Založba: GEP Records
Datum izida: 28. 3. 2025
Produkcija: Michael Holmes
Dolžina albuma: 53.08 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 10/10
IQ, šampioni britanskega neo-progrockovskega gibanja, so vnovič med nami z novim studijskim albumom, ki se imenuje “Dominion”. Naslov albuma za katerega se zdi, da vsebuje konceptualno zabelo, se navezuje na večne teme o neusmiljenem minevanju časa, staranju, smrti in perečem vprašanju, ki ga obravnajao vse svetovne religije; ali je s fizično smrtjo res vega konec ali ‘na drugi strani’ morda nastopi priložnost za nov začetek. IQ so se s tovrstnimi globokimi temami spoprijemali že na preteklih albumih kot sta “The Wake” (1985) in “Ever” (1993), ki sodita med njihove najbolj cenenje dosežke.
Tudi “Dominion” je, v skladu z njihovo tradicijo, zelo ambiciozen album, ki vsebuje nekaj (pozitivnih) presenečenj in pogumnih eksperimentov, saj od vseh IQ albumov, razen, če se zraven šteje oba komercialno usmerjena albuma iz konca osemdesetih, vsebuje še najmanj vplivov Peter Gabriel/Steve Hackett era Genesis. Tovrstni vplivi so IQ spremljali praktično od njihovih začetkov in skozi levji delež kariere, predvsem po zaslugi vokalne sorodnosti Petra Nichollsa s prej omenjenim Gabrielom ter veličastnimi, pogostokrat epskimi simfoničnimi aranžmaji na klaviaturah, čeprav so imeli neo-progrockovski veljaki, po zaslugi Mikea Holmesa, običajno vedno nekoliko udarnejšo ponudbo kitarskih pasaž v primerjavi s svojimi vzorniki.
Kljub temu, da Nichollsova barva glasu, kot vselej, nezgrešljivo spominja na Gabriela, “Dominion” vsebuje presenetljiv odklon od vplivov Genesis in večje spogledovanje z vplivi skupine Yes (pri tem so seveda v mislih klasični Yes iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja), zlasti med inštrumentalnimi sekcijami, kar bo presenetilo lepo število privržencev. Posledica tega je tudi to, da je “Dominion” ambientalno nekoliko ‘svetlejši’ album v primerjavi s tradicionalno mračnimi albumi, ki smo jih bili od IQ vajeni predvsem v prvih dveh desetletjih novega stoletja. To ne pomeni, da posamezne skladbe, tu in tam, ne vsebujejo mračnih in melanholičnih trenutkov, a kot celota je “Dominion” eden izmed najbolj optimistično usmerjenih albumov v dosedanji karieri angleških neo-prog mojstrov.
“Dominion” vsebuje ‘samo’ pet skladb, a se odpre z več kot 22 minut dolgim epom “The Unknown Door”, ki se ga lahko brez zadržkov uvrsti med najboljše ‘superepe’ v zgodovini te skupine. Poleg razmišljanj o možnem ‘novem začetku’, ki sledi fizični smrti, ta mojstrovina vsebuje vselej aktualno protivojno sporočilo. Po veličastni, simfonični otvoritvi, pospremljeni z arhivskimi radijskimi posnetki iz obdobja ob začetku 2. svetovne vojne, vpade neobičajno spokojni, a obenem tradicionalno melanholični Nichollsov vokal, ki nas povabi na pravo glasbeno pustolovščino med vrati življenja in smrti.
Briljanten prehod v eklektično sekcijo z večjim poudarkom na mogočnih kitarskih pasažah in pestri ponudbi klaviaturskih ‘palet’bo v trenutku razveselil vse dolgoletne privržence. IQ so bili vselej mojstri dramatičnega stopnjevanja vzdušja in tudi to pot so ostali zvesti svoji tradiciji; skladba iz minute v minuto postaja čedalje bolj dramatična dokler ne doseže klimaks s prehodom v bolj umirjeno, akustično usmerjeno inštrumentalno sekcijo, ki bo, vsaj v ambientalnem smislu, morda nekoga spomnila tudi na nekatere dosežke skupine Porcupine Tree. To traja le kratek čas, saj s ponovnim vpadom Nichollsovega vokala in šelestečih orgel ustvarijo izrazito mračno vzdušje. Seveda ne manjkajo tudi občasne Holmesove solistične mojstrovine na kitari, ki so na IQ epih že kar samoumevne. Zaključni, ‘izhodni’ del je eden izmed najbolj veličastnih in posrečenih v dosedanji karieri neo-prog korenjakov ter pravi balzam za dušo.
