabrušene kitarske pasaže, ob skorajda sanjski ritmični podpori s strani basista Johna Jowitta in bobnarja Paula Cooka, ustvarjajo melodramatične in mračnjaške ambiente, ki poslušalca v trenutku vsrkajo v ‘zgodbe’ posameznih »The Seventh House« kompozicij.

»The Seventh House« se je odprl z epsko poslastico »The Wrong Side of Weird«, ki je predstavljala naslednji logični in zrelostni korak v dolgotrajni zvočni evoluciji te imenitne progrockovske skupine za katero se od Nichollsove vrnitve dalje zdi, da je ne more nič zaustaviti. IQ so bili že od samih začetkov mojstri epskih kompozicij z dramatičnimi preobrati vendar so s to izjemno stvaritvijo dosegli enega izmed vrhuncev svoje kariere. Kljub temu, da so vplivi simfoprog legend na čelu z Genesis ves časo očitni, ni nobeni skladbi na »The Seventh House« mogoče očitati, da si določene aranžmaje direktno ‘izposoja’ pri določenih progrock klasikah iz ‘predpotopne ere’.

»Erosion« je bil izrazito mračnjaška in družbenokritična stvaritev ob kateri bo še danes marsikaterega poslušalca spreletel srh. Ključno vlogo pri stvaritvi tovrstnega, neverjetno intenzivnega vzdušja odigra Nichollsova vokalna teatralnost. Slednji se pridružita še Orfordova klaviaturska eklektičnost in Holmesove večinoma udarne kitarske pasaže s katerimi se nekajkrat precej približa progmetalskim vodam. Naslovna, epsko obarvana mojstrovina je eden izmed najbolj imenitnih, kompleksnih in izrazito melanholičnih dosežkov v IQ povesti, ki prek številnih nepričakovanih časovnih prehodov, eklektičnih ritmičnih potez, dramatičnih simfoničnih aranžmajev in Nichollsove briljantne pevske predstave iz minute v minuto stopnjuje svojo ambientalno intenzivnost. Sedma hiša, ki je povezana z medčloveškimi odnosi, je pojem, ki je dobro znan vsem, ki se ukvarjajo z astrologijo. Kar težko se je odločiti kateri izmed obeh superepov na »The Seventh House« je boljši.

»Zero Hour«, ki vsebuje briljantno inštrumentalno sekcijo z zaključno kitarsko solažo, je prežet z masivnimi plastmi orgel in melotrona. Posledica tovrstne naveze je melanholično-mračnjaški zvočni zid, ki vsebuje tudi precej presenetljiv in inovativen saksofonistični vložek v režiji gostujočega saksofonista Tonya Wrighta. Slednji vnese dobrodošlo sapico jazza in s tem skorajda popolnoma spremeni ambientalno naravo te kompozicije.

»Shooting Angels«, najbolj dostopna, a vseeno odlična »The Seventh House« kompozicija, ki se odpre z duhovito obarvano kitarsko solažo in valovanji melotrona, vsebuje epski refren ter v zaključnem delu briljantni saksofonski vložek. Zaključna epska pustolovščina »Guiding Light«, ki je pravzaprav v kompleksni simfoprogrockovski ep spremenjena ljubezenska balada s kompleksnim in udarnim srednjim delom, je naglo postala priljubljen IQ koncertni standard kar ni bilo niti malo presenetljivo. IQ s to neo-prog klasiko preprosto ne bi moglu ustvariti boljši zaključek albuma.

V obdobju na prelomu obeh stoletij, ko so progresivnorockovsko sceno večinoma zaznamovali idealistični in nekoliko naivni ‘veseljaki’ kot so denimo Spock’s Beard, The Flower Kings in Pendragon, so IQ na »The Seventh House« predstavljali precej mračne, distopične vizije bližnje prihodnosti, ki so se v naslednjih dvajsetih letih na žalost naglo uresničile. Tudi s pomočjo odlične Holmesove produkcije so IQ, brez odpovedi svoji izvorni artistični viziji, uspeli zelo prepričljivo zakorakati v 21.stoletje in konkurirati mlajšim progrockovski upom, ki so se tedaj začeli pojavljati na sceni kot ‘gobe po dežju’. »The Seventh House« je bila po »Subterranea« še ena brezgrajna mojstrovina, ki s svojo kvaliteto ni presenetila nobenega dolgoletnega privrženca te imenitne skupine z zavidljivim artističnim inteligenčnim kvocientom.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik


Seznam skladb:
1. The Wrong Side Of Weird (12:24)
2. Erosion (5:43)
3. The Seventh House (14:23)
4. Zero Hour (6:57)
5. Shooting Angels (7:24)
6. Guiding Light (9:58)

Zasedba:
Peter Nicholls – vokal, spremljevalni vokal
Mike Holmes – kitara, kitarski sintetizatorji, klaviature
Martin Orford – klaviature, flavta, spremljevalni vokal
John Jowitt – bas kitara, bas pedala, spremljevalni vokal
Paul Cook – bobni, tolkala

Sodelujoči glasbenik:
Tony Wright – saksofon na skladbah št. 4 in 5

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki