Gong: Acid Motherhood

0 32

»Acid Motherhood«, plod fuzije treh različnih, a sorodnih skupin pod Allenovim genialno-eksentričnim vodstvom, je bil povsem svojstven eksperiment v vznemirljivi in dolgi Gong zgodovini.

Datum izida: 30.03.2004
Založba: Mister E
Produkcija: Orlando Allen in Zubin Henner
Dolžina: 47:52
Zvrst: progressive rock / space rock
Ocena: 9/10

Za enajsti studijski projekt legendarnih mednarodnih progresivcev Gong, »Acid Motherhood«, iz leta 2004, je ekscentrični avstralski glasbeni umetnik Daevid Allen popolnoma razgradil prejšnjo verzijo banda, ki je posnela predhodni album, »Zero to Infinity« (2000), ter nove člane našel prek združitve Gong z nekaterimi člani skupine University of Errors ter japonskih psihadelikov Acid Mothers Temple. Od tod tudi naslov za album, ki vsebuje najbolj groteskno naslovnico v Gong zgodovini na kateri je upodobljen Allen s telesom gole nosečnice. Za tega glasbenega umetnika, ki je v mlajših letih preizkusil večino dostopnih substanc, je bilo značilno, da je s starostjo postajal samo še bolj norčav in ekscentričen, kar je bilo dobro okarakterizirano tudi v glasbi novih Gong.

Glavna posebnost »Acid Motherhood« je bila prisotnost treh kitar v režiji Daevida, Kawabate Makota in Josha Pollocka ter popolna odsotnost pihalnih inštrumentov, kar se je v Gong zgodovini zgodilo prvič. Na bobnih se je prvič pojavil Allenov sin Orlando, ki se je vnovič vrnil na albumu »I See You« (2014). Od dolgoletnih Gong članov razen Daevida na »Acid Motherhood ni bilo ne duha, ne sluha, le Allenova družica Gilli Smyth se je v gostujoči vlogi pojavila na skladbi »Supercotton«.

Že uvodna stvaritev, kratki avantgardno-psihadelični inštrumental »Ocean of Molasses« je napovedal, da bo šlo za enega izmed najbolj nenavadnih Gong dosežkov v njihovi pestri zgodovini, medtem ko je bil prej omenjeni »Supercotton« nabit z nevrotičnimi Allenovimi monologi, blaznimi kitarskimi improvizacijami, disonantnimi zvoki ter popolnim psihadelično-avantgardnim kaosom. Očitno je Daevid po relativno umirjenem, melodičnem in meditativno usmerjenem predhodniku »Zero to Infinity« na »Acid Motherhood« spet želel obuditi precej bolj avantgardne in disonantne Gong korenine, kar se mu je skozi večino skladb kar dobro posrečilo. Za nepričakovan ambientalni preobrat je dobro poskrbel precej bolj meditativni in subtilni »Olde Fooles Game«, kjer so bila prisotna nekatere eksotična tolkala ter značilne spacerockovske sintetizatorske teksture v režiji klaviaturista Cottona Casinoja.

Nenavadni inštrumentalni hibrid med space rockom in prog metalom z naslovom »Zeroina«, ki se nanaša na žensko verzijo Gong antijunaka z imenom Zero the Hero, je bil brezkompromisen križanec med psihadeliko in brutalnostjo. Gong mitologija je bila na večini »Acid Motherhood« besedil še vedno prisotna, čeprav tokrat brez koncepta in običajnih psihadeličnih ‘starih znancev’. »Brainwash Me« je bil še en precej komičen spacerockovski eksperiment z napol blaznim vokalnim Allenovim godrnjanjem, žvižganji, številnimi disonantnimi zvoki ter raztresenimi kitarskimi variacijami.

»Monstah!« je bil še en kaotično-mračnjaški inštrumental s psihadelično-avantgardno ritmično zabelo. Občutno subtilnejši spacerockovski dosežek »Bazuki Logix« je vseboval Kawaboto Makotoja na bouzoukiju in številna eterična valovanja na sintetizatorju. »Waving« je bila še ena ambientalno lepa, akustično usmerjena stvaritev, ki je poskrbela za čudovit kontrast v nasprotju s kaotično naravo večine del na tem albumu. Skoraj 14-minutni ep »Makedoten« je predstavljal »Acid Motherhood« eksperimentalni klimaks in je bil nazoren dokaz, da so bili Gong tudi na stara leta še vedno voljni za nepredvidljive improvizacijske pustolovščine, saj se vsi trije kitarist na čelu z Allenom to pot pošteno ‘razpištolijo’. Zaključni superpsihadelični eksperiment, »Switchless In Molasses«, bi bilo najlažje opisati kot prerez Daevidovega običajnega mentalnega stanja kadar začne preveč razmišljati o ekoloških in socialnih krivicah tega sveta.

»Acid Motherhood«, plod fuzije treh različnih, a sorodnih skupin pod Allenovim genialno-eksentričnim vodstvom, je bil povsem svojstven eksperiment v vznemirljivi in dolgi Gong zgodovini. Z njim so se Gong, ki so tokrat nahajali s svoji ‘najmanj klasični’ zasedbi, vrnili k avantgardno-psihadeličnim koreninam, kar je razveselilo vse oboževalce Allenove najbolj ekscentrične in eksperimentalne verzije. Allen je bil tako navdušen nad sodelovanjem z Acid Mothers Temple, da se je fuzijo obeh skupin pod imenom Acid Mothers Gong odpravila na obsežno turnejo. Zdelo se je, da so klasični Gong preteklost, a Allen ne bi Allen, če ne bi stvari tik pred snemanjem naslednjega albuma, »2032« (2009), spet postavil ‘na glavo’ in obnovil skorajda celotno Gong klasično zasedbo z izjemo pokojne bobnarske legende Pierra Moerlena.

Avtor recenzije: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Ocean Of Molasses (0:32)
2. Supercotton (8:36)
3. Olde Fooles Game (2:08)
4. Zeroina (2:56)
5. Brainwash Me (3:58)
6. Monstah! (2:31)
7. Bible Study (0:30)
8. Bazuki Logix (4:15)
9. Waving (4:05)
10. Makototen (13:36)
11. Schwitless In Molasses (4:35)

Gong:
Daevid Allen – kitara, vokal
Josh Pollock – kitara
Kawabata Makoto – kitara, bouzouki
Cotton Casino – sintetizator, spremljevalni vokal
Dharmawan Bradbridge – bas kitara
Orlando Allen – bobni

Gostujoči glasbeniki:
Gilli Smith – vokal (2)
Kurt Schwitters – spremljevalni vokal (11)
Greg Sheenan – bobni (3), tolkala (6)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X