Devin Townsend: Empath

0 86

»Empath« nas na zabaven in vznemirljiv način popelje skozi vse kotičke Devinove nemirne duše ter skozi vse njegove številne glasbene mutacije, na koncu pa vse skupaj  zaokroži z epsko mojstrovino, ki je točno to kar večina pričakuje od takšnega glasbenega genija.

Datum izida: 29.03.2019
Založba: Inside Out Music/HevyDevy
Produkcija: Devin Townsend
Dolžina: 74:08
Zvrst: progressive metal/progressive rock
Ocena: 9.5/10

Vsestranski kanadski glasbeni mojster Devin Townsend, človek z ‘drugega glasbenega planeta’, je z »Empath« ustvaril svoj prvi samostojni album po »Dark Matters«, ki je bil del dvojnega albuma »Z²« (2014) in je izšel v sklopu Devin Townsend Project. Devin je tokrat združil moči s tremi vrhunskimi glasbeniki, ki so si svoj čas služili kruh pri legendarnem Franku Zappi, enemu izmed pionirjev t.i. zvočnega zidu, ki ga je kanadski eksperimentalni posebnež v zadnjih letih izpolnil do potankosti. Na zaključnem delu epske suite »Singularity«, najbolj pustolovskem trenutku celotnega albuma, mu je s kitarskimi vragolijami pomagal njegov stari pajdaš, ameriški kitarski virtuoz Steve Vai, medtem ko se je na nekaterih skladbah na bobnarski stolček usedel švedski bobnarski imenitnež Morgan Agren, katerega je Zappa odkril nekaj let pred smrtjo. Pri skladateljski in produkcijski usmeritvi »Empath« pa je v vlogi glasbenega direktorja s svojimi predlogi in idejami pomagal Mike Keneally, še eden kultni glasbenik iz ‘druge galaksije’, ki se lahko pobaha, da je v svoji karieri sodeloval tako z Zappo kot Devinom.

Vpliv omenjenih treh glasbenih veličin je na »Empath« precej zaznaven, čeprav bi se lahko »Empath« zlahka označilo kar za avtobiografsko delo, saj gre za izjemno posrečen, skorajda reprezentativen prerez Devinove dosedanje ustvarjalne poti. Pri vokalnih nalogah je Devinu pomagala njegova stara znanka, nizozemska pevka Anneke van Giersbergen, medtem ko je gostujoča pevska prisotnost Chada Kroegerja (Nickelback) na skladbi »Hear Me« med metalsko srenjo dvignila nemalo obrvi, a se je na koncu vse dobro izteklo.

»Empath« s svojimi progmetalskimi, avantgardnimi, elektronskimi in simfoničnimi zavoji morda bolj kot kateri koli Devinov solo album pred njim odseva osupljiv nabor njegovih številnih glasbenih vplivov ter dualne skladateljske narave, ki je ves čas razcepljena med temo in svetlobo, agresivnim in umirjenim pristopom ter norostjo in blaženostjo. Operetna večglasja, epski aranžmaji in tihožitni trenutki ambientalne glasbe se pogostokrat menjajo z deathmetalskim grčanjem in agresivnimi kitarskimi kanonadami ob nažiganju dvojne bas stopalke ter trenutki popolnega avantgardnega odklopa. Vplivi vseh njegovih preteklih bandov vključno s Strapping Young Lad so nazorno slišni skozi celoten album kar pomeni, da je »Empath« nadvse ugodna štartna točka za vse tiste, ki bi radi začeli raziskovati Devinovo diskografijo pa ne vejo kje začeti.

Uvodni, izrazito umirjeni in kratki »Castaway« poseže na področje ambientalne glasbe in spominja na Devinove dosežke z albuma »Ghost« (2011), medtem ko ženske vokalne harmonije pridodajo nekaj pridiha sakralne glasbe. »Genesis«, kjer je v ospredju kontrast med Devinovimi in Annekinimi vokalnimi harmonijami, je eklektični vrtiljak mnogoterih stilov od progmetalske opere do brutalnega thrash metal struženja. To je skladba, ki je skorajda značilna za Devinov ustvarjalni pristop v zadnjih nekaj letih in bo navdušila večino njegovih privržencev. Epski »Spirits Will Colide«, katerega zaznamujejo mogočna večglasja in masivno zvočno zidovje, bi se lahko označilo za križanca med arena rockom in prog metalom, ki na trenutke spominja na nekatere Ayreon podvige vendar še vedno z značilnimi Devinovimi aranžerskimi prvinami.

»Evermore« je dokaj sproščena in ambientalno lepa poslušalska izkušnja, ki prav tako vsebuje epske harmonije ter hipnotična večglasja, a je še vedno dovolj eksperimentalna, da stvari ne postanejo dolgočasne Vse do druge polovice, ko za krajši čas nenadoma nepričakovano nastopi avantgardni zaplet, poteka dokaj predvidljivo. »Sprite« je, kljub nekoliko humoresknem uvodu, pravcata spacerockovska pustolovščina, ki v zaključnem delu preseneti z eterično inštrumentalno sekcijo, katero čisto na koncu okrutno preseka avantgardno čudaštvo iz ‘devete galaksije’. »Hear Me« vsebuje brezkompromisno nažiganje dvojne bas stopalke in Devinovo poživinjeno ‘renčanje’, ki precej spominja na nekatere njegove podvige s Strapping Young Lad vendar je vse skupaj podkrepljeno z eklektičnimi vpadi nekaterih bolj subtilnih ambientalnih trenutkov.

»Why?« na račun veselih orkestralnih aranžmajevi in Devinove čiste ter v visoke lege speljane vokalne predstave zveni kot zvočna podlaga za nadaljevanje kakšne psihadelične filmske pravljice tipa Čarovik iz Oza ali Alica v Čudežni deželi, kjer si epskost in absurdnost podajata roki. Sčasoma se mu pri vokalnih harmonijah pridruži še Anneke in nastane zares veličastno vzdušje. Enajstminutni eksperiment »Borderlands« se odpre s kikirikanjem petelina, čemur sledi daljša, nadvse lepa sekcija, katera pa se sčasoma ‘izrodi’ v nenavadno zmes avantgardne bizarnosti, prog metalske epskosti ter prelestne ambientalne glasbe. Otožna zadušnica »Requiem« spominja na nekaj kar je posnel kultni skladatelj Howard Shore, ko je ustvarjal glasbeno podlago za epsko filmsko trilogijo Gospodar prstanov.

Vrhunec »Empath« predstavlja več kot 23-minutni progrockovski/progmetalski superep »Singularity«, izjemno eklektična suita sestavljena iz šestih delov, ki je pravzaprav nekakšen zvočni kolaž celotnega albuma. Sleherni del suite predstavlja košček Devinovega ustvarjalnega značaja. Na uvodni sekciji »Adrift«, umetnini ambientalne glasbe, se Devin ponovno poda ‘med angele’. Na »I Am I« Devin začne postopen spust v ambientalne vice s čedalje večjim poudarkom na agresivnejših ritmih in brutalnih kitarskih pasažah, čeprav še vedno prevladuje epsko in zmagoslavno vzdušje. Na večinoma deathmetalsko obarvanem »There Be Monsters«, kjer Strapping Young Lad vnovič ‘vstanejo od mrtvih’, Devin doseže preklensko vzdušje. Temu sledi popoln ambientalni kontrast s »Curious Gods«, ki vsebuje elemente ambientalne glasbe, avantgarde in psihadelike. Inštrumentalno obarvani »Silicon Scientists« je popoln avantgardno-elektronski odklop z norimi kitarskimi pasažami, kateri bi bil verjetno všeč tudi Franku Zappi, če bi bil še živ. Steve Vai se s prepoznavno kitarsko solažo vključi na zaključni sekciji »Here Comes the Sun«, ki je z epskimi včeglasji in utrjevanjem zvočnega zidu najbolj ‘devinovski’ trenutek celotne suite.

»Empath« nas na zabaven in vznemirljiv način popelje skozi vse kotičke Devinove nemirne duše ter skozi vse njegove številne glasbene mutacije, na koncu pa vse skupaj  zaokroži z epsko mojstrovino, ki je točno to kar večina pričakuje od takšnega glasbenega genija. »Empath« je torej nov biser v Devinovi diskografiji, ki je še utrdil njegov status izjemno plodovite in nepredvidljive ikone sodobne eksperimentalne glasbe. Čeprav z njim ni ravno izumil ‘nove vode’ in smo nekatere koščke uspešnega recepta že slišali na nedavnih Devin Townsend Project albumih, je vseeno ustvaril enega izmed kandidatov za najboljši prog rock/prog metal album leta 2019 in z njim dosegel enega izmed vrhuncev svoje pestre kariere. Deloholični glasbeni vesoljec si torej za »Empath« zasluži globok priklon.

Avtor: Peter Podbrežnik

Skladbe:
1. Castaway (2:29)
2. Genesis (6:06)
3. Spirits will Collide (4:40)
4. Evermore (5:30)
5. Sprite (6:37)
6. Hear Me (6:30)
7. Why? (4:59)
8. Borderlands (11:03)
9. Requiem (2:47)
10. Singularity (23:33) :
– Part 1 – Adrift
– Part 2 – I Am I
– Part 3 – There Be Monsters
– Part 4 – Curious Gods
– Part 5 – Silicon Scientists
– Part 6 – Here Comes the Sun

Glasbeniki:
Devin Townsend – glavni vokal, kitara, bas kitara, sintetizator, računalnik, orkestracija, produkcija

Gostujoči glasbeniki:
Rayne Townsend – vokal
Elliot Desgagnés – spremljevalni death metal vokal (2-5,7,10)
Ché Aimee Dorval – spremljevalni vokal (2)
Adam Getgood – spremljevalni vokal (5)
Josefa Torres – spremljevalni vokal (5)
Chad Kroeger – spremljevalni vokal (6)
Jess Vaira – spremljevalni vokal (8)
Anneke Van Giersbergen – spremljevalni vokal (6,10,bonus 2)
The Elektra Women’s Choir – zborovski vokali (2-5,7-10)
Moma Edmundson – zborovski dirigent
Mike Keneally – kitara in klaviature (2,7,8,10), spremljevalni vokal (8), glasbeni direktor
Shaun Verreault – pedal steel kitara
Ryan Dhale – kitara in klaviature (8)
Scott Reinson – kitara in klaviature (8)
Steve Vai – kitarska solaža (10)
Callum Marinho – žvižg (10)
Nathan Navarro – bas kitara
Anup Sastry – bobni
Morgan Ågren – bobni
Sam Paulicelli – bobni
The Lords Of The Sound – orkester
Erik Severinsen – aranžmaji, spremljevalni vokal (8)
Niels Bye Nielsen – orkestracija
Ron Getgood – govorjena beseda (5)

 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X