Slovo Slayer na Dunaju

Slayer na poslovilni turneji nastopili v veliki Wiener Stadthalle

0 160

V nabito polni dvorani Wiener Stadthalle, ki prejme 16 tisoč obiskovalcev, so se v družbi Lamb of God, Anthrax in Obituary, na poslovilni turneji ustavili kultni thrash metalci Slayer, ki so še zadnjič predstavili karierne dosežke.

Datum: petek, 23. 11. 2018
Lokacija: Wiener Stadthalle, Dunaj, Avstrija

Napočil je čas, ko so se začele velike skupine iz osemdesetih poslavljati. Med njimi so tudi »Veliki štirje« thrash metala. Prvi, ki so naznanili poslovilno turnejo, so bili legendarni thrash metalci Slayer. Slayer so po smrti kitarista Jeffa Hannemana skušali nadaljevati kariero, posneli so celo en album, a po nekaj letih so se odločili, da raje zaključijo v času, ko so še relativno pri močeh. Najavljena je bila dolga poslovila turneja, ki je seveda obiskala tudi Evropo. Na turnejo so Slayer vzeli priznane skupine, in sicer so pred njimi nastopili Lamb of God, Anthrax in Obituary.

Najbližje Sloveniji se je turneja ustavila na Dunaju, v veliki dvorani Stadthalle. Če so v času promocije zadnjega albuma Slayer napolnili dvorano Gasometer, se je tokrat pokazal večji interes. Šlo je namreč za slovo legendarne skupine, zato so zadnjo priložnost izkoristili mnogi. Prav tako je iz Slovenije odšlo na koncert kar nekaj avtobusov, tako da je bila Slovenščina prisotna na vsakem koraku v dvorani.

Že precej zgodi so prvi na oder stopili Obituary. Legendarna floridska death metal zasedba, ki je svojo pot pričela že v osemdesetih. V anale metal scene pa se je zapisala z albumoma Slowly We Rot in Cause of Death. V pol ure so Obituary postregli s pristnim starošolskim death metalom. Odigrali so kakšno noviteto ter nekaj starejših skladb, med njimi zimzelenimi Chopped in Half in Slowly We Rot. Forma Obituary je očitno še vedno ista kot v devetdesetih. Pri Obituary deluje, da se skupina sploh ne stara. Zvok je vseskozi enak, vokal Johna Tardyja ne peša, tudi barva je še vedno enaka. Uigranost skupine pa še vedno brez opaznih napak. Obituary tudi v letu 2018 potrjujejo, da so vredni ogleda.

Newyorški thrash metalci Anthrax so Slayer spremljali že pred nekaj leti, ko je skupina promovirala album Repentless. Anthrax so nastopili energično, v svojem kratkem repertoarju pa so se dotaknili svojih največjih hitov, kar je pomenilo manj novitet in predvidljiv repertoar. Anthrax so svoj nastop pričeli z odsekom Panterine skladbe »Cowboys From Hell«, ki so jo povezali v zimzeleno Caught in a Mosh. Anthrax so nedvomno v dobri formi, komunikacija s publiko je več kot dobra, čez uigranost pa tudi ni kaj poreči. Odkar je zasedba relativno stabilna z izjemo odsotnega originalnega bobnarja Charlieja Benanteja, ki ga tudi tokrat nadomeščal izkušeni Jon Dette, je skupina tudi bolj suverena v živo. Po skladbah Got The Time, N.F.L. Be All, End All, Fight ‘Em Till You Can’t, Antisocial so Anthrax sklenili z zimzeleno Indians. Vsekakor solidno ogrevanje, a za kaj več bo potrebno Anthrax ujeti kot glavno skupino na naslednji turneji.

Sledili so Lamb of God, predstavniki modernega metala, čeprav so dejavni okoli 20 let, tako da ne gre več za mlado skupino. Izkušenost se je pokazala tudi z njihovim nastopom. Ameriški kvintet je imel več časa, da predstavi najbolj poznane skladbe njihove kariere. Začeli so počasi s skladbo Omerta, bolj divje pa je postalo s skladbami Ruin, Walk With Me In Hell in Now You’ve Got Something to Die For.  Publika je Lamb of God sprejela z divjanjem, ki je prišlo do vrhunca pri zaključni skladbi Redneck, kjer se je zvrstilo kar nekaj circle pitov. Čeprav gre za bolj mlajšo skupino, je bilo hitro jasno, da je skupina z udarnostjo in groovom prenesla izročilo Pantere, le da je zadeva le malce drugače prepakirana.

Lamb of God so na tokratni turneji nastopali z drugim bobnarjem. Chris Adler je bil odsoten zaradi poškodbe, v njegove čevlje pa je stopil Art Cruz iz zasedbe Prong. Cruz je sicer solidno odigral, vendar ne tako suvereno kot Adler. Pri ostalih članih ni bilo vidnejših napak, prav tako se je v zadnjih letih izboljšala komunikacija s publiko s strani vokalista Randyja Blythea, ki ima presenetljivo ohranjen vokal. Lamb of God niso še za odpis, tako da se še vedno splača obiskati njihov koncert.

Slayer na poprejšnjih koncertih niso pretiravali. Lahko so se pohvalili z malo boljšimi odrskimi lučmi, a njihovi nastopi niso bili ravno spektakularni. Za poslovilno turnejo so se odločili za malce drugačno potezo. Obenem so tudi v repertoar dodali kakšno skladbo, ki poprej ni bila vedno vključena notri.

Pred pričetkom Slayer se je na oder spustil zastor, kjer se je odvrtela uvodna skladba zadnjega albuma, skupina pa se je medtem pripravila na prvo skladbo. Sledila je naslovna skladba zadnjega albuma Repentless, zastor je padel, na odru pa so se pojavili posebni efekti v obliki ognja. Slayer so tokrat malo več dali efekte na odru, tako da je bil ogenj vseskozi prisoten, prav tako so bile luči nadstandardne. Skladbam so dali torej več pomena.

V samem repertoarju so se dotaknili skoraj vseh albumov, tako da je bilo moč slišati Jihad s Christ Illusion, Black Magic s Show No Mercy, Hate Worldwide z World Painted Blood, Dittohead z Divine Intervention. Seveda ni šlo brez klasik, a kakšnega večjega presenečenja ni bilo. Slayer so odigrali svoje največje hite in koncert za spremembo ni izpadel rutinsko kot koncerti v času promocije zadnjega albuma. Tom Araya, vokalist in basist zasedbe, je celo spregovoril s publiko nekaj več besed kot običajno.

Kljub letom je treba Slayer priznati, da so bili solidno uigrani. Pohvaliti je treba kitarista Garyja Holta (Exodus), ki je s svojim natančnim igranjem vseskozi navduševal. Bobnar Paul Bostaph je izkušen možakar, na katerega se lahko skupina zanese. Naredil je tudi kakšno napako, npr. pri skladbi Angel of Death dvojni pedal ni najbolje deloval pri najbolj ključnem trenutku. Sicer pa Bostaph brez večjih napak, da bi pokvaril splošni vtis. Si jih je pa zato privoščil Kerry King, ki se je na čase kar lovil za Holtom, pri soliranju pa tudi ni bilo pretirane natančnosti. Precej šibek je tudi Tom Araya. Glas nima več prave moči, sploh pri hitrejših vokalnih linijah je Araya deloval, kot da govori tekst. Je bilo pa opazno, da se Araya trudi po najboljši močeh.

Po več kot eni uri so Slayer zapustili prizorišče zločina za kratek čas in se vrnili odigrat še nekaj manjkajočih klasik. Tako je padla zimzelena South of Heaven, ki se je nadaljevala v Raining Blood. Presenetljivo je, da so Slayer v svoj dodatek dodali Chemical Warfare, ki je šla kar malce v pozabo. Za slavnostni zaključek pa seveda Angel of Death. Po zaključenem Slayer niso takoj zapustili odra. Najdlje je ostal Tom Araya, ki si je ogledoval občinstvo, ki je norelo cel koncert, in za slovo namenil celo nekaj besed. Araya za razliko od preteklih koncertov deloval bolj čustveno. Konec koncev gre le za slovo ene izmed najbolj kultnih metal in za Slayer je več kot pohvalno, da so namenili svojim oboževalcem malce več časa.

Setlista Slayer:

  1. Delusions of Saviour
  2. Repentless
  3. Blood Red
  4. Disciple
  5. Mandatory Suicide
  6. Hate Worldwide
  7. War Ensemble
  8. Jihad
  9. When the Stillness Comes
  10. Postmortem
  11. Black Magic
  12. Payback
  13. Seasons in the Abyss
  14. Dittohead
  15. Dead Skin Mask
  16. Hell Awaits
  17. Encore:
  18. South of Heaven
  19. Raining Blood
  20. Chemical Warfare
  21. Angel of Death

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X