Frank Zappa: Broadway the Hard Way

0 98

Težko je verjeti, da je bil »Broadway the Hard Way« plod mukotrpne in predčasno končane turneje po kateri je Zappa vse do svoje smrti naredil križ čez koncept rock banda, saj se ob poslušanju zdi, da je Frankova klapa delovala kot dobro naoljen stroj ter neizmerno uživala ob sleherni izvedbi.

Založba: Barking Pumpkin
Datum izida: 14.10.1988
Produkcija: Frank Zappa
Dolžina: 71:03
Ocena: .9.5/10

»Broadway the Hard Way«, zadnji pretežno rockovsko usmerjeni projekt legendarnega Franka Zappe, ki je bil posnet še v času njegovega življenja, je bil obenem poslednje dejanje njegovih več kot dve desetletji trajajočih koncertnih turnej z različnimi spremljevalnimi bandi, saj je preostanek svojih dni preživel v studiu, če se ne šteje ‘poslovilnih’ sodelovanj z berlinskim orkestrom, ki so zajeta na njegovem zadnjem ‘predsmrtnem’ albumu »The Yellow Shark« (1993). Koncerti dosežek »Broadway the Hard Way« ki, tako kot večina Frankovih koncertnih albumov, zaradi briljantne produkcije zveni skorajda kot studijski projekt, je bil posnet na različnih koncertnih lokacijah leta 1988. Večinoma je vseboval popolnoma nove skladbe, ki prej še niso izšle na nobeni drugi plošči tega ameriškega glasbenega multitalenta in neukročenega družbenega satirika. »Broadway the Hard Way« je bil kočni rezultat izjemno naporne in težavne turneje sredi katere se je Frank skregal z vsemi člani svoje spremljevalne zasedbe, nakar ga je minilo vsakršno nadaljnje veselje do koncepta rock banda.

Franka je na nepričakovano skrajšani turneji sredi katere naj bi prvič izvedel za diagnozo svoje smrtnonosne bolezni spremljala zasedba prekaljenih glasbenikov, ki je z njim sodelovala skozi večino osemdesetih let prejšnjega stoletja, z izjemo nove ‘pridobitve’ v podobi izjemno nadarjenega mladega kitarista in klaviaturista Mikea Keneallya, kateremu se je tedaj uresničil otroški sen zaigrati ob velikem Franku Zappi. Zgodba o Keneallyevem kratkem članstvu v Frankovem bandu je bila precej nenavadna, saj se je za članstvu ponudil kar sam potem, ko je svojemu idolu po telefonu spročil, da lahko pred njim, po šestnjastih letih navdušenega poslušanja in preigravanja njegove glasbe, odigra karkoli iz Frankovega obsežnega repertoarja.

Frank ga je že kmalu povabil na avdicijo, kjer je moral do popolnosti odigrati skladbi »What’s New in Baltimore?« ter »Sinister Footwear«. Po uspešno prestani avdiciji se je Franku pridružil na že omenjeni turneji, ki pa je žal doživela predčasen konec. S svojim idolom od katerega se je marsičesa naučil pri oblikovanju samostojne kariere do njegove smrti ni več igral, je pa zato kasneje veliko sodeloval s Frankovim najstarejšim sinom Dweezilom in tudi Steveom Vaijem. Propadla turneja je ostala v spoimu vsaj po enem pozitivnem dogodku; med nastopom v Stockholmu je Frank odkril dvajsetletnega švedskega bobnarja Morgana Agrena, katerega je povabil na oder in kasneje vzel s seboj v ZDA, da bi sodeloval na nekaterih kasnejših, večinoma neuresničenih projektih. Zelo verjetno bi Agren, ki je najbolj znan po sodelovanju s skupino Kaipa, Devinom Townsendom oz. Casaulties of Cool ter Mattiasom IE Eklundhom, postal naslednik Chada Wackermana za bobni, če Franka ne bi doletela prezgodnja smrt.

Večina del na »Broadway the Hard Way« je imela poudarjeno satirični pečat, ki je bil odraz tedanjih političnih, družbenih in kulturnih razmer. Že otvoritvena skladba, »Elvis Has Just Left the Building«, križanec med rockabillyem, countryem in jazzom, je bila brutalna satira nezdrave fascinacije večine Američanov nad Elvisom Presleyem ter njihovega prepričanja, da je Elvis po svoji ‘navidezni’ smrti v resnici še vedno živ. »Planet of the Baritone Women«, ki na trenutke zveni kot parodija tradicionalne mehiške godalne godbe, pomešane s komičnimi operetnimi vložki, je pikra satira moralne odsotnosti in krize identite, ki je pogostokrat značilna za visoko kapitalistične družbe. Na zaključnem kolažu različnih glasbenih slogov z naslovom »Jesus Think You Are a Jerk«, kjer v besedilih omenja tudi palestinskega voditelja Jaserja Arafata ter kubanskega ‘el comandanteja’ Fidela Castra, si je Frank privoščil ameriške TV evangeliste, medtem ko je na »Dickie’s Such an Asshole« opozarjal na največje neumnosti v predsedniških mandatih Richarda Nixona ter Ronalda Reagana, ki sta do nedavnega, vse do Busha mlajšega in Trumpa, veljala za najslabša ameriška predsednika. Tudi na »When the Lie’s So Big«, kjer gre Ikeu Willisu med petjem na smeh, »The Untouchables« ter »What Kind of Girl«, gre za jedko satiro nekaterih ustaljenih praks ameriške republikanske partije, imen kot sta Reagan in Bush starejši, verskega fanatizma in ameriškega plutokratskega dvopartijskega sistema.

Na country burleski »Rhymin’ Man« je Frank razgaljal hipokrizijo ameriškega baptista in samooklicanega borca za civilne pravice Jesseja Jacksona, samooklicanega naslednika Martina Luthra Kinga. Tudi Michael Jackson in njegova družina niso ušli Frankovi živopisani satiri na skladbi »Why Don’t You Like Me?«, kjer ne manjkajo številne šaljive reference med katerimi se znajde tudi kultni (anti)junak ‘Vojne zvezd’, Lando Calrissian.

Na skladbi »Any Kind of Pain«, ki je bila vokalna verzija starejše kompozicije z istim imenom in je med drugim vsebovala genialne solistične vložke, je mojster straniščnega humorja satiriziral generični primer tipične, puhloglave ameriške starlete-bimbete, ki gre ‘pod nož’ ter se podvrže ‘plastik fantastik’ transformaciji nakar jo njeni moški delodajalci še bolj ponižujejo in izkoriščajo. Frank je silikonsko-platinaste lahkoživke sicer satiriziral že na nekaterih preteklih skladbah kot denimo »Beauty Knowns No Pain«, »Dumb All Over« ter »Be In My Video«.

Na »Promiscius«, kjer Frank brije norce iz Reaganovega superkonservativnega admirala C. Everetta Coopa, Ike Willis poskrbi za krajši raperski vložek, prvi in edini primerek rapa v Frankovi karieri še preden je rap postal zares popularen, s čimer zaokroži zavidljivo slogovno eklektičnost tega koncertnega dokumenta. Določene skladbe vsebujejo tudi kratke in šaljivo odigrane verzije nekaterih desetletja starih zimzelenov, večinoma v obliki ‘medleyev’. Za nekaj nostalgije pa poskrbi predvsem odlična verzija »Joe’s Garage« (1979) klasike »Outside Now«.

Jazz-funkovska interpretacija The Police zimzelena »Murder By Numbers« je bila ena izmed redkih priredb drugih glasbenikov v Frankovi karieri in to ne kar kakršna koli priredba, saj je na njej, kot poseben pevski gost, sodeloval Sting osebno. Ta priredba, ki je požela skorajda histeričen odziv množice, v trenutku, ko je na oder prišel Sting, se je zgodila po čistem naključju, ko je Frank pred enim izmed koncertov v dvigalu slučajno naletel na Stinga. Odlično razpoloženi Sting je svojo gostujočo točko nekoliko po ‘zappovsko’ začinil z uvodnim govorom o tem, kako hočejo nekateri zmešani ameriški TV evangeličanski pridigarji glasbo The Police razglašati za hudičevo delo, kar je bil v osemdesetih letih vsesplošen pojav v že tedaj zelo bolni ameriški družbi s katerim se je vrsto let bojeval tudi Zappa.

Preostali dve priredbi na »Broadway the Hard Way« sta bili »Bacon Fat« ter posebna interpretacija jazzovskega standarda »Stolen Moments«, katera je redek nekomičen trenutek tega albuma. Za vse tiste, ki slučajno pozabijo, da je bil Frank eden največjih kitarskih mojstrov svojega časa pa je tu kot opomnik obešnjaško-plesni »Hot Plate Heaven at the Green Hotel«, ki vsebuje eno izmed najbolj barvitih solaž v njegovi pestri karieri.

Težko je verjeti, da je bil »Broadway the Hard Way« plod mukotrpne in predčasno končane turneje po kateri je Zappa vse do svoje smrti naredil križ čez koncept rock banda, saj se ob poslušanju zdi, da je Frankova klapa delovala kot dobro naoljen stroj ter neizmerno uživala ob sleherni izvedbi. Poleg napadov smeha, ki jih posamezna dela na »Broadway the Hardway« povzročajo še dandanes, saj se družbeno-kulturni vzorci na katera letijo satirična besedila kar naprej ponavljajo, po koncu poslušanja nekako ostaja grenak priokus prezgodnjega konca poslednjega spremljevalnega banda v Frankovi karieri. Kljub njegovemu naslovu, Zappa ni nikoli nameraval posamezne »Broadway the Hard Way« skladbe preleviti v kakršno koli obliko teatralne produkcije. To pa ‘pametnjakoviče’, ki so bili odgovorni za podelitev nagrade grammy in so s svojimi odločitvami že večkrat poskrbeli za galone bridkega smeha med nekaterimi glasbenimi ljubitelji, najbolj, ko so Jethro Tull nagradili za ‘najboljši težkometalski album’, ni zmotilo, da »Broadway the Hard Way« leta 1990 ne bi nominirali za grammya v kategoriji ‘najboljši album-mjuzikal’.

 

avtor recenzije: Peter Podbrežnik

seznam skladb:
1. Elvis Has Just Left The Building (2:24)
2. Planet Of The Baritone Women (2:48)
3. Any Kind Of Pain (5:42)
4. Dickie’s Such An Asshole (5:45)
5. When The Lie’s So Big (3:38)
6. Rhymin’ Man (3:50)
7. Promiscuous (2:02)
8. The Untouchables (2:26)
9. Why Don’t You Like Me (2:57)
10. Bacon Fat (1:29)
11. Stolen Moments (2:57)
12. Murder By Numbers (5:37)
13. Jezebel Boy (2:27)
14. Outside Now (7:49)
15. Hot Plate Heaven At The Green Hotel (6:40)
16. What Kind Of Girl? (3:17)
17. Jesus Thinks You’re A Jerk (9:15)

glasbeniki:
Frank Zappa – kitara, vokal, produkcija
Mike Keneally – sintetizator, vokal, kitara
Ike Willis – kitara, vokal
Robert Martin – klaviature, vokal
Scott Thunes – bas kitara
Chad Wackerman – bobni
Ed Mann – tolkala
Paul Carman – alto saksofon
Albert Wing – tenor saksofon
Kurt McGettrick – bariton saksofon
Walt Fowler – trobenta
Bruce Fowler – trobenta
Sting – gostujoči glavni vokal na “Murder by Numbers”
Eric Buxton (član občinstva) – govorjena beseda na sredini skladbe “The Untouchables”

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X