Datum izida: 25.09.1989
Založba: Fontana Records/Mercury Records
Produkcija: Tears for Fears in Dave Bascombe
Dolžina: 49:31
Zvrst: new wave/art pop rock/art rock/pop rock
Ocena: 10/10
»The Seeds of Love« je bil tretji studijski dosežek britanske pop rock atrakcije Tears for Fears, ki je bila od nekdaj poosebljena v pevcu/kitaristu/klaviaturistu Rolandu Orzabalu in basistu/občasnemu pevcu Curtu Smithu. Priprave za »The Seeds of Love« so se začele že kmalu po izidu odličnega in izjemno uspešnega predhodnika »Songs from the Big Chair« (1985), ko je Orzabal sredi turneje z omenjenega albuma napisal »Badman’s Song«. Slednji se je v končni, jazz/gospel različici precej razlikoval od originala, ki je šel skozi številne metamorfoze. »The Seeds of Love« je predstavljal radikalni odmik od izvornega zvoka in produkcije, ki sta zaznamovala prva dva Tears for Fears studijska dosežka. Orzabal in Smith sta bila naveličana sintetičnih produkcijskih praks značilnih za pop rock/new wave sceno zgodnjih osemdesetih let prejšnega stoletja, zato sta pomahala v slovo sekvencerjem in ritem mašinam ter se odločila za precej bolj topel in ‘organski’ zvok, ki je na Tears for Fears dramatično prevetril zvočno podobo te kultne skupine.
Na peščici skladb je še zadnjič sodeloval originalni klaviaturist Ian Stanley, ki je imel na »Songs from the Big Chair« pomembno vlogo, medtem ko so ga na »The Seeds of Love« večinoma že nadomestili Orzabal in gostujoči klaviaturisti. Album je vseboval kopico navdušujočih gostujočih imen med katerimi so izstopali basist Pino Palladino ter bobnarski velemojstri kot so Simon Phillips, Manu Katche ter Phil Collins. Slednji je odigral bobne na uvodnem hitu »Woman in Chains«. »The Seeds of Love« je vseboval elemente jazza, psihadelike in soula ter še bolj eklektične aranžmaje kot običajno, kar je Tears for Fears še utrdilo med najbolj imenitnimi in pustolovskimi predstavniki art pop rocka.
Že uvodna balada in mednarodni hit, »Woman in Chains«, uspešno demonstrira spremenjeno zvočno podobo te ambiciozne zasedbe, ki je ravno tedaj začela pokati po šivih saj sta zvočni perfekcionist Orzabal in z bliščem slave vse bolj prevzeti Smith počasi postajala naveličana skupnega sodelovanja. To se albumu niti malo ne pozna, saj sta v vseh pogledih ustvarila še eno mojstrovino, ki je odlično prestala test časa. Vokalni duet med Orzabalom, enim izmed najboljših new wave/pop rock pevecev, ter ameriško soul pevko Oleto Adams, medtem ko se v ozadju pretakajo nežne, subtilne klaviaturske teksture in melanholične kitarske pasaže, je srce parajoč in eden izmed najboljših trenutkov celotnega albuma. Vrhunec tega socialno občutljivega zimzelena predstavlja vpad Collinsovih bobnov, ki so speljani v podobnem tempu kot njegova solo uspešnica »In the Air Tonight«.
»Badman’s Song«, ki je pravzaprav Orzabalova avtobiografska skladba, je jazz/gospel eksperiment, ki je kljub številnim prestanim ‘mutacijam’ v končni verziji izpadel izvrstno. Spremljevalne ženske vokalne harmonije s ploski rok ji vnašajo močan pečat gospela, kar občasno prekinijo jazzovski obarvani inštrumentalni interludiji. Za trenutek poslušalec kar pozabi, da gre za isto zasedbo, ki je ustvarila »The Hurting« (1983) ter »Songs from the Big Chair«, seveda v pozitivnem pomenu.
Na »Sowing the Seeds of Love«, ki ima politično ozadje, saj ga je Orzabal napisal kot odziv in kritiko na tretjo zaporedno zmago Margaret Thatcher na tedanjih britanskih volitvah, ni mogoče zgrešiti številnih The Beatles vplivov. To je bil še en megalomanski hit, ki je obenem nepozabna Tears for Fears klasika s fantastičnim refrenom, prelepimi simfoničnimi aranžmaji ter številnimi epserimentalnimi vložki. »Advice for the Young at Heart«, tretji single z albuma, ki je na britanskih tleh sicer ni dosegel želenega učinka, a se je odlično odrezal v celinski Evropi, je še en magični zimzelen, ki očara z nostalgično atmosfero, predvsem na račun prelestnih, jazzovskih aranžmajev ter subtilnih sintetizatorskih zaves, medtem ko Smith poskrbi za nepozabno vokalno predstavo.
»Standing on the Corner of the Third World«, ki je vsebovala družbenokritično besedilo, je bila prav tako izrazito nostalgično usmerjena stvaritev z mogočnim, večglasnim refrenom ter sočnim saksofonskim aranžmajem. V njej se je lahko že zaznalo nekater Orzabalove ustvarjalne podvige, ki so sledili v naslednjem desetletju. Eksperimentalno naravnani »Swords and Knives« z daljšo inštrumentalno sekcijo ter energično kitarsko solažo predstavlja še eno poslastico za vse ljubitelje art pop rocka.
Prav tako izvrstna »Year of the Knife« je bila, z izjemno soul vložkov in ženskih vokalnih harmonij, nekoliko bolj ‘tradicionalna’ Tears for Fears skladba, vsaj kar se tiče sintetizatorskih aranžmajev, medtem ko je svojevrstno presenečenje nenaden, dramatičen prehod v zaključno, epsko sekcijo. Zaključna, orkestralno usmerjena mojstrovina, »Famous Last Words«, kjer najbolj navduši še ena fantastična Orzabalova pevske predstava, je bila ustvarjena, ko so se že začela med Orzabalom in Smithom pojavljati ustvarjalna in osebnostna trenja. Obenem je bil to četrti single z albuma, čeprav je bil izdan brez odobritve banda. Orzabal je prvotno nameraval po njej poimenovati kar celoten album, saj je imel občutek, da je konec banda neizbežen, a se je premislil. Njegove slutnje se na srečo niso uresničile, čeprav s Smithom po izidu »The Seeds of Love« nista sodelovala več kot celo desetletje.
Na ponovno izdani verziji »The Seeds of Love« se nahajajo še štiri skladbe, ki so bile izvirno B-strani prej omenjenih singlov. Tako kot je to za pričakovati kadar je govora o Tears for Fears ni šlo za ‘odpadni material’, neprimeren za regularen album, kot se to rado dogaja pri večini popularnih glasbenih izvajalcev, temveč za kvalitetne kompozicije, katere nazorno odsevajo poglobljeno eksperimentalno naravo »The Seeds of Love«.
Pretežno inštrumentalni »Tears Roll Down« vsebuje dolg inštrumentalni uvod s tolkali na bazi svetovne glasbe nakar sledi nepričakovan prehod v dramatično sekcijo v bolj prepoznavnem, new wave slogu s poudarjenimi sintetizatorskimi teksturami in kratkim Orzabalovim vokalnim vložkom. Jazzovski-soul hibrid »Always in the Past« vsebuje fantastične vokalne harmonije med Orzabalom in gostujočimi pevkami. Inštrumental »Music for Tables« s svojimi krhkimi klavirskimi aranžamji in zasanjanimi vložki na trobenti pričara vzdušje jazzovskega kluba. »Johnny Panic and the Bible of Dreams«, še en zanimiv dosežek s fantastičnim, večglasnim refrenom v ženski režiji, je predstavljal nadvse zabaven ekseriment križanja različnih stilov, med drugim eksperimentiranja z gospelom in rapom, obenem pa je imel tudi dober hit potencial.
»The Seeds of Love« je predstavljal enega izmed artističnih vrhuncev in naslednjo zvočno evolucijo v karieri nepozabnih mojstrov novovalovske romantike in art pop rock perfekcionizma. »The Seeds of Love« je bil slogovno in zvočno tako drugačen od svojega komercialno bolj razvpitega predhodnika, da so medsebojne primerjave precej nehvaležne, vendar se je Orzabalu in Smithu posrečilo, da nista zaspala na lovorikah. Pogumno sta prevetrila dotedanji Tears for Fears zvok ter ustvarila nadvse osvežilno zmagoslavje ter še en komercialno izjemno uspešen dosežek. Nato so se njune poti za dolgo časa razšle. Po Smithovem odhodu so bili Tears for Fears v devetdesetih letih bolj kot ne Orzabalov solo projekt in čeprav sta v tem obodbju izšla dva sijajna albuma, »Elemental« (1993) in »Raoul and the Kings of Spain (1995), je moralo miniti več kot desetletje, da so se rane spet zacelile in je bil pripravljen teren za vrnitev klasičnih Tears for Fears z izjemnim albumom »Everybody Loves a Happy Ending« (2004).
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Woman in Chains (6:30)
2. Badman’s Song (8:32)
3. Sowing the Seeds of Love (6:19)
4. Advice for the Young at Heart (4:54)
5. Standing on the Corner of the Third World (5:30)
6. Swords and Knives (6:20)
7. Year of the Knife (6:55)
8. Famous Last Words (4:31)
Bonus skladbe iz ponovne izdaje (1999):
9. Tears Roll Down (3:16)
10. Always in the Past (4:38)
11. Music for Tables (3:32)
12. Johnny Panic and the Bible of Dreams
Tears for Fears:
Roland Orzabal – glavni vokal (1-3, 5-8), spremljevalni vokal, klaviature, programiranje
Curt Smith – bas kitara (3, 4, 6, 7, 8), spremljevalni vokal, glavni vokal (4)
Ian Stanley – klaviature in Hammond orgle (3, 10)
Gostujoči glasbeniki:
Phil Collins – bobni (1 od 3:32 dalje)
Manu Katché – bobni (1 od začetka do 3:31; 2, 5)
Chris Hughes – bobni in produkcija (3, 10)
Simon Phillips – bobni (4, 6, 7, 8)
Luís Jardim – tolkala (1, 3, 4, 6, 7, 8)
Carole Steele – tolkala (2, 5)
Pino Palladino – bas kitara (1, 2, 5)
Neil Taylor – kitara (1), ritem kitara (7)
Robbie McIntosh – glavna kitara (2, 7), slide kitara (2)
Randy Jacobs – kitara (3-6, 8)
Simon Clark – klaviaturem sintetizator (2, 5), Hammond orgle (2, 4, 5, 7)
Oleta Adams – klaviature, ženski vokal (1), akustični klavir (2, 5), spremljevalni vokal (2, 5, 12)
Nicky Holland – klaviature, spremljevalni vokal (2, 4, 7), klavir (4, 6, 8)
Richard Niles – orkestralni aranžma (3)
Jon Hassell – trobenta (5, 8)
Peter Hope-Evans – orglice (5)
Kate St John – saksofon (6), oboa (6)
Tessa Niles – spremljevalni vokal (2, 5, 7), ženski vokal (6)
Carol Kenyon – spremljevalni vokal (2, 5, 7)
Maggie Ryder – spremljevalni vokal (4)
Dolette McDonald – spremljevalni vokal (7)
