Frank Zappa: Joe’s Garage

0 68

Trajanje albuma: 1:55:14
Produkcija: Frank Zappa
Datum izdaje: 1979
Založba: Rykodisc Records
Ocena: 5/5

“Joe’s Garage”, progresivno rockovska opera v treh dejanjih s konceptom o tem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi glasba postala ilegalna, sodi med najbolj briljantne dosežke v karieri legendarnega ameriškega skladatelja, kitarista, pevca, satirika in režiserja Franka Zappe. Genij vsakršnih oblik glasbenega eksperimentalizma in družbene parodije (ali provokacije, če vam je ljubše), ki je živel zato da bi lahko ustvarjal glasbene umetnine, je s tem albumom, ki je originalno izšel v dveh delih (najprej prvi akt ter nato še drugi in tretji akt skupaj), v vseh aspektih ustvaril brezčasno mojstrovino in morda celo svojo najboljšo družbeno satiro sploh. Kako daljnosežen in pomemben vpliv je imel ta legendarni album na generacije glasbenikov in poslušalcev morda še najboljše pove podatek, daj je “Joe’s Garage” septembra 2008 doživel odrsko uprizoritev s strani ameriških gledaliških igralcev, ki so za ta podvig dobili ekskluzivno dovoljenje Frankove družine.

Koncept “Jožetove garaže” je na prvem mestu Frankov simboličen (še zdaleč ne prvi in tudi ne zadnji) obračun s cenzuro in ameriškimi samooklicanimi varuhi javne morale, ki so vse bolj napadali njegovo glasbo, češ da je “pornografska” in nevarna za “normalen” razvoj njihovih otrok, kar je čez nekaj let doživelo klimaks s Frankovim zmagoslavnim nastopom pred ameriškim kongresom, kjer je dodobra osmešil najbolj konzervativne senatorje, ki so vztrajali pri svojih blodnjah. Kljub Frankovi zmagi po kateri si je do konca svoje poti zagotovil mir pred vtikanjem političnih blaznežev v njegovo delo, je konzervativna skupnost (združena pod vodstvom Tipper Gore, žene Ala Gora, podpredsednika v Clintonovi administraciji in kasneje samooklicanega naravovarstvenika) dosegla manjšo zadoščenje s tem, da morajo biti vse plošče s potencialno eksplicitno vsebino na ameriškem tržišču vselej označene s posebno nalepko (veliko več o tem v prihajajoči recenziji albuma “Frank Zappa Meets The Mothers Of Prevention”, 1985).

“Joe’s Garage” je v marsičem brezkompromisen in inteligenten posmeh tovrstni konzervativni paranoji ter fikcija, kaj bi se lahko zgodilo v skrajnem primeru, nekoč v prihodnosti, če bi paranoidni senatorji dosegli zmagoslavje s prepovedjo glasbe z “nevarno” vsebino ter s tem omejitev pravice do svobode govora in umetniškega izražanja. Poleg klasičnega Zappa posmeha na račun zablod ameriške politike in ureditve, katerih v besedilih kar mrgoli, je najti tudi številne druge satirične bodice, denimo na račun tipične zarukanosti povprečnega Američana, vplivnih verskih sekt kot so scientologi, razuzdanega življenja slavnih rock glasbenikov, garažnih bandov, institucializiranega fetišizma ter represivnih režimov, kakršen je denimo iranski, kjer je še vedno prepovedana skoraj vsa “zahodna” glasba.

Prvi akt: opera se odpre s predstavitvijo bizarne entitete po imenu Central Scrutinizer, ki je postavljen v vlogo glavnega pripovedovalca zgodbe. Ta nenavadni lik nima svojega karakterja, vendar dosledno opravlja službo uvajalca restriktivnih zakonov, ki bodo postali podlaga prihajajoče in pričakovane prepovedi glasbe. Scrutinizer ponuja predstavitev poučnega primera “kaj se lahko zgodi, če izberete kariero v glasbi”, čemur sledi predstavitev protagonista opere, Joeja. Slednji je bil nekoč “prijazen fant”, ki je po trditvah njegove malomeščanske sosede redno kosil sosedovo travo. Tega je bilo konec, ko je odkril rock glasbo in s svojim bandom preživljal cele ure v garaži, kjer je igral glasno glasbo, ki je njegove sosede nenehno spravljala ob živce, zato so pogostokrat poklicali policijo.

