Black Sabbath: Headless Cross

0 132

»Headless Cross«, eden izmed najbolj spregledanih dosežkov v povesti mojstrov metalske temačnosti, sodi v sam vrh najboljših Black Sabbath dosežkov brez Ozzya in Dia na vokalu.

Datum izida: 24.04.1989
Založba: I.R.S.
Dolžina: 40:24
Produkcija: Tony Iommi in Cozy Powell
Ocena: 9/10

V drugi polovici osemdesetih so se metalski pionirji Black Sabbath počasi začeli pobirati, saj je edinemu preostalemu originalnemu članu, kitarskemu geniju Tonyu Iommiju, okrog sebe in pevca Tonya Martina leta 1989 uspelo izgraditi zelo solidno verzijo te legendarne skupine, ki je vsebovala še bobnarskega prvaka Cozya Powella (ex-Jeff Beck, Rainbow, MSG, Whitesnake) ter dolgoletnega klaviaturista Geoffa Nichollsa. Ta verzija Black Sabbath je leta 1989 posnela album »Headless Cross«, ki se je izkazal za enega izmed njihovih najboljših dosežkov brez Ozzya ali Ronnieja Jamesa Dia na glavnem vokalu, kljub temu, da je nastal v težkih razmerah. S predhodnim albumom »The Eternal Idol« (1986) ter turnejo, ki je sledila, so Black Sabbath namreč v komercialnem smislu popolnoma pogoreli.

Britanska založba Vertigo je po osemnajstih letih prekinila sodelovanje, enako so za njimi storili ameriški korporativisti iz Warner Bros Records. Vse bolj osamljeni Iommi in njegova druščina ‘v črnem’ so se zato preselili k manjši ameriški založbi I.R.S. Gostujoči basist na »Headless Cross« je bil Laurence Cottle, večinoma jazz fusion glasbenik, najbolj znan po sodelovanju z The Alan Parsons Project in Ericom Woolfsonom, medtem ko je Iommijev sloviti prijatelj Brian May (Queen) prispeval imenitno kitarsko solažo na skladbi »When Death Calls«, ki je bila eden izmed najbolj udarnih in obenem kompleksnih Black Sabbath dosežkov iz osemdesetih.

Iommi in njegova klapa se niso pretirano sekirali zaradi apetitov požrešnih založb ter ustvarili album, ki je povrnil zaupanje številnih dolgoletnih privržencev, kar je razvidno že na naslovni skladbi, ki po kratkem inštrumentalnem uvodu, »The Gates of Hell«, z izrazito srhljivo, gotsko atmosfero, v poslušalca udari kot strela z oblačnega neba. Naslovna mojstrovina, ki je izšla tudi kot single, je v hipu postala ena izmed klasik Martinove ere. Martinovo togotno, ‘supersonično’ petje, ki je vselej vsebovalo številne sorodnosti z Diom, Iommijeve sočne kitarske pasaže, Powellovi vratolomni bobnarski krošeji in Nicholsovi skrivnostno obarvani simfonični aranžmaji, poskrbijo za izjemno, bobmastično atmosfero, ki je bila tako značila za to obdobje slovitih metalskih mračnjakov iz Birminghama.

O tem, da je bila ta verzija Black Sabbath več kot le modernizirana kopija Dio ere, je bilo očitno tudi na melodičnem hard rock/metal hibridu »Devil & Daughter« na katerem je Iommi z imenitno solažo dokazal, da je lahko za šalo ‘pojedel’ tudi veliko mlajše kitariste tistega časa, medtem ko je stopnjevanje epskega vzdušja doseglo nove dimenzije. »Kill in the Spirit World« je bila lepo uravnotežena med epsskimi in temačnimi ambientalnimi niansami, medtem ko je bila Powellova dinamična bobnarska tehnika tudi tokrat prava paša za ušesa. Vse skupaj je popestrila še Iommijeva melanholična kitarska solaža, medtem ko je bil Martin na vrhuncu svoje pevske forme.

»Call of the Wild«, ki bi se originalno moral imenovati »Hero«, a je nekdanji Iommijev pajdaš Ozzy na albumu »No Rest for the Wicked« (1988) že izdal skladbo s tem imenom, je bila nazoren dokaz, da je Iommi pozorno spremljal tedanjo hard rock sceno. Besedila na »Headless Cross« so bila skorajda v celoti okultistična, na trenutke že skorajda satanistična, kar je bilo nenavadno za verzijo Black Sabbath brez Geezerja Butlerja v postavi. »Black Moon« je bil nekoliko bolj ‘bazičen’ hard rocker z rahlimi blues podtoni, medtem ko je bil za epsko atmosfero to pot najbolj zaslužen Martin s svojim bravuroznim pevskim pristopom. Na melaholično-temačni drami »Nightwing« je Iommi poskrbel tudi za nekaj krajših akustičnih pasaž, ki so bile v lepem kontrastu s pretežno udarno naravo te skladbe. »Cloak and Dagger«, kjer je Martin vnovič navdušil z izjemnimi vokalnimi akrobacijami, je predstavljal mogočen in nadvse ustrezen zaključek albuma.

»Headless Cross«, eden izmed najbolj spregledanih dosežkov v povesti mojstrov metalske temačnosti, sodi v sam vrh najboljših Black Sabbath dosežkov brez Ozzya in Dia na vokalu. Kljub temu, da je album ob izidu naletel na večinoma pozitiven odziv privržencev pa je bila srenja tedanjih kritikov precej manj navdušena in »Headless Cross« je na koncu ostal še en kriminalno spregledan dosežek, predvsem v ZDA, kjer so Iommi in tovarišija morali celo odpovedati preostanek koncertne turneje. Iommi je za »Headless Cross« turnejo leta 1989 v postavo dodal še basista Neila Murraya (ex-Colosseum II, National Health, Gilgamesh, Bow Wow, Whitesnake) s katerim je posnel naslednji Black Sabbath album, prav tako krivično spregledani »Tyr« (1990).

avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. The Gates Of Hell (1:04)
2. Headless Cross (6:15)
3. Devil & Daughter (4:32)
4. When Death Calls (6:41)
5. Kill In The Spirit World (4:59)
6. Call Of The Wild (5:09)
7. Black Moon (3:56)
8. Nightwing (6:19)
9. Cloak and Dagger (4:37)

Glasbeniki:
Tony Martin – vokal, bas kitara (3)
Tony Iommi – kitara
Laurence Cottle – bas kitara
Cozy Powell – bobni
Geoff Nicholls – klaviature

Gostujoči glasbenik:
Brian May – kitarska solaža (4)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X