Pierre Moerlen’s Gong: Time Is The Key

0 170

»Time Is The Key« je bil povsem spodoben album, ki je zacementiral Moerlenov pristop k melodičnemu, ambientalno bogatemu jazz fusionu z občasnimi progrockovskimi elementi, vendar o kakšni pretirani inovativnosti ni bilo (več) mogoče govoriti, saj je osnovni recept, utemeljen na raznovrstnih tolkalih, bolj ali manj ostajal isti.

Datum izida: 1979
Založba: Arista
Produkcija: Pierre Moerlen
Dolžina: 43:39
Zvrst: jazz rock fusion/progressive rock
Ocena: 7.5/10

Na »Time Is The Key« je jazz rock fusion verzija kultne skupine Gong pod vodstvom francoskega bobnarskega mojstra Pierrea Moerlena začela pri vpeljevanju tolkalnih elementov znotraj svoje zvočne podobe na veliko uporabljati  ‘kladivaste’ palčke, medtem ko so začeli prevladovati zvoki vibrafona, glockenspiela, gongov in timpanijev. Tovrstna praksa je postala značilna za Moerlenove Gong tako rekoč do njihovega konca. Med prestižnimi glasbenimi gosti so bili to pot prisotni kitarski velemojster Allan Holdsworth (ex-Nucleus, Soft Machine, Gong, U.K., Bruford), jazzovski klaviaturist Peter Lemer in violinist Darryl Way (ex-Curved Air, Darryl Way’s Wolf), ki je prispeval violino na otvoritveni stvaritvi »Ard Na Greine«.

Na prvih dveh stvaritvah, »Ard Na Greine« ter »Earthrise«, so slišni tudi nekateri vplivi progresivnega rocka, sicer pa gre za aranžersko izrazito prijazen, lahkoten, tolkalno usmerjen jazz fusion, ki je nadvse prijeten tudi za vse ljubitelje ambientalne glasbe. »Supermarket« z minimalističnim zvokom ‘ciciban čeveljčki’ tolkal ter z vsesplošno ‘Havaji’ atmosfero spominja na nekaj kar je kasneje, v osemdesetih, navdihnilo glasbeno ozadje zgodnjih Nintendovih video iger s Super Mariom v glavni vlogi. Ambientalna uspavanka »Faerie Steps« s krhkimi zvoki vibrafona in »An American in England« ohranjata prevladujočo tihožitno naravo tega albuma. Stvari postanejo nekoliko bolj razgibane šele na »Organ Grinder«, kjer se razživi predvsem kitarist Bon Lozaga ter postreže z izjemno pestrimi kitarskimi pasažami. Kratka kompozicija »Sugar Street« bi lahko bila s svojim poudarkom na sintetizatorskih aranžmajih in nostalgičnim utripom inštrumentalna kreacija legendarnih The Alan Parsons Project.

Igrivi »The Bender« vsebuje visoke tone Lemerjevega polymooga ter izrazito dinamično delo ritem sekcije Moerlen/Hansford Rowe, medtem ko Lozaga postreže okusnimi kitarskimi frazami. Z orientalskim vzdušjem zabeljeni »Arabesque« temelji na pentatoničnih lestvicah tako, da gre za jazz fusion po okusu pokojnega Jaserja Arafata, medtem ko je občutno progrockovsko usmerjeni »Esnuria Two« nekoliko šibkejše nadaljevanje »Gazeuse!« (1976) klasike »Esnuria«. Naslovna stvaritev je nazoren primer komercialno začinjenega jazz fusiona s prešernimi aranžmaji in nesramežljivimi elementi novega vala na račun popolnega sintetizatorskega zmagoslavja. Vse tri zaključne stvaritve pred povprečnostjo rešujejo predvsem Holdworthove kitarske umetnine, ki so vnovič poglavje zase.

»Time Is The Key« je bil povsem spodoben album, ki je zacementiral Moerlenov pristop k melodičnemu, ambientalno bogatemu jazz fusionu z občasnimi progrockovskimi elementi, vendar o kakšni pretirani inovativnosti ni bilo (več) mogoče govoriti, saj je osnovni recept, utemeljen na raznovrstnih tolkalih, bolj ali manj ostajal isti. Glavni problem Moerlenovih Gong je bil ta, da je njihova glasba, kljub občasnim zanimivim idejam, z vsako naslednjo izdajo začela izgubljati svežino, medtem ko ji dobro niso deli niti čedalje bolj sintetično zveneči sintetizatorski elementi, ki so začeli prevladovati v osemdesetih.

avtor: Peter Podbrežnik

seznam skladb:
1. Ard Na Greine
2. Earthrise
3. Supermarket
4. Faerie Steps
5. An American in England
6. The Organ Grinder
7. Sugar Street
8. The Bender
9. Arabesque Intro & Arabesque
10. Esnuria Two
11. Time is the Key

Pierre Moerlen’s Gong:
Pierre Moerlen – bobni, tolkala, sintetizator
Hansford Rowe – bas kitara, akustična kitara, bas sintetizator
Bon Lozaga – kitara

gostujoči glasbeniki:
Darryl Way – violina (1)
Allan Holdsworth – kitara (9-11)
Joe Kirby – akustični bas (1,2)
Peter Lemer – klaviature (3-11)
Nico Ramsden – kitara (8)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X