Založba: earMUSIC
Datum izida: 25. 8. 2023
Produkcija: Bob Ezrin
Dolžina albuma: 47.43 min
Zvrst: Hard Rock / Shock Rock
Ocena: 8.5/10
Kralj shock rocka Alice Cooper je znova med nami z novim studijskim albumom “Road”, kar je vsekakor dober razlog za težkorockerski praznik, saj Alice svoje privržence, vselej, ko izda novo glasbo, zelo redko razočara. “Road” je njegov dvaindvajseti studijski dosežek v vlogi solo izvajalca in obenem devetindvajseti, če se zraven šteje tiste albume, ki jih je ustvaril še v sklopu istoimenskega banda.
Za to priložnost je združil moči z znamenitim producentom Bobom Ezrinom, s katerim, z občasnimi presledki, sodelujeta že od leta 1971, kar pomeni, da je produkcija na “Road” izborna. Ezrin je na albumu sodeloval tudi kot spremljevalni pevec in občasni inštrumentalist. “Road”, naslednik komercialno zelo uspešnega “Detroit Stories” (2021) na katerem je Alice delno obujal spomine na svoje glasbene korenine, je polnokrven shockrockerski dosežek v najboljši tradiciji mojstra šoka, groze. srhljivega absurda in črnega humorja. Slednjega znotraj besedil zlepa ne zmanjka, medtem ko je Alice že potrdil, da gre za konceptualen album o različnih pripetljajih, ekscesih in pustolovščinah, ki jih slavni rockovski band lahko med koncertno turnejo doživi, ko se po cesti seli iz enega v drug kraj. Na “Road” naslovnici ne manjka tudi Aliceova najljubša žival – pajek.
Med snemanjem “Road” je Alice menda želel doseči čim bolj avtentičen zvok ‘živega’ banda, zato se je izognil raznim presnemavanjem posnetega materiala. Končni rezultat se je bogato obrestoval, kot običajno, pa je Aliceov band najmočnejši pri vokalnih harmonijah ter bliskovitih kitarskih pasažah v režiji treh odličnih kitaristov na čelu z brhko virtuozinjo Nito Strauss, ki se v zadnjih letih uveljavlja tudi kot uspešna samostojna glasbenica.
“Road” se odpre s šaljivim, napol avtobiografskim “I’m Alice”, ki bi bil lahko ustvarjen v katerem koli od njegovih ‘klasičnih’ obdobij, kar pomeni, da bo takoj všeč dolgoletnim privržencem. “Welcome to the Show” je s svojim poskočnim ritmom v režiji naveze med bobnarjem Glenom Sobelom in basistom Chuckom Garrickom, utelešenje prave shock rock žurke brez kakšnih nepričakovanih ‘dolgometražnih’ kompliciranj. Humoreskni pristop v besedilih se nadaljuje na “All Over the World”, ki vsebuje kar nekaj krepkih verzov na račun življenjskega stila banda med potovanji po svetu, medtem ko se Alice k svojim najljubšim (horror) temam vrne na nekoliko bolj mračnem in udarnem “Dead Don’t Dance”, ki kot posebnega gosta vsebuje nekdanjega člana – kitarista Kanea Robertsa, ki je nekoč igral na nekaterih Aliceovih najuspešnejših albumih.
Na umazano-žgečkljivem “Go Away” vladajo umazane, bluesy kitarske fraze in ‘rodeo’ ritmi. “White Line Frankenstein” je nekakšno sodobno, kokainsko obarvano nadaljevanje “Hey Stoopid” (1991) klasike “Feed My Frankenstein” na katerem Alice, sicer velik borec proti raznim oblikam zasvojenosti po lastni, uspešno dobljeni borbi z alkoholizmom, obišče sodobnega, z belimi črticami zasvojenega Frankensteina, ki je očitno končal podobno žalostno kot Bowiejev major Tom na “Ashes to Ashes”. Ena izmed najbolj zabavnih skladb na “Road” kot posebnega gosta na kitari in spremljevalnem vokalu vsebuje Toma Morella (Rage Against the Machine, Audioslave).
Na področju mešanja črnega in straniščnega humorja znotraj “Road” besedil, ko je samo ena črka v naslovu in refrenu skladbe oddaljena od tega, da bi Alicea poskušalo linčati kakšno ameriško feministično gibanje, verjetno zmaga politično nekorektni “Big Boots” o srečanju potujočega banda z bogato obdarjeno natakarico, ki pravzaprav nima velikih škornjev, temveč velike…Pa naj še kdo reče, da se Alice na tem področju ni veliko naučil od svojega zgodnjega mentorja in producenta Franka Zappe, ki v tem primeru znotraj besedila in naslova skladbe sploh ne bi naredil samocenzure. Na ”Rules of the Road” je Alice še posebno zajedljiv glede koncertnih potovanj in vseh ‘pravil’ povezanih s tem kako naj rock zvezdnik nakopiči čim več denarja preden umre pri rosnih 27-ih letih.
Relativno udarni “The Big Goodbye” je zaradi naostrenih kitarskih pasaž od vseh “Road” skladb še najbližje klasičnemu heavy metalu, čeprav je v osnovi še vedno prepoznavni Aliceov shock rocker/hard rocker, kar pomeni, da tudi ljubitelji ‘težjih’ zvokov med poslušanjem novega albuma nikakor ne bodo prikrajšani. “Road Rats Forever”, ki na klavirju vsebuje Aliceovega Hollywood Vampires pajdaša Burleigha Johnsona, ima nekaj kratkih, a dobrih solističnih interakcij med tremi kitaristi. Alice ne bi bil Alice, če ne bi za nov album ustvaril vsaj ene balade. Tokrat je to “Baby Please Don’t Go”, ki izpade zelo dobro, medtem ko je pri igranju bas linij tu pomagal dolgoletni Deep Purple basist Roger Glover.
Alice se pošteno ‘zresni tudi na temačnem “100 More Miles” na katerem namerno, v sinhronizaciji z besedilom o ‘večni’ koncertni turneji, njegov vokal zveni utrujeno in iztrošeno. Nobena skrivnost ni, da Alice šteje The Who med svoje največje glasbenega vplive in najljubše skupine. Tako ni presenetljivo, da je na konec “Road” vključil priredbo The Who standarda “Magic Bus” na kateri izstopajo predvsem izvrstne spremljevalne vokalne harmonije.
“Road” seveda ne spada v sam vrh Aliceovih dosežkov, ki jih večinoma zasedajo njegovi albumi iz sedemdesetih in druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja, vendar se še vedno uvršča med zelo dobre in zabavne dosežke. Še posebno visoko se ga lahko uvrsti v primerjavi z glasbenim materialom ustvarjenim v zadnjih dvajsetih letih. Glavna odlika ter posebnost “Road” je prav njegov posrečen koncept in izdatna doza humorja. Alice namreč že dolgo ni bil tako satiričen, zbadljiv, zajedljiv, samoironičen in obešenjaški na račun življenja tipičnega rockovskega zvezdnika, kar je vsekakor zelo pohvalno, saj ni veliko njegov sovrstnikov, ki bi premogli tovrstno raven samoironije.
Mojster shock rocka, ki se je že dolgo nazaj odločil, da se bo vzdržal vsakršnih politično, religiozno ali družbeno občutljivih javnih komentarjev, ker si ni želel napačno razumljenih interpretacij in napadov nanj z obeh (umetno) razdeljenih, ekstremnih političnih polov ameriške družbe, je kmalu po izidu “Road” dvignil kar precej prahu, ko si je drznil dati precej nedolžen komentar na račun v sodobni ameriški družbi vse bolj vplivne ‘trans’ scene zaradi česar je bil takoj kaznovan s strani njegovega dostavljavca obrazne kozmetike.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. I’m Alice
2. Welcome To The Show
3. All Over The World
4. Dead Don’t Dance
5. Go Away
6. White Line Frankenstein
7. Big Boots
8. Rules Of The Road
9. The Big Goodbye
10. Road Rats Forever
11. Baby Please Don’t Go
12. 100 More Miles
13. Magic Bus
Zasedba:
Alice Cooper – vokal, spremljevalni vokal (5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 13)
Ryan Roxie – električna kitara, akustična kitara (11, 13), spremljevalni vokal (13)
Nita Strauss – električna kitara, akustična kitara (11), spremljevalni vokal (13)
Tommy Henriksen – električna kitara, akustična kitara (11, 13), klaviature (1, 2, 3, 5, 6, 8, 11, 12), klavir (7), bas kitara (7, 11), tolkala (1, 2, 3, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13), spremljevalni vokal (1, 2, 3, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13), “Party Animal” (8)
Chuck Garric – bas kitara (vse skladbe z izjemo št. 11), spremljevalni vokal (13)
Glen Sobel – bobni
Bob Ezrin – spremljevalni vokal (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 10, 11), akustična kitara (11), sintetizator (12)
Kane Roberts – kitara (4)
Tom Morello – kitara (6), spremljevalni vokal (6)
Burleigh Johnson – klavir (10)
Keith Miller – akustična kitara (11)
Roger Glover – bas kitara (11)
Sheryl Cooper – spremljevalni vokal (8)