Akustično usmerjena balada “One Of Us” je v velikem kontrastu s predhodno epsko poslastico, saj traja samo dobre tri minute. Kljub kratki dolžini. vsaj za običajne IQ razmere, ne gre za kakšno ‘mašilo’, temveč za enega izmed najbolj prijetnih trenutkov na albumu z rahlim folk priokusom. Tu so vplivi Yes prvič na albumu odkrito prisotni, saj Holmesove pasaže na akustični kitari to pot bolj sledijo kitarski šoli Stevea Howea kot Stevea Hacketta. “No Dominion”, ki se dotika teme obžalovanja ob smrti ljubljene osebe ter vsebuje sporočilo, da smrt vendarle nima monopola nad zaključkom človeškega življenja (naslov in osrednje sporočilo tega albuma), je ena izmed najlepših in najglobljih stvaritev v povesti te skupine.
“Far From Home” je 12-minutni ‘mini’ ep ter najbolj udarna skladba na albumu, ki bo razveselil vse ljubitelje mračnih IQ, saj njegov ambient občasno spominja na spremljavo iz kakšnega srhljivega filma. Tu si posebno omembo zasluži klaviaturist Neil Durant, ki si to pot privošči več solističnih odklopov ter navdušuje s še bolj pestro ponudbo eklektičnih simfoničnih aranžmajev kot običajno. Album se zaključi z izrazito optimističnim in pozitivističnim “Never Land”, ki je hkrati najbolj melanholična in najlepša skladba na “Dominion”. Med njenim poslušanjem se zdi kot, da se razkazidijo temačni oblaki ter nenadoma skozi nebo posije sonce. Vzdušje in sporočilo te skladbe nekoliko spominjata na Pink Floyd klasiko “High Hopes”, čeprav gre za stvaritev s popolnoma drugačnimi aranžmaji in ritmično strukturo. Ko poslušalec že pomisli, da se je skladba nenadoma zaključila, sledi nepričakovan prehod v epsko sekcijo z veličastnimi simfoničnimi aranžmaji ter še eno izjemno Nichollsovo pevsko predstavo. Boljši zaključek albuma bi si bilo težko zamisliti.
IQ tudi po izidu “Dominion” ostajajo velesila neo-progrockovskega gibanja. Novi album je mojstrovina od prve do zadnje sekunde in je eden izmed tistih, ki ti zaradi svoje kompleksnosti in globine posameznih sporočil ob vsakem novem poslušanju razkrijejo novo, prej spregledano zvočno podrobnost. IQ so nas v zadnjih treh desetletjih dodobra razvadili, da od njih, po Nichollsovi vrnitvi na začetku devetdesetih in za njihovo kariero prelomnih albumih “Ever” in “Subterranea” (1997), vselej pričakujemo novo mojstrovino. Ravno zato res ni nobeno presenečenje, da je tudi “Dominion” popolnoma dosegel (in za marsikoga presegel) visoka pričakovanja. Res, da za izid novega albuma potrebujejo čedalje večje obdobje (to pot so potrebovali šest let), a se jim to tudi bogato obrestuje, saj so ustvarili enega izmed najboljših progrockovskih albumov v letu 2025.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Unknown Door (22:33)
2. One of Us (3:10)
3. No Dominion (6:25)
4. Far from Here (12:44)
5. Never Land (8:16)
Zasedba:
Peter Nicholls – vokal, spremljevalni vokal
Michael Holmes – kitara
Neil Durant – klaviature
Tim Esau – bas kitara, bas pedala
Paul Cook – bobni, tolkala
