Lokacija: Slovenj Gradec / Atrij graščine Rotentum / Slovenija
Datum: četrtek, 16.07.2009
Tradicionalni slovenjegraški poletni glasbeni festival je letos postregel s pravcato senzacijo za vse glasbene sladokusce, saj se ne zgodi pogostokrat, da se v naših krajih v pritajeni vlogi posebnega gosta in brez kakršnega koli medijskega pompa oglasi kitarska legenda takšnega kova kot je veliki Steve Hackett, nekdanji član pionirskega progresivno rockovskega kolektiva Genesis in glasbenik, ki je s svojo glasbo in kitarsko tehniko vplival na cele generacije bolj ali manj znanih kitaristov. Steve se je v Slovenj Gradcu (ter obenem prvič v Sloveniji) oglasil kot poseben gost imenitne, a razmeroma malo znane madžarske jazz fusion zasedbe Djabe s katerimi občasno sodeluje že od leta 2004. Z njimi je posnel tudi album “Sheafs Are Dancing”.
V zadnjih dveh letih legendarni kitarist poleg nastopov s svojo lastno skupino kot velik Djabe fan sodeluje tudi na koncertnih turnejah te vzhodnoevropske skupine, ki še zdaleč niso omejene samo na evropski kontinent. Na svojih koncertnih poteh so se Djabe med drugim oglasili tudi v Maleziji, Mongoliji, Kanadi in ZDA. To je seveda pomenilo, da se je Hackett tega večera kot gost na odru pojavil le pri nekaterih skladbah in ne skozi celoten nastop, a so Djabe tudi v trenutkih brez njegove navzočnosti v vseh pogledih izpolnili, če že ne presegli pričakovanja in pripravili pravo koncertno poslastico za vse ljubitelje kakovostnega progresivnega rocka in jazz rock fusiona. Vsi tisti, ki so se nadejali kakih bonbončkov iz Steveove solo kariere in Genesis zapuščine pa tudi niso ostali popolnoma lačni.
Nastop je potekal v tako rekoč idealnem okolišu lokalnega grajskega dvorišča. Nekaj ur pred začetkom nastopa se je zdelo, da bo slovenska publika v širokem obsegu zamudila ta edinstveni glasbeni dogodek, a ko je napočil čas za prihod kultnih madžarskih jazz fusionistov, so bili sedeži na dvorišču vendarle lepo zapolnjeni. Djabe so že od prve sekunde, še pred prihodom njegove kitarske eminence, presenetili s svojo energično kombinacijo vrhunskega jazz fusiona v katerega so vpletali raznovrstne elemente svetovne glasbe, etna iz njihove domovine pa tudi nekatere klasicistične finese. To zlitje različnih glasbenih stilov, ki se je odražalo v sapo jemajoči ambientalni raznovrstnosti so začinili z virtuoznimi spretnostmi posameznih članov ter uporabo nekaterih eksotičnih inštrumentov.
Djabe, sestavljeni iz Ferenca Kovacsa na trobenti in violini, Attile Egerhazija na kitari, Tamasa Barabasa na basu, Zoltana Kovacsa na klavirju in Szilarda Banaija na bobnih, so se izkazali kot fascinantni in virtuozni glasbeniki, ki so si v trenutku pridobili naklonjenost publike. V trenutku, ko je na oder po kratki, a dramatični napovedi prišel mojster Hackett ter se lotil znamenite solaže z Genesis klasike “Firth Of Fifth” (originalno iz legendarnega albuma “Selling England By The Pound”, 1973), pa je njihov odziv prerasel v odkrito vzhičenost. Tradicionalno skromni in neverjetno umirjeni Steve je bil v svoji tipični odrski maniri večino časa v strumno usločeni pozi, pri nekaterih skladbah pa se je po jazzovsko usedel na stolček ter tkal kitarske “čarovnije” na svojem priljubljenem Gibson Les Paul kitarskemu modelu. Mojster Hackett pa ni bil edini gost, ki je ta večer nastopal z Djabe, saj je Ferenca Kovacsa na trobenti občasno nadomeščal mladi rojak Aron Koos-Hutas, kateri je sčasoma le uspel premagati začetno odrsko zadržanost.
Slednji je na oder pristopil, ko so se družno lotili Hackettove solo klasike “The Steppes” (originalno z albuma “Defector”, 1980), katero so fusionistično začinili s številnimi jazzovskimi in orientalskimi etno vložki. Nikakor ni presenetljivo, da so si iz Steveovega veličastnega solo opusa za izvajanje izbrali ravno to skladbo, saj jim orientalski ambient, ki prevladuje tudi na originalni verziji te skladbe, izjemno leži. Po enem izmed vrhuncev večera se je Steve za kratek čas poslovil z odra, člani Djabe in Aron pa so presenetili z odličnim “Afro Dance”, kjer so dali duška raznolikim afriškim ritmičnim finesam in improvizacijam. Spotoma so si porazdelili solisitčne vložke na klaviaturah, trobenti, violini in kitari. Djabe ritem sekcija je resnično fenomenalna in bi si jo gotovo želel vsak sodoben jazz fusion band.
Steve se je vrnil na “Blues in E”, kjer je skupaj z madžarskimi kameradi navdušil tudi z nekaterimi krajšimi bluesovskimi vložki. Najbolj duhovit, če že ne najbolj zanimiv trenutek koncerta je nastopil, ko so si vsi nastopajoči med seboj porazdelili tradicionalni indonezijski inštrument angklung, sestavljen iz bambusovih palic ter uprizorili etno točko, ki je grajsko prizorišče za kratek čas zavila v pristno pacifiško vzdušje. Pri izvedbi skladbe “Distant Dance” so vsi glasbeniki prispevali posamično solo točko. Pri tem so zlasti izstopali bobnar Banai, dobitnik madžarske nagrade za najboljšega bobnarja leta, basist Barabas ter seveda mojster Hackett, ki je uprizoril svoj značilen pristop v katerem sta se mešala izredna hitrosti ter prefinjenost pri ubiranju strun.
Za veličastni zaključek rednega dela nastopa so poskrbeli s še eno Genesis klasiko “In That Quitet Earth”, originalno s Hackettovega poslednjega Genesis albuma “Wind & Wuthering” (1977). Vsi tisti, ki to legendarno skladbo že dolgo pogrešajo na koncertnih Genesis set listah so bili seveda v sedmih nebesih. Na koncu sta Steve in Djabe kitarist Egerhazi, ki je obenem tudi menedžer skupine, prejela simbolični darili s strani dveh mladenk. Burnim ovacijam je sledila hitra vrnitev na oder in izvedba izvrstne “Behind The Veil”, poslednje skladbe tega nepozabnega večera, kjer so Steve in tovarišija vnovič osupnili z izgradnjo izjemnega ambienta ter briljantnimi solo vložki.
V dobrih dveh urah smo se lahko naužili prvovrstnega jazz fusiona s številni raznoliki elementi iz svetovne glasbe, madžarskega etna in klasike, kateri je bil oplemeniten z občasno, a širokogrudno zvočno navzočnostjo ene izmed največjih kitarskih veličin vseh časov. Steveova skromnost in domačnost s katerima smo se lahko dodobra seznanili že pred začetkom nastopa je naravnost osupljiva in je lahko za svetal zgled raznim kitarskim “ljudomrznikom” tipa Steve Howe ali Robert Fripp, ki se nočejo rokovati s svojimi privrženci ter pred njimi bežijo v blindirane kombije.
Seveda bi vsakdo izmed Stevovih tradicionalno “nevidnih” slovenskih fanov doživel največjo razodetje, če bi se na naših tleh pojavil z lastno zasedbo in odigral obsežen nabor solo in Genesis klasik, a smo ga zato lahko doživeli (prvič po razpadu superskupine GTR) v redko videni vlogi moštvenega igralca, ko sta njegov izjemni inštrumentalni talent in dar za ustvarjanje izjemnega ambienta, zaživela znotraj izjemno zanimivega vzhodnoevropskega fusionističnega izrazoslovja. Djabe so popolnoma opravičili Steveovo fascinacijo nad njihovo glasbo ter vzbudili vsaj delno razumevanje za njegovo nedvomno begajočo izjavo, da so najboljši band s katerim je kdaj igral. Glede na to, da je minilo že več kot trideset let odkar je nazadnje igral z Genesis mu nikakor ne gre zameriti njegove vznesenosti. Druženje s Steveom in Djabe je bil eden izmed tistih magičnih koncertnih večerov, katerega vsi udeleženi, zlasti tisti, ki smo imeli priložnost za krajši razgovor z legendo, zlepa ne bomo pozabili. Močno upam, da se kakemu srčnemu in sposobnemu domačemu organizatorju v bližnji prihodnosti posreči vnovič privabiti mojstra Hacketta. Tokrat seveda z njegovo lastno zasedbo.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Ivana Kisegi, Rok Podgrajšek & Jernej Vene
Setlista:
1. Sheafs Are Dancing
2. Erdo, Erdo
3. Firth of Fifth
4. Reflections of Thierache
5. Underwater Sunlight
6. The Steppes
7. Afro Dance
8. Clouds Dance
9. Winter Forest
10. Blues in E
11. Angklung
12. Distant Dance
13. In That Quiet Earth
—dodatek—
14. Behind The Veil