Joeja po še enem tovrstnem pripetljaju odpeljejo na policijsko postajo, kjer mu “dobrohotni svetovalec” ponudi krof ter mu priporoči naj se raje oprime kakšne izmed “cerkveno usmerjenih socialnih aktivnosti”. Joe kasneje spozna punco po imenu Mary. Njuno razmerje je omejeno na držanje za roke ter gojenje “čistih misli”. Toda Mary; katoliško dekle, nekega večera zapusti Joeja, da bi lahko videla svojo najljubšo skupino Toad-O (ime je parodija na popularno ameriško rockovsko skupino Toto) in se zbližala s člani skupine. Na koncu se njen poskus konča tako, da pristane v njihovem koncertnem avtobusu, kjer ima skupinski seks z oskrbovalci odrske opreme ter postane “groupie”. Z njimi potuje po turneji dokler je ne odvržejo v Miamiju, ko postane preveč utrujena, da bi lahko še karkoli naredila. Med tavanjem po mestu se udeleži tekmovanja za miss mokre majice, da bi lahko zaslužila dovolj denarja za pot domov. Joe sčasoma zve za njene barabije, zato postane depresiven, se zapije ter se spusti v seks z dekletom po imenu Lucille, katero dela v restavraciji s hitro prehrano Jack-In-The-Box. Lucille mu “podari” neimenovano in nadležno spolno bolezen (verjetno gonorejo), čeprav sam sebe v svoji naivni ljubezenski zamaknjenosti prepričuje, da jo je staknil zaradi sedenja na umazani straniščni školjki.

Drugi akt: Joe se za rešitev svojih problemov zateče v religioznost ter podari ogromno denarja L. Ronu Hooverju, voditelju t.i. Prve cerkve apliantologije (parodija na scientološko cerkev). Hoover ga identificira kot osebo, ki je globoko v sebi latentni fetišist na tehnične naprave. Ko se Joe odloči izpovedati o svoji seksualni orientaciji mu Hoover poda nasvet naj doživi seksualno potrditev s pomočjo seksa s strojem. Joe se odpravi v klub Omarica, kjer ponujajo najem posebnih strojev za zadovoljitev seksualnih potreb. Tam si izbere ustrezajoč stroj z imenom Sy Borg, kateri je podoben robotskemu prašiču. Skupaj se odpravita v Syev apartma, kjer imata divjo orgijo s Syevim sostanovalcem, modificirano lutko Gay Bob. Na koncu seksa Joe s pomočjo “zlate prhe” uniči Slyevo vezje. Zatem dokončno zabrede v velike težave, ker je ves svoj denar podaril Prvi cerkvi apliantologije in ne more plačati škode za popravilo robota. Za kazen ga zaprejo v posebno kaznilnico, kjer so vse notranje stene obarvane v zeleno. V njej se nahajajo različne kaznovane osebnosti iz glasbenega biznisa (nekdanji glasbeniki in njihovi menedžerji), ki Joeja večkrat zapored skupinsko posilijo. Njihov kolovodja je nekdanji promocijski agent velike glasbene založbe z imenom plešasto-glavi John.

Tretji akt: ko Joeja izpustijo iz ječe je glasba že postala ilegalna. Zaradi tega zblazni ter si začne v glavi domišljati vse kitarske note, katere ne more odigrati, medtem ko novinar dokumentira njegova razmišljanja. Na koncu se sprijazni s tem, da je z glasbo nepreklicno konec ter se zaposli kot rutinski delavec v Utility Muffin Reasearch Kitchen (v resnici gre za ime Frankovega glasbenega studia v katerem je skozi leta posnel številne skladbe), kjer zmrzuje kolačke. Central Scrutinizer v zaključku sporoči poslušalcu, če tega zgodba o Joeju slučajno ni dovolj prepričala, da je glasba hudobna, bo zapel s svojim pravim glasom. Zatem izklopi vokoder, ki pači njegov glas, nakar se izkaže, da je v resnici nihče drug kot Frank Zappa.

Frank je poleg Scrutinizerja odigral tudi vloge Joejevega prijatelja Larrya, L. Rona Hooverja, očeta Rileya ter Buddya Jonesa. Kitarist in pevec Ike Willis je odlično odigral Joeja, pevka Dale Bozzio se je izkazala kot Mary, ritem kitarist Warren Cuccurullo se je preizkusil kot bizarni Sy Borg, medtem ko je dolgoletni bobnar Terry Bozzio, ki je na tem albumu nastopil samo še kot poseben gost, dobro strašil kot “plešasto-glavi” John.

Nabor glasbenikov, ki so Franku pomagali pri realizaciji tega izjemno ambicioznega projekta je bil v vseh pogledih sanjski. Med novimi sodelavci je najbolj izstopal fantastični bobnar Vinnie Colaiuta, bobnarska inkarnacija tehnične dovršenosti in glasbene raznovrstnosti. Vinnie je svojo Zappa “posvetitev” doživel potem, ko je med drugim uspešno izvedel izredno zahtevno delo z naslovom “The Black Page” (najstarejša izdana verzija se nahaja na dvojnem koncertnem albumu “Zappa In New York”, 1977). Bobnarsko preizkušnjo je opravil tako dobro, da je osupnil celo svojega predhodnika Terrya Bozzia. Med igranjem je menda našel dovolj časa za zajemanje sušija ter popravljanje očal. S Frankom je uspešno sodeloval še dve leti, nakar je zaslovel predvsem kot priložnostni bobnar (najbolj znano je njegovo delo s Stingom). Drugi pomembni imenitnež “Joe’s Garage” zasedbe je bil mladi kitarski heroj Warren Cuccurullo, ki si je mesto ritem kitarista prislužil kot dolgoletni Zappa fan, ki je znal na pamet odigrati prav vse kitarske delnice iz Frankove obsežne kariere, celo tiste najbolj bizarne. V času sodelovanja s Frankom se je še posebno zbližal s Terryem Bozziom in njegovo ženo Dale, katera je prepričal, da so skupaj z basistom Patrickom O’Hearnom ustanovili new wave band Missing Persons. Kasneje je postal dolgoletni Duran Duran kitarist ter si ustvaril uspešno solo kariero, medtem ko bo bizarna epizoda s pornografskimi filmi čim prej pozabljena. Tretji odličnik med novinci je bil kitarist in pevec Ike Willis, ki je zaradi svoje vokalne karizme postal eden izmed najbolj priljubljenih članov Frankovega spremljevalnega moštva in eden izmed redkih večletnih Frankovih sodelavcev s katerimi je ta sodeloval do konca svoje odrske kariere.

Glasbena podoba “Joe’s Garage” je osupljiva slika in prilika izjemne eklektičnost v kateri se med seboj mešajo različni glasbeni žanri, ki segajo od klasičnega Zappa komičnega rocka, progresivne rocka, trdega rocka, popa, reggaeja, bluesa, jazz fusiona, itd. Album je znamenit tudi po veliki količini odličnih kitarskih solaž. Frank je večino izmed teh posnel s pomočjo t.i. iksenohronične tehnike, kar po domače povedano pomeni, da je večino solaž pobral iz starejših, med seboj nepovezanih del ter jih vnesel znotraj novih skladb. Večina solaž  z izjemo tistih na skladbah “Crew Slut” in “Watermelon in Easter Hay”, je bila vnesena na tovrsten način.

Joejeva zgodba se odpre s pridušenim glasom skrivnostne entitete “Central Scrutinizer” (Zappa pripoveduje zgodbo preko posebnega vokoderja, ki popači njegov glas zaradi česar ta spominja na kakega robota; osebno imam pri tem vedno v glavi, verjetno zaradi pobalinskosti, Benderja iz Futurame, čeprav slednji govori z “normalnim” glasom). Njegovo pripovedovanje je podloženo na funkovsko ritmično podlago, medtem ko v ozadju prevladujejo številni spakljivi zvoki. Ta originalni uvod poslušalca prepričljivo uvede v naslovno skladbo. “Joe’s Garage” je ena izmed najbolj priljudnih in simpatičnih skladb v Frankovi karieri, saj je grajena na kompaktni melodiji, bluesovskih rifih in poskočnih ritmih, znotraj pa se najde tudi prostor za kratko, a burno solažo na saksofonu. Za dodatno zabavno popestritev poskrbi odlična vokalna izmenjava med Ikeom Willisom (v vlogi Joeja) in Frankom (v vlogi Joejevega prijatelja Larrya). Za komični “kalifornijski” pop rockovski šarm pa poskrbijo visoke spremljevalne harmonije in ploski rok. V zaključku skladba preide v hitrejši tempo, medtem ko so v ozadju slišni zvoki policijskih zvočnih signalov ter oglašanje ponorelih sosedov, ki se pritožujejo, da bodo zaradi hrupa poklicali policijo.

Sledi pop rockerski cukrček “Catholic Girls”, kjer se v vlogi stranske pevke predstavi Dale Bozzio kot lahkoživo katoliško dekle Mary. Gre za najboljšo možno parodijo na stranpoti dvolične katoliške morale in eno najbolj razvpitih skladb iz zakladnice tistih, ki so razburjale domišljijo pripadnikov ameriške politične “smetane”. Že samo besedilo in refren o nagajivih katoliških deklicah in dečkih (med slednjimi sta omenjena tudi Vinnie in Warren) zagotavljata obilo smeha, ko pa se vključijo še namerno visoko intonirani vokali, podkrepljeni s funkovskimi ritmičnimi linijami je burleska popolna. Za kanček prefinjenosti poskrbijo duhoviti jazzovski vložki in vsestransko Ikeovo petje.

“Crew Slut”, ki pripoveduje o Maryinih nečednih dogodivščinah, je skladba številnih komičnih preobratov in sočnih narativnih vložkov. Podložena je na zaspan bluesovski rif in skorajda pentatonične ritmične izpeljanke ter zaradi tega potegne na glasbo iz kakšnega ameriške “cestnega” filma, kar pomeni, da se zelo dobro ujema z besedilom, kjer se Mary zaplete v divjo orgijo z oskrbniki odrske opreme (še posebno sočen je dialog o Maryini ljubezni do usnja). Tu se srečamo tudi s prvo izmed odličnih Frankovih kitarskih solaž, katerih na tem albumu kar mrgoli in s katero se predstavi v neobičajni vlogi  blues kitarista.

“Fembot in a Wet T-Shirt” je še ena nadvse prikupna skladbica, podložena na “Havaji” ritmih, kjer se pod navidezno preprosto, skorajda pop rockovsko povrhnjico, skriva nadvse kompleksna struktura. Najbolj navduši odlično Ikeovo petje, ki ohranja razposajeno melodijo, medtem ko briljantna fusionistična interakcija med ksilofonom in kitarskimi pasažami prav tako ni od muh. Sčasoma nastopi burleskni narativni vložek, kjer sarkastično razpoloženi Frank nastopa v vlogi voditelja butastega tekmovanja v mokri majici, kjer zmaga tisto dekle, katere oprsje po hladni prhi izpade najbolj atraktivno. Pohvaliti je treba tudi nekdanjo playboyevo zajčico Dale Bozzio, ki izvrstno odigra vlogo stereotipično butaste in cvileče blondinke Mary, ki po vodni polivki izjavi, da bi za denar naredila vse.

Inštrumentalno-fusionistična poslastica “On the Bus” vsebuje monumentalno Frankovo kitarsko solažo, katera je podložena na zavidljivo ritmično podlago in ob kateri se lahko vnovič obliznejo vsi ljubitelji tega kitarskega velikana. Temu sledi osebni favorit “Why Does It Hurt When I Pee?”, kjer tipični Zappa straniščni humor doseže enega svojih vrhuncev. V primeru, da se odmisli burnega krohota vredno besedilo in legendarni refren pod poveljstvom tožečega gospoda Willisa, gre za izvrstno progresivno rockovsko skladbo, ki navkljub kratki dolžini vsebuje dramatični in pompozni, da ne rečem po “Queenovsko” začinjeni operetni vložek.

Na nežni ljubezenski baladi “Lucille Has Messed My Mind Up” poleg inovativnost, kjer se čutijo ritmični novo valovski in zlasti reggae vplivi (kar dokazuje, da je Frank občasno rad prisluhnil glasbi legendarnih The Police), navduši tudi Frankov ne prav pogostokrat izpričan smisel za ustvarjanje subtilnih melodij brez kakršnekoli pobalinskosti. Za izjemni romanticizem poskrbi do skrajnosti vživeto Ikeovo petje Gre za eno izmed zelo redkih Frankovih “resnih” del v katerem ni najti niti kančka humorja ali posmeha (morda edino ironijo), saj je Joejeva kratka avantura z Lucille precej žalostno poglavje. S “Scrutinizer Postitude”, kjer poskuša Scrutinizer poslušalca prepričati, da je glasba bolezen in vir vsega zla, kar dokazujejo Joejeve nezgode, se zaključi prvo dejanje koncepta.

S pop rockovsko zabeljeno klasiko “A Token Of My Extreme”, kjer se Frank vokalno odlično vživi v vlogo vodje bizarne verske sekte ter Joeja napoti na seksualno prakso s strojem, se odpre drugo poglavje koncepta. Številna ritmična duhovičenja in igrive kitarske pasaže nenehno spremljajo burleskni dialog med Joejem in šefom sekte. Apliantologija je prikazana kot sekta, ki posluje v tesni navezi s totalitarnim režimom, ki vlada v Joejevem svetu, kar je več kot očitna parodija na scientologijo.

“Stick It Out” je še eden izmed komičnih vrhuncev albuma, kjer poskakujoč ritem pa tudi glavna melodija nenavadno spominjata na naslovno temo kultne britanske komične serije Samo bedaki in konji. Tu se Joe s pomočjo svojega seksualnega partnerja, robota-prašiča, uči nemščine, kar se konča z robotovim uničenjem. Že samo Frankovo petje, ki je bizarna mešanica angleščine in nemščine je legendarno in preprosto sili na “cepanje”. Ob “den-den-den-den-den” ritmu se takoj spomnim na Delboya in Rodneya, kako se prevažata po mestu z razpadajočim trikolesnikom, medtem ko je sočno besedilo o orgiji med Joejem in Sy Borgom fenomenalna parodija na pogoste seksualne deviacije pripadnikov določenih cerkvenih združenj.

Izvrstna fusionistična zakuska “Sy Borg” poskrbi za presenetljivo subtilen zaključek prvega ploščka. V ospredju je emocionalno zelo dobro vživeto Willisovo petje, ki prepriča v vlogi razvranega Joeja, katerega med in po neprijetni izkušnji z robotom polagoma zapušča razum, medtem ko se v ozadju sprehajajo duhoviti jazzovski in reggae ritmični vložki. V besedilu kar mrgoli seksualnih aluzij, zlasti na račun oralnega seksa (v trojni orgiji med Joejem in Sy Borgom se znajde tudi lutka Gay Bob, kar je verjetno parodija na Boba Dolea, konzervativnega republikanskega senatorja in spodletelega kandidata za ameriškega predsednika). Posamezne solaže, zlasti na kitari in klaviaturah, so prava rajska mana za vse glasbene sladokusce, medtem ko nagruvana bas linija ne pusti hladnega nobenega ljubitelja kakovostnega jazz fusiona.

Drugi plošček, ki se odpre z Joejevim prihodom v ječo, sestavljajo daljše, večinoma več kot osem minutne skladbe z vrsto Frankovih sapo jemajočih kitarskih solaž. Funkovsko začinjeni “Dong Work For Yuda”, kjer na sceno stopi banda nekdanjih glasbenikov in sodelavcev pod vodstvom plešasto-glavega Johna, zaradi številnih falseto vokalnih harmonij v ozadju in ploskov rok vsebuje tudi kanček gospelovskega vzdušja. Terry Bozzio, ki na albumu nastopa samo kot pevski gost, je s svojim “mafijskim” glasom odličen v vlogi norega posiljevalca Johna. Razposajeni, do konca naviti “Keep It Greasy” je pravcata trdo rockovska eksplozija s številnimi funkovskimi ritmičnimi vložki in izvrstnimi vokalnimi harmonijami. Inštrumentalno-fusionistična sekcija vsebuje številne nore improvizacije s katerimi Frank in tovarišija vnovič demonstrirajo, da so vselej ohranjali status ene izmed velesil na področju kvalitetnega jazz fusiona. Med solističnimi improvizacijami še posebno izstopa ubijalska Frankova kitarska solaža, ki je še danes božja mast za vse kitarske virtuoze tega sveta.

Melanholični “Outside Now”, kjer nesrečni Joe doživi duševni zlom, ko po prihodu iz zapora spozna, da je glasba postala prepovedana in se začne izgubljati v blodnjah, je grajen na pentatoničnih lestvicah, znotraj katerih izstopajo Vinniejevi dinamični bobnarski prehodi. Subtilna osrednja melodija je izgrajena iz očarljivih vokalnih harmonij, ki gradijo enako žalostno kot smešno vzdušje. Za mogočen zaključek poskrbi še ena dih jemajoča kitarska solaža. Na “He Used To Cut The Grass”, kjer Joe čuti izjemno praznino po slovesu vsakršne oblike glasbe in začne sanjariti o imaginarnih kitarskih notah, se lahko uživa v številnih okusnih jazzovskih improvizacijah med katerimi, tako kot se spodobi, vnovič izstopa Frankova visoko kompleksna in obsežna kitara solaža. Za burlesken zaključek poskrbi Joejevo fantaziranje o svojih kitarskih časih, ko je igral z garažnim bandom, zato v glavi spet sliši vreščanje nevrotične sosede, ki se odloči poklicati policijo.

Več kot enajst minutni “Packard Goose” je še ena čudovito nabrita fusionistična enolončnica, kjer se pop rockovski, jazzovski, funkovski in trdo rockovski motivi znova združijo v izjemno okusno kohezijo. Ambient te izvrstne skladbe se menja iz minute v minuto. V eni izmed sekcij se znajde tudi znameniti Frankov citat, ki se konča s povedjo “glasba je najboljša”. Prehod v divjo fusionistično sekcijo, kjer Frank ponovno eksplodira s š eno supersonično solažo, je briljanten in si na njem lahko kot gosta zlahka predstavljam tudi kakšnega Al Di Meolo. V zaključnem delu se skladba povrne v uvodni motiv, kateremu sledi duhovit pop rockovski refren in šaljivo stopnjevanje z razigranimi vokalnimi harmonijami. Eterični “Watermelon in Easter Hay” predstavlja trenutek, ko se Joe odloči odigrati svoj poslednji namišljeni kitarski solo preden se vda v usodo. Ta ambientalno razpoložena mojstrovina vsebuje najboljšo Frankovo solažo, kar se tiče učinkovitega posredovanja izjemne subtilnosti s katero v trenutku očara tiste bolj romantično razpoložene poslušalce.

Z “A Little Green Rosetta” se Joejeva tragična epopeja zaključi, ko se ta vživi v novo življenje zamrzovalca kolačkov, kar je še ena parodija na dajanje prednosti povprečnosti pred nadarjenostjo znotraj ameriške družbe (namesto, da bi postal uspešen glasbenik je na prisilen način postal rutiniran delavec, ker je tako bolj koristen za družbeno dobrobit totalitarnega režima). Ob sarkastičnem zmagoslavju Centralnega Scrutinizerja za katerega se izkaže, da je v resnici Frank Zappa, izpade zaključna burleskna melodija s številnimi vokalnimi spakovanji, ploski rok in norčavimi vložki na cimbalah še bolj posmehljivo.

“Joe’s Garage” je konceptualna umetnina, ki s svojimi provokativnimi sporočili še danes buri duhove vseh konzervativnih velmož, obsedenih z mislijo, da je cenzura najboljša rešitev za vse tiste, ki nočejo govoriti istega jezika. S to fenomenalno ploščo je neukrotljivi in neumorni skladatelj za seboj zapustil enega izmed najlepših spomenikov svojega ustvarjalnega genija. “Jožkova garaža” je neverjetna mojstrovina, katere zaradi njene glasbene, lirične in konceptualne razsežnosti nikakor ne morem dovolj prehvaliti, zato si brez pomislekov drznem reči, da spada med tri, če že ne dva najboljša trenutka Frankove obsežne kariere. Na prvem mestu pa je to album, ki poslušalcu zagotavlja skorajda dve uri čiste zabave, ki je boljša od ogleda vsakršnega tekmovanja za miss mokrih srajčk, čemur bi pritrdila celo oba katoliška fanta, Lovro Šturm in Mihael Jarc.

Avtor: Peter Podbrežnik

Skladbe:

CD1:

  1. Central Scrutinizer
  2. Joe’s Garage
  3. Catholic Girls
  4. Crew Slut
  5. Wet T Shirt Nite
  6. Toad O Line
  7. Why Does It Hurt When I Pee
  8. Lucille Has Messed My Mind Up
  9. Token Of His Extreme
  10. Stick It Out
  11. Sy Borg

CD2:

  1. Dong Work For Yuda
  2. Keep It Greasy
  3. Outside Now
  4. He Used To Cut The Grass
  5. Packard Goose
  6. Watermelon In Easter Hay
  7. Little Green Rosetta

Glasbeniki:

Frank Zappa – vokal, kitara
Warren Cuccurullo – ritem kitara, vokal, zbor, orgle, kitara
Denny Walley – vokal, slide kitara, kitara
Craig Twister Steward – orglice
Jeff – tenor saksofon
Marginal Chagrin – bariton saksofon
Patrick O’Hearn – bas kitara, pihala
Peter Wolf – klaviature
Stumuk – bariton saksofon, bas saksofon
Tommy Mars – klaviature
Vinnie Colaiuta – bobni, tolkala
Arthur Barrow – bas kitara, vokal
Ed Mann – tolkala, vokal
Dale Bozzio – vokal
Al Malkin – vokal
Ike Willis – vokal
Barbara Isaak – zbor
Geordie Hormel – zbor
Terry Bozzio – gostujoči vokal

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki