The Moody Blues: Strange Times

0 170

Na »Strange Times« so The Moody Blues v skladateljskem in aranžerskem smislu dokončno ujela leta.

Datum izida: 17.08.1999
Založba: Universal Records
Produkcija: The Moody Blues
Dolžina: 57:33
Zvrst: progressive rock
Ocena: 4/10

Progresivnorockovski pionirji The Moody Blues so se v času, ko je izšel njihov petnajsti studijski album »Strange Times« dokončno morali sprijazniti s tem, da nikoli več ne bodo ustvarili velikega hita, obenem pa so dokočno izgubili sleherno iskrico skladateljskega navdiha. Lahko so se tolažili s tem, da so bili konec devetdesetih ena zadnjih še delujočih in studijsko aktivnih pionirskih progrockovskih skupin v obdobju, ko je zanimanje za eksperimentalno glasbo med bolj ozaveščenimi glasbenimi ljubitelji, tudi po zaslugi interneta, spet začelo naraščati.

Kljub temu, da je od prejšnjega albuma »Keys of the Kingdom« (1991) minilo osem let v tem času niso uspeli ustvariti veliko osvežilnih idej razen tega, da so se rešili sintetičnih elementov, ki so v drugi polovici osemdesetih pošteno ‘zamorili’ njihov klasični zvok. Akustični aranžmaji so se počasi začeli vračati v The Moody Blues zvočni izraz, medtem ko je flavtist/pevec Ray Thomas, za katerega je bilo to poslednje druženje s starimi glasbenimi kameradi, ponovno dobil več prostora za svoje skladateljske ideje in flavtistične aranžmaje, toda večina glasba na »Strange Times« je bila še vedno bližje melodičnemu rocku kot prog rocku. V zadnji The Moody Blues ustvarjalni fazi so prevladovale preproste, ljubezenske AOR balade kakršna je »Haunted«, katere so občasno spremljali precej generični simfonični aranžmaji. Nekaj krivde za to gre gotovo na račun odsotnosti uradnega klaviaturista, ki bi lahko pomagal tudi pri skladateljskih nalogah.

Vse klaviature na »Strange Times« je odigral italijanski priložnostni klaviaturist Danilo Madonia, ki ni bil takšen klaviaturski mojster kot njegova predhodnika Mike Pinder in Patrick Moraz, čeprav se je po najboljših močeh trudil zakrpati ogromno zvočno luknjo, ki je zazevala po Morazovem odhodu. Zmagovita, izrazito melodična vokalna naveza med Justinom Haywardom in Johnom Lodgeom je po drugi strani še vedno reševala večino kompozicij pred popolno katastrofo in zagotavljala določeno zvočno kontinuiteto ter kvaliteto, čeprav jima je primanjkovalo nekdanjega pevskega elana in žara. Prav tako je bila pozitivna poteza konec eksperimentov z ritem mašino in vrnitev pravih bobnov Graemeja Edgea, ki je bil ponovno nekoliko bolj aktiven kot na prejšnjih nekaj albumov.

Na otvoritvenem »English Sunset«je Madonia položil neobičajno elektronsko obarvane sintetizatorske teksture, ki v Moody zvočnem kolažu niso izpadle ravno najboljše. Od štirinajstih »Strange Times« del jih je le malo vrednih daljših omemb in dolgočasnih trenutkov je preprosto preveč. Med redke trenutke večjega navdiha, ko vsaj malo zasije pretekle ambientalna magija, spadata naslovno delo ter »Sooner Or Later (Walkin’ On Air)«, ki je po dolgem času vseboval trojne vokalne harmonije med Hawywardom, Lodgeom in Thomasom. O kakšnih zimzelenih, ki bi lahko delali družbo najboljšim The Moody Blues dosežkom, pa seveda ni več mogoče govoriti.

Na »Strange Times« so The Moody Blues v skladateljskem in aranžerskem smislu dokončno ujela leta. Ni čudno da se je žal že pokojni Ray Thomas, kateremu je sicer že tedaj nagajalo slabo zdravje, leta 2002 odločil za glasbeno upokojitev. Od tu naprej so Hayward, Lodge in Edge zmogli ustvariti samo še en studijski album in sicer precej odvečni in artistično prazni božični eksperiment »December« (2003), ki je še bolj odseval popolno pomanjkanje svežih idej ter vsesplošno skladateljsko in aražersko utrujenost.

Avtor: Peter Podbrežnik

Skladbe:

  1. English Sunset (5:05)
  2. Haunted (4:31)
  3. Sooner Or Later (walkin’ On Air) (3:50)
  4. Wherever You Are (3:35)
  5. Foolish Love (3:56)
  6. Love Don’t Come Easy (4:33)
  7. All That Is Real Is You (3:33)
  8. Strange Times (4:29)
  9. Words You Say (5:31)
  10. My Little Lovely (1:45)
  11. Forever Now (4:37)
  12. The One (3:39)
  13. The Swallow (4:59)
  14. Nothing Changes (3:32)


The Moody Blues:
Justin Hayward – vokal, kitara
John Lodge – vokal, bas kitara, kitara
Ray Thomas – vokal, flavta
Graeme Edge – bobni, tolkala, spremljevalni vokal

Gostujoči glasbenik:
Danilo Madona – klaviature

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X