Opeth : Garden of the Titans: Live at Red Rocks Amphitheater (2CD)

0 263

Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 02.11.2018
Miks: David Castillo
Dolžina albuma: 88.10
Zvrst: Progressive Rock / Progressive Metal / Death Metal


Opeth so danes ena bolj popularnih zasedb, ki je iz nekdaj na moč posebne death metalske glasbene zgodbe, polne presunljivo všečnega eksperimentiranja, postavljalo skupino na samo pročelje najbolj vznemirljivih deathmetalskih zasedb ere devetdesetih, polagoma prešla v progresivnorockovske revitaliste. To sta namigovala »Heritage« in »Pale Communion«, to dokončno potrjuje aktualni »Sorceress. Veliko krčevitih oboževalcev starih Opeth, ki so stari opus skupine razumevali tudi kot nekaj najboljšega, kar je v žanrsko razvojnem smislu lahko ponudil death metal, je tako čez skupino naredilo križ, po drugi plati pa je bend za seboj potegnil trume ljubiteljev glasbe, ki niti nujno ne poslušajo metala. S tem vred tudi tisti del metalske publike, ki je lahko »prebavil« novo glasbeno vizijo skupine, kakršna izključuje tudi možnost death metalskega »grčanja«. Dejansko je pomemben elementi zardi katerega so si Opeth to lahko privoščili pravzaprav vokal Akerfeldta, ki dostavlja v svoji čisti varieteti sam po sebi edinstveno karakterno prepoznavnost. Bend je torej uspešno okrepil bazo oboževalcev, obenem pa je zanimivo to, da večina le teh nemara niti pomislila ni, da novi Opeth dejansko ponujajo pogreto staro župo idejnih inovacij legendarnih progrockovskih zasedb s preloma šestdesetih v sedemdeseta.  To pomeni, da so nemara Opeth danes v glasbenem oziru celo precenjeni, saj je njihova postmilenijska evolucija v marsičem retrogradna.

Onkraj tega in po tem kar ponuja novi koncertni dokument, moramo povleči sklep, da igrajo Opeth na svojih koncertih še vedno naravnost vrhunsko ter pristopajo do eksekucije repertoarja silovito in kar se da vneto. V vsem prepričljivo. Zvočno, se pravi produkcijsko in izvedbeno.  Njihovi koncerti so tako vselej obveza. Ko pridejo Opeth v bližino naših krajev, največkrat kar na Metaldays festival, kot je bilo to (nazadnje) leta 2017 (ta koncert je bil pospremljen sicer s tehničnimi peripetijami), se Opeth obvezno gleda. Ker so in ostajajo koncertna poslastica, ne glede na prvi odstavek o glasbeno slogovni »retrogradni« tranziciji, ki je bil namenjen zlasti širši diskusiji o tem, da so novi Opeth danes nemara le nekoliko precenjena skupina.

Kakorkoli, »Live At Red Rocks Amphiteater« je bil posnet famozni lokaciji v Koloradu, dne 17.05.2017. Gre za skupno četrti koncertni dokument skupine, ki je torej pristni odtis kreativnega dometa benda v letih 2017 in 2018. Refleksija glasbenega vizionarstva skupine za leto 2017 torej.  Od tod najdemo na repertoarju pretežno material, ki je nastal v postmilenijskem obdobju. Bend se je tako tokrat le mimobežno dotaknil ere devetdesetih in v evolucijskem oziru dostavil najbolj zanimivo skladbo v repertoar. Gre za Demon of The Fall iz kultnega tretjega albuma »My Arms, Your Hearse« (1998), še v celoti (prog)deathmetalsko zabeljenega albuma, kjer dostavi skupina neverjeten atmosferičen preskok na svoji poti v koncertno rekreacijo izjemnega death metalskega manevra. Akerfeldtov growl ostaja vrhunski, sam komad pa izkazuje natanko to, po čemer so bili Opeth v devetdesetih tako zanimivi, ko so v tistem času, kar sami postavljali nove standarde v death metalu. K tej točki lahko pogojno priključimo še izjemno sklepno Deliverance, ki je sama po sebi ena izmed vrhuncev repertoarja, pa tudi sicer »mlajši« Ghost of Perdition ter Heir Apparent, sicer pa bo tale repertoar pisan na kožo zlasti tistim ljubiteljem Opeth, ki prisegajo na ero čistih vokalov progrock revitalizma ter vsa tri zadnja studijska dela skupine.

Koncertna predstava je obvezno pospremljena z Akerfeldtovim iskrivim hudomušjem. Tisti njegov blago nadležni in nosljavi ton, s katerim draži publiko v premorih, pri čemer ne veš ali misli resno, ali se norčuje, ostaja z izdelanimi črnohumoreskami, pač eden bistvenih integralnih elementov vsakega dobrega Opeth šova. Toda tokrat je vsega tega preveč. Če človek izračuna, da je na albumu 88. minut igralnega časa, kar je že v osnovi pravzaprav malo, sploh glede na EMŠO zasedbe, odnese kar lep sveženj dodatnih minut možne igre, prav Akerfeldtovo obilno govorjenje v premorih med skladbami. Tule se skriva manjši minus torej. Drugi minus pa je seveda v tem, da bend ne zadosti na enakovreden način okusom ljubiteljev starih Opeth ter novih Opeth. Tehtnica se seveda odločno nagiba v prid slednjih. Produkcija zvoka je sicer odlična. Nemara tudi zato ker je za miks poskrbel David Castillo, mož, ki je imel, kot zvočni inženir, prste vmes tudi pri oblikovanju zvoka na albumu »Watershed«.  Izredna razporeditev gradnikov zvočne slike. Izvrstno kontrastiranje in »barvanje«. Zvočna slika je optimalno zapolnjena. Užitek je poslušati tale izdelek, saj so jasni prav vsi detajli izvedbe koncerta.

Ta recenzija se nanaša le na avdio nosilec, je pa »Garden of the Titans: Live at Red Rocks Amphitheater« dostopen tudi kot Blu-ray in DVD.  Sodeč po spodnjem videu, vsekakor zadeva, ki se ji pravi Opeth fani ne bodo prav dolgo upirali.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.0 / 10


Seznam skladb:
1. Sorceress
2. Ghost of Perdition
3. Demon of the Fall
4. The Wilde Flowers
5. In My Time of Need
6. The Devil’s Orchard
7. Cusp of Eternity
8. Heir Apparent
9. Era
10. Deliverance

Zasedba:
Mikael Åkerfeldt – vokal, kitara
Martín Méndez – bas kitara
Martin Axenrot – bobni, tolkala
Fredrik Åkesson – kitara, spremljevalni vokal
Joakim Svalberg – klaviature, piano, mellotron

 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki