Alan Parsons : The Time Machine

0 51

»The Time Machine« je bil eden izmed boljših trenutkov Alanove samostojne kariere ter obenem vreden slovite The Alan Parsons Project zapuščine, čeprav je vseboval tudi nekaj manj bleščečih trenutkov.

Datum izida: 28.09.1999
Založba: Miramar
Produkcija: Alan Parsons
Dolžina: 51:50
Ocena: 8.5/10

»The Time Machine« je bil tretji solo album slovitega angleškega glasbenika, producenta in zvočnega inženirja Alana Parsonsa, ki je konec sedemdesetih in skozi osemdeseta navduševal z artrockovsko senzacijo The Alana Parsons Project. Na »The Time Machine« je gospod Parsons nadaljeval s svojim bolj ali manj uspešnim obujanjem nekdanje The Alan Parsons Project magije, saj je šlo za še en konceptualni projekt, ki se je oplajal v pogosti znanstveno-fantastični tematiki časovnih potovanj. Idejo za konceptualni album o časovnih potovanjih je Alan dobil že leta 1977, ko je s pokojnim škotskim pevcem Ericom Woolfsonom snoval to kar je postal drugi The Alan Parson Project album »I Robot«. Woolfson ga je tedaj prepričal, da sta raje uporabila popolnoma futuristični koncept o grožnji umetne inteligence in prevlade robotov.

Na »The Time Machine« se je večina besedil ubadala s časovnimi potovanji ter splošnim konceptom časa, medtem ko se je že na naslovnici albuma lahko opazilo nekaj kultnih časovnih naprav iz različnih znanstveno-fantastičnih filmov in TV serij; Tardis iz ‘Doctor Who’, DeLorean DMC-12 iz ‘Nazaj v prihodnost’ ter Enterprise iz ‘Zvezdnih stez’. »The Time Machine« je vseboval tudi nekaj gostujočih ženskih vokalov, kar je bila pri Alanovih projektih večinoma redkost. Na folk zadušnici »The Call of the Wild«, ki med drugim vsebuje škotske dude, se je izkazala irska pevka Marie Brennan iz skupine Clannad, medtem ko je na nekoliko osladni pop baladi »The Very Last Time« zablestela Beverly Craven. Tudi tokrat na splošno ni manjkalo prestižnih pevskih gostov, ki so posameznim skladbam s svojimi vokalnimi prispevki dodali povsem specifično atmosfero. Od starih The Alan Parsons Project sodelavcev sta bila na »Time Machine« prisotna kitarski mojster Ian Bairnson ter bobnar Stuart Elliott.

Album je odprl naslovni, s futurističnim ambientom prepojeni inštrumental s čimer se je nadaljevala Alanova dolgoletna tradicija inštrumentalnih otvoritev. Na njem so se čutili vplivi elektronske glasbe devetdesetih, saj je poleg simfoničnih aranžmajev vseboval nasemplane, elektronske ritmične vzorce, kateri so bili tedaj izjemno popularni. Tovrstne elektronske eksperimente je Alan še potenciral na naslednjem studijskem projektu »A Valid Path« (2004). »Temporalia« je bil kratek inštrumental z naracijo profesorja Franka Closea ter uvod v odlični »Out of the Blue« z imentnim vokalnim prispevkom Spandau Ballet pevca Tonya Hadleya, kateremu je na spremljevalnem vokalu v refrenu delal družbo Alanov občasni pevski sodelavec Chris Rainbow (ex-Camel). Na »Call Up«, ki je bil prek kitarskih pasaž neobičajno bluesovsko usmerjen in je v besedilu vseboval celo plejado znanih imen iz človeške zgodovine, se je s pevskim prispevkom izvrstno izkazal znani priložnostni pevec Neil Lockwood.

Čudovita balada »Ignorance Is Bliss«, eden izmed »The Time Machine« vrhuncev, je za mikrofonom vsebovala še eno prestižno pevsko ime, Colina Blunstona, katerega otožna barva glasu se je izkazala za odličen nadomestek za Erica Woolfsona. V primeru, da bi ta sijajna balada izša kakšnih dvajset let prej bi brez dvoma postala hit. »Rubber Universe« je bil zabaven inštrumental z izjemno inštrumentalno interakcijo med Bairnsonom, ki je tu odigral kitaro, bas, mandolino, klaviature in saksofon, ter Elliottovimi bobni. Melodični rocker »No Future in the Past«, kjer se je za glavnim vokalom vnovič znašel Lockwood, je vseboval lep, klasični AOR refren, ki se je odlično podal melanholični naravi te skladbe. »Press Rewind« z nekoliko ‘lennonovskim’ Grahamom Dyeom v glavni pevski vlogi je bil eden izmed redkih manj zanimivih »The Time Machine« trenutkov, čeprav ni bil brez svojih čarov. S skrivnostnim vzdušjem prepojeni »Far Ago And Long Away« je bil soliden inštrumental z raznolikimi in osvežilnimi elementi svetovne glasbe.

»The Time Machine« je bil eden izmed boljših trenutkov Alanove samostojne kariere ter obenem vreden slovite The Alan Parsons Project zapuščine, čeprav je vseboval tudi nekaj manj bleščečih trenutkov. Sloviti glasbenik, producent in zvočni inženir je kar dobro izkoristil koncept o časovnih potovanjih, čeprav album kot celota ni bil tako ambiciozno zastavljen kot večina TAPP dosežkov.

avtor: Peter Podbrežnik



seznam skladb:
1. The Time Machine (Part 1)
2. Temporalia
3. Out of the Blue
4. Call Up
5. Ignorance Is Bliss
6. Rubber Universe
7. The Call of the Wild
8. No Future in the Past
9. Press Rewind
10. The Very Last Time
11. Far Ago And Long Away
12. The Time Machine (Part 2)

glasbeniki:
Alan Parsons – akustična kitara, klaviature, orgle, skladatelj, zvočni inženir, producent
Ian Bairnson – kitara, klaviature, mandolina, saksofon, skladatelj
Stuart Elliott – bobni, programiranje bobnov, klaviature, programirane klaviatur, tolkala, orkestralni aranžma, spremljevalni vokal, skladatelj
Richard Cottle – klaviature
Andrew Powell – orkestralni aranžma
John Giblin – bas kitara
Robyn Smith – klaviature, klavir
Kathryn Tickell – škotske dude, piščali
Julian Sutton – melodeon
Claire Orsler – viola
Jackie Norrie – violina
Julia Singleton – violina
The Philharmonia Orchestra – orkester
Clio Gould – vodja orkestra
Tony Hadley – vokal
Neil Lockwood – vokal
Colin Blunstone- vokal
Moya Brennan – vokal
Beverley Craven – vokal
Graham Dye – vokal
Chris Rainbow – vokal, spremljevalni vokal
Prof. Frank Close – govorjena beseda na “Temporalia”

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X