Van Der Graaf Generator s pomočjo interferenčnih vzorcev prevajali koncertno ekstazo (2009)

0 74

“VDGG so nas, lahko rečem nekako po pričakovanju, osrečili s fantastičnim nastopom ob katerem je bila največja umetnost, da je vzhičeni posameznik sredi množice sedežev lahko sploh zdržal sedeti pri miru. “

lokacija: Trst (Trieste) / Piazza Unita d’Italia / Italija
datum: nedelja, 02.08.2009


Ne dogaja se prav pogosto, da se v bližini naše očetnjave oglasi skupina svetovnega formata, ki obenem spada med progresivno rockovske legende, kakor se je to pripetilo v primeru letošnjega avgusta, ko so naše zahodne sosede s svojim obiskom počastili britanski prog rockovski pionirji Van Der Graaf Generator. Koncerte legendarnih progresivno rockovskih skupin, ki v toku enega leta zaidejo v bližino slovenske meje, je ponavadi komajda moč prešteti na prste obeh rok, zato smo se ob novici, da se bo v sklopu poletnega glasbenega festivala sredi Trsta oglasil sloviti prog rockovski trio, vzradostili vsi tisti, ki obožujemo različne vrste eksperimentalne glasbe z močnim poudarkom na kreaciji mogočnih in raznovrstnih vzdušij. V zrak pa smo ob veseli novici poskočili predvsem vsi tisti redki posamezniki, ki smo se zaradi teh legendarnih britanskih veljakov pred letom odpravili vse do Portugalskega mesta Gouvea.

Van Der Graaf Generator, ki so letos praznovali že dvainštiridesetletnico obstoja, v zadnjih treh letih delujejo v postavi tria, katerega tvorijo kultni pevec, skladatelj, pesnik, pisatelj, po potrebi pa še pianist in električni kitarist, Peter Hammill (slednji je enako čislan tudi kar se tiče njegove vznemirljive in obsežne samostojne kariere), orglist in (neke vrste) basist Hugh Banton ter bobnar in tolkalist Guy Evans. Ponovni združitvi leta 2005 ter izidu albuma “Present” je sledila obsežna britanska turneja, ki se je končala z odhodom dolgoletnega saksofonista in flavtista Davida Jacksona. Od tedaj VDGG delujejo kot trio izvirnih članov. Navkljub skepticizmu zvestih pristašev, ki so si zvok skupine težko predstavljali brez saksofonskih vložkov, so uspeli (ponovno) osvojiti njihova srca z odličnim albumom “Trisector” (2008), medtem ko so VDGG turneje postale kratke in ponavadi obsegajo omejeno število datumov.

Tudi zato je njihov prihod na Piazza Unita, tržaški glavni trg, predstavljal še toliko veličastnejši dogodek, če že ne pravcati praznik za vse progresivno rockovske sladokusce, ki dandanes še kako pogrešamo več koncertnih nastopov s strani očakov našega priljubljenega glasbenega žanra. Nobena skrivnost ni, da so VDGG svoje dni dosegali največjo priljubljenost v Italiji, kar se je tega večera poznalo tudi na zavidljivi udeležbi vseh tistih, ki so se zgrnili na trg, da bi lahko prisluhnili peklensko-nebeškim zvokom Hammilla in njegovih dveh glasbenih tovarišev. Odrski pristop VDGG je brez vsakršnega pompa, vehementne odrske razsvetljave ali kakih drugih odrskih dodatkov, ki bi lahko na kakršen koli način odvrnile pozornost občestva od glasbe. Skromni in navidezno zadržani Hammill je od prve sekunde v polno potrdil vlogo neverjetnega vokalnega in ambientalnega kameleona, ki je s svojo karizmatično avtoriteto skrbno narekoval potek nastopa, ne da bi ob tem na kakršen koli način poskušal zasenčiti svoja tovariša.

Njegova navidezna zadržanost se je kot milni mehurček razblinila v trenutku, ko je po prihodu na ojačevalec položil kozarec vode, se usedel za električni klavir ter ob igranju uvodnih taktov “Interference Patterns” sprostil svoje neustrašne glasilke. Iz njih je prišel njegov frenetično-gromoglasen in v tonaliteti praktično nenehno spreminjajoči se vokal ob katerem so se v trenutku zašibile nožice tistih nežnejših duš, ki so se nahajale med zbrano publiko. Njegovemu primeru sta zvesto sledila večni jazzist Evans z mogočnimi bobnarskimi krošeji po činelah in Banton, kateri je bil od vseh treh najbolj zaposlen, saj je moral poleg orgel skrbeti še za bas delnice prek pritiskanja bas pedal, medtem ko je nadomeščal tudi večino saksofonskih delnic pri tistih skladbah, kjer je bilo to potrebno. Neverjetno uigrani kolektiv je že z uvodnim izborom dokazal, da jim vsaj tako odlično kot stari material ležijo tudi izvedbe novejših del, se pravi z zadnjih dveh plošč. Srca dolgoletnih privržencev so se prvič zares ogrela ob fenomenalni izvedbi “Godbluff” (1975) klasike “Scorched Earth”, ko je troglava odrska beštija nenadoma začela mleti vse pred seboj in za seboj puščati ožgano zemljo. V nekem trenutku je mešanica svetlobnih učinkov in umetne megle dejansko dala vizualni efekt ognjenih zubljev okrog vseh članov skupine. Ti so bili kot ponavadi postavljeni v obliki trikotnika kar je sovpadalo s “Trisector” simboliko; na levi Hammill za svojim električnim klavirjem, na desni Banton za orglami, medtem ko je nad njima bdel Evans z mogočno bobnarsko postavitvijo.

Pri izvedbi “Pawn Hearts” (1971) klasike “Lemmings” se je Hammill razživel tudi na električni kitari, katero še vedno uporablja bolj kot pripomoček za ustvarjanje srhljivih zvokov in s tem temeljitejšo izgradnjo živahnega ambienta, kot pa solistični inštrument. Hammill je med drugim dosledno utrjeval podobo pravega angleškega gospoda in publiko ogovarjal v brezhibni italijanščini, kakršno se je naučil v dolgoletnem sodelovanju z italijanskimi prog rockovskimi zasedbami, med njimi Premiata Forneria Marconi in Le Orme. Mojstri nepredvidljivih eksperimentalnih vragolij so ves čas skrbeli za primerno uravnoteženost starega in novega, zato so se z melanholičnim “All That Before” hitro vrnili na aktualni album “Trisector”. Z izvedbo “Still Life (1976) klasike “La Rossa” so opozorili na slavna leta, ko so se na začetku sedemdesetih sredi italijanske turneje znašli sredi anarhističnih demonstracij proti tedanjemu režimu iz katerih so se komajda prebili s celimi glavami. Vnovič je bilo prav zabavno opazovati, kako uspe Hammill s pomočjo svojih suhljatih ročic izvabiti gromoglasne udarce strun ali ustreliti posamezne akorde s pomočjo katerih dvigne ozračje vsaj za deset stopinj navzgor proti točki ambientalnega vrelišča. Tokrat na kitarskem vratu ni nosil posebne elektronske naprave s katero si je svoje dni pomagal pri uglaševanju strun, zato je tudi v tem segmentu izpadel precej bolj samozavestno kot pred letom dni v Gouveii.

Izvedba epskega “World Record” (1976) standarda “Meurglys III”, kateri je bil, razumljivo, primerno skrajšan z originalne, več kot dvajsetminutne dolžine, je bržkone predstavljal največje presenečenje večera. Duhoviti vložek, katerega je predstavljalo ritmično stopnjevanje daljše reggae sekcije, je nedvomno pošteno presenetil vse tiste, ki slučajno pred koncertom niso bili dobro seznanjeni z VDGG opusom, saj predstavlja eno izmed večjih eksperimentalnih pustolovščin v njihovi povesti. Temačne vizije postapokaliptične prihodnosti so znova zaživele na legendarnem epu “The Sleepwalkers”, kjer so lahko pozorna ušesa dolgoletnih privržencev zaznala, da so izpustili tisti baročni aranžma na saksofonu, ki v originalu nastopi po prvem prehodu, kar je bil sicer eden redkih trenutkov, da niso uspeli ustrezno pokriti Jacksonovih saksofonskih delnic.

Vsi albumi z izjemo prvih treh ter “The Quiet Zone/The Pleasure Dome” (1977), edinega albuma katerega so izdali pod skrajšanim imenom Van Der Graaf, so bili ta večer zastopani z vsaj enim predstavnikom. Na album “Present” so se spomnili z odlično verzijo “Nutter Alert”, kjer je Hammill napel vse svoje glasilke za vživeto kreacijo ozračja popolne paranoje in strahovlade. “Over the Hill”, daljši ep z aktualnega albuma, so temeljito izkoristili za vnos dodatnih improvizacij s pomočjo katerih so še dodatno razburkali nepredvidljive vode te odlične kompozicije. Zaključek rednega dela, ki je obenem predstavljal tudi vrhunec večera pa je predstavljala dih jemajoča izvedba nesmrtne “Pawn Hearts” klasike “Man Erg” ob kateri so kot za stavo zagomazeli mravljinci po hrbtu. Petrov vokal je bil tu na izjemno zahtevni preizkušnji, saj gre za vokalno eno težjih del njihove kariere, a je epski refren odpel skorajda na enaki ravni kot pred desetletji, kar so priznali tudi tisti redki udeleženci, ki so si VDGG v živo ogledali že v prvih letih njihove kariere. S to poslastico je bilo konec rednega dela nastopa. Bučno ploskanje se še ni poleglo, ko so se vrnili nazaj na oder in z odlično izvedbo “Still Life”, naslovne skladbe istoimenskega albuma, sporočili, da je legendarni kolektiv tudi dandanes še kako živ in ne kaže niti najmanjših znakov pešanja.

VDGG so nas, lahko rečem nekako po pričakovanju, osrečili s fantastičnim nastopom ob katerem je bila največja umetnost, da je vzhičeni posameznik sredi množice sedežev lahko sploh zdržal sedeti pri miru. Ob vsej tej kataklizmi progresivno rockovske nirvane, ki je marsikoga popeljala prav na vrh emocionalnega Parnasa, to resnično ni bil mačji kašelj. Temu je treba dodati še izvrstno ozvočenje ter prekrasen, tako rekoč idealen okoliš bližine morske obale ob katerem se je koncertno ozračje kar iskrilo od pozitivnih vibracij. Hammill je več kot dokazal, da je tudi v živo še vedno neverjeten in povsem unikaten pevec, ki pa brez obeh inštrumentalnih tovarišev, ki sta na svoja načina blestela v popolnoma enaki meri, vseeno nebi mogel ustvariti tiste prave VDGG magije. Naravnost neverjetno je kako lahko trojica glasbenikov, ki za seboj nosijo že šest križev, ustvari zvok in ambient ob katerem jim lahko zavida večina samooklicanih naslednikov. Zaradi njihove spoštljive starosti je vsak nastop lahko poslednji, zato bodo vsi tisti nadebudni mladci in mladenke, ki so se udeležili tega magičnega koncertnega večera, lahko nekoč pripovedovali svojim vnukom, da so videli velike VDGG, simbole nekih davno minulih časov, ko je popolna svoboda glasbenega izražanja brez vmešavanja požrešnih korporacij še predstavljala nek svetel ideal.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Robi Lipej

Setlista:
1. Interference Patterns
2. Scorched Earth
3. Lemmings
4. All That Before
5. La Rossa
6. Meurglys III
7. The Sleepwalkers
8. Nutter Alert
9. Over the Hill
10. Man Erg
—dodatek—
11. Still Life


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X