Colosseum: The Grass Is Greener

0 160

Ekskluzivni severnoameriški projekt »The Grass Is Greener« je skorajda nemogoče šteti med regularne Colosseum studijske albume, saj je zaradi preračunljivih potez ter recikliranja prejšnjih dosežkov, izpadel vse prej kot inovativno.

Datum izida: Januar 1970
Založba: Dunhill Records
Produkcija: Tony Reeves in Gerry Bron
Dolžina: 38:30 
Zvrst: progresivni rock
Ocena: 7/10

»The Grass Is Greener«, tretji studijski dosežek v povesti angleških progrockovskih pionirjev Colosseum, je originalno izšel samo za ameriški in kanadski trg. Ta dandanes relativno redki album med večino Colosseum privržencev ne uživa takšnega ugleda kot večina njihovih preostalih dosežkov, saj gre za precej prerečunljivo, ameriškemu okusu prilagojeno predelavo odličnega predhodnika »Valentyne Suite« (1969).

Na njem so se nahajale štiri nove kompozicije, »Jumping Off the Sun«, »Lost Angeles«, »Rope Ladder to the Moon« ter priredba Ravelove klasike »Bolero«, ki so bile posnete z novim kitaristom Daveom ‘Clemom’ Clempsonom. Slednji je odpel tudi večino vokalov na »The Grass is Greener«. Colosseum so namreč na novo posneli »Valentyne Suite« skladbe »Butty’s Blues«, »The Machine Demands a Sacrifice« ter »The Grass Is Greener« s Clempsonom na glavnem vokalu, medtem ko so vokal njegovega predhodnika Jamesa Litherlanda pustili nedotaknjen samo na skladbi »Elegy«. Clempson je bil na vokalnem področju slabša izbira v primerjavi z Litherlandom, saj je bil njegov ves čas nekoliko razglašeni pevski pristop precej neustrezen za Colosseum zvočni pristop, zato se zdi takšna odločitev popolnoma nerazumljiva.

Tovrstne korporativno obarvane poteze ter popoln ustvarjalni ‘obračun’ z Litherlandom, ki je očitno zapadel v nemilost pri preostalih članih banda, niso pustile najboljšega vtisa, čeprav štiri nove stvaritve še zdaleč niso izpadle slabo. Na njih so še izpopolnili svoje eklektično mešanje jazz fusiona in blues rocka, kar je razvidno že na »Jumping Off the Sun«, medtem ko se je »Lost Angeles« na račun ritmične energičnosti in eklektičnih jazz fusion pasaž, že kmalu zapisal med Colosseum klasike.

Ekskluzivni severnoameriški projekt »The Grass Is Greener« je skorajda nemogoče šteti med regularne Colosseum studijske albume, saj je zaradi preračunljivih potez ter recikliranja prejšnjih dosežkov, izpadel vse prej kot inovativno. V strogem glasbenem oziru je bil band, kljub temu, še vedno izjemno razpoložen, kar so dokazovale vse štiri nove kompozicije, vendar je bilo to premalo, da bi se »The Grass Is Greener« lahko uvrstilo med klasične Colosseum albume. Preostali člani banda, se pravi bobnar Jon Hiseman, klaviaturist Dave Greenslade, saksofonist Dick Heckstall-Smith ter basist Tony Reeves za katrega je bil to poslednji Colosseum studijski projekt, so kmalu spoznali, da Clempson, sicer izjemni kitarski virtuoz, ni bil najboljša izbira za glavnega pevca, zato so za svoj naslednji projekt, »Daughter of Time« (1970), vpoklicali Chrisa Farlowea, ki je bil končno tisti ‘pravi’ vokalist, kateri je odgovarjal večinskemu okusu.

Avtor recenzije: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Jumping Off the Sun (3:00)
2. Lost Angeles (5:30)
3. Elegy (3:26)
4. Butty’s Blues (6:45)
5. Rope Ladder to the Moon (3:42)
6. Bolero (5:28)
7. The Machine Demands a Sacrifice (2:48)
8. The Grass Is Greener (7:31)

Colosseum:
Dave Greenslade – orgle, klaviature, spremljevalni vokal
Dick Heckstall-Smith – saksofon
Jon Hiseman – bobni
Dave “Clem” Clempson – kitara, glavni vokal
Tony Reeves – bas kitara
James Litherland – vokal na “Elegy”

 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki