Datum izida: 2000
Založba: One Eyed Salmon Records
Produkcija: Gong in Mike Howlett
Dolžina: 63:24
Zvrst: progressive rock / space rock
Ocena: 9/10
Ekscentrični avstralski glasbeni genij Daevid Allen si verjetno ni predstavljal, da bo njegova obnovitev nadzora nad imenom legendarnih progresivcev Gong leta 1992 z albumom »Shapeshifter« tako uspešna, da bo spet naraslo zanimanje za eno ključnih skupin canterburyske progresivnorockovske scene. Obnovljeni Gong so do konca devetdesetih prirejali številne koncerte, vmes sta se v band vrnila Allenova družica Gilli Smyth ter basist Mike Howlett, za kratek čas pa tudi bobnarski mojster Pierre Moerlen, ki je še naprej vodil svojo verzijo Gong. Moerlena ni bilo več v bandu, ko se je Allen s Smithovo, Howlettom in pihalistom Didierjem Malherbejem lotil snemanja novega Gong albuma z naslovom »Zero to Infinity«, kateri je izšel leta 2000.
Na njem se je nadaljevala Gong mitologija o dogodivščinah antijunaka Zero the Hero, kateri je očitno preživel svojo (fizično) smrt, na planetu Gong. Po tej izkušnji je njegova esenca postala svobodna in je doživela transformacijo v androidnega sferoida z imenom Zeroid. S pomočjo nenavadne živali gongalope izve, da se vsa svetovna modrost po novem nahaja v njem. Od tedaj naprej se ukvarja z lafta jogo, pripravljanjem čaja ter z breskrbnim življenjem v ‘Nevidnem templju’ s katerim postaneta združena v eno osebo.
Med snemanjem »Zero to Infinity« je Moerlena za katerega je bilo jasno, da bo rajši nadaljeval lastno, jazz fusion verzijo Gong, na bobnih zamenjal Chris Taylor, medtem ko je za klaviature poskrbel Mark Robson. Največja pridobitev je bil vsekakor prihod pihalista in klaviaturista Thea Travisa (kasneje Soft Machine), kar je pomenilo, da so imeli Gong od zdaj naprej v bandu istočasno kar dva pihalista. Kočni rezultat je bil presenetljivo umirjen, meditativen, ambientalno usmerjen dosežek, kjer je bilo psihadelično-avantgardnih odklopov le za vzorec, kar ga uvršča med najbolj dostopne Gong albume v povesti te legendarne skupine. Pogosta raba elektronsko usmerjenih sintetizatorskih tekstur in večinoma jazzovsko usmerjenih pihalnih vložkov je bila pospremljena z Allenovimi kitarskimi eksperimenti, ki pa so bili tokrat subtilnejši kot ponavadi.
Po kratkem uvodnem inštrumentalu »Fooleare«, ki je spominjal na pogrebno koračnico, je sledil prehod v skladbo »Magdalene«, precej spokojno stvaritev, z umirjenimi, jazzovskimi pihalnimi vložki, eteričnimi sintetizatorskimi zavesami ter z neobičajno melanholično razpoloženim Allenovim vokalom. Inštrumentalno usmerjena, epska space rock pustolovščina »The Invisible Temple« je bil osrednji »Zero to Ifinity« dosežek. Na njem se prvič z monologom oglasi Smythova v svoji tradicionalni vlogi dobre čarovnice Yoni, medtem ko jo v ozadju spremljajo minimalistični zvoki saksofona in sintetizatorja. Sčasoma se izoblikuje eterična atmosfera, značilna za daljnevzhodno ljudsko glasbo ali kakšen budistični tempelj, medtem ko jazzovske saksofonske harmonije poskrbijo za nadaljnje stopnjevanje skrivnostno-mistične atmosfere.
»Zeroid« je bil bolj duhovito naravnan space rocker z občasnimi, psihadelično začinjenimi Daevidovimi vokalnimi mantranji ter skorajda posmehljivimi saksofonskimi pasažami. »Wise Man In Your Heart« je bila eterično-psihadelična rapsodija z meditativno atmosfero, katero so zaznamovale subtilne sintetizatorske teksture, eklektične saksofonske pasaže in Allenov skorajda blaženo zveneči pevski prispevek. Na »The Mad Monk« se je spet obnovilo bolj tradicionalno ‘gongovsko’, zafrkantsko vzdušje z Daevidovo običajno vokalno posmehljivostjo, drznimi saksofonskimi prebliski in številnimi psihadeličnimi efekti.
»Yoni On Mars« je bilo še eno dokaj spokojno kozmično potovanje z občasnim mantranjem Smythove ter nekaterimi zabavnimi saksofonskimi variacijami, medtem ko je bil »Damages Man« še bolj eksperimentalni trenutek z nekaterimi psihadelično-avantgardnimi improvizacijami v zaključnem delu. Spakedravo-norčava psihadelična poslastica »Bodilingus« je, kljub eteričnim, melodičnim večglasjem, sodila med Allenove bolj ekscentrične trenutke na tem albumu. »Tali’s Song« je bila psihadelično-kozmična skladbica z zasanjanim vzdušjem, ki je imela veliko sorodnosti s klasičnimi Gong. Zaključni inštrumentalni eksperiment, »Infinitea«, je s svojimi eteričnimi ambientalnimi meandri na valovih številnih efektov in melanholičnih saksofonskih variacij predstavljal končno potovanje proti kozmični ‘večnosti’.
Z »Zero to Infinity« so Gong pod briljantnim Allenovim vodstvom ustvarili enega izmed najbolj zanimivih dosežkov svoje bogate in pestre kariere. Kombinacija dveh saksofonon se je na poslednjem albumu o dogodivščinah antijunaka Zero the Hero izkazala za nadvse posrečen eksperiment, zato je škoda, da je bil to edini Gong album za Travisa, ki je postal kot član The Soft Machine Legacy in kasneje Soft Machine eno najbolj iskanih saksofonskih imen v sodobnem progresivnem rocku. Allen je namreč za svoj naslednji studijski eksperiment, »Acid Motherhood« (2004), edini Gong album brez saksofonov ter s tremi kitarami, sestavil popolnoma nov band in nov zvočni koncept.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Foolfare (0:42)
2. Magdalene (3:57)
3. The Invisible Temple (11:35)
4. Zeroid (6:08)
5. Wise Man In Your Heart (8:03)
6. The Mad Monk (3:24)
7. Yoni On Mars (6:07)
8. Damaged Man (5:13)
9. Bodilingus’ (4:02)
10. Tali’s Song (6:25)
11. Infinitea (7:48)
Gong:
Daevid Allen – vokal, kitara, klavir, elektronika (9)
Gilli Smyth – vokal
Theo Travis – tenor in sopran saksofon, flavta, klaviature, orgle (3), elektronika (9)
Didier Malherbe – alt saksofon, bambusova flavta, duduk
Mike Howlett – bas kitara, električnak kitara (9), soproducent
Chris Taylor – bobni in tolkala
Gostujoči glasbenik:
Mark Robson – klaviature in zborovski vokal (5)
