Black Sabbath: Black Sabbath

0 49

Black Sabbath so že s svojim istoimenskim prvencem poskrbeli za pravcato revolucijo, saj so med eksperimentiranjem z bluesom nepričakovano odkrili povsem novo obliko rock glasbe, katero so tedanji glasbeni kritiki poimenovali heavy metal, zato gre za enega najbolj pomembnih albumov v zgodovini tega žanra.

Datum izida: 13.02.1970
Založba: Vertigo Records
Produkcija: Rodger Bain
Trajanje: 38:12
Zvrst: heavy metal
Ocena: 9.5

Legendarni Black Sabbath, pionirji težkega metala, se prav gotovo ponašajo z eno izmed najbolj slikovitih karier v povesti rock glasbe znotraj katere ni manjkalo vzponov in padcev. Kultni kvartet, ki je leta 1969 deloval še kot blues rock zasedba Earth, preden so izvedeli, da že obstaja skupina z istim imenom ter si nato nadeli naziv po zloglasnem prazniku vseh pravih in namišljenih čarovnic (pravzaprav po istoimenskem filmu iz leta 1963; grozljivki z Borisom Karloffom v glavni vlogi), je bil sestavljen iz štirih neobičajno slikovitih posameznikov med katerimi je še danes prav gotovo najbolj razvpit karizmatično-problematični pevec John ‘Ozzy’ Osbourne, kateri je kasneje zaslovel tudi s samostojno kariero, medtem ko se je tehnična moč skupine vedno skrivala v rokah velikega kitarskega inovatorja in posebneža Tonya Iommija (do danes edinega člana prav vseh Sabbath inkarnacij), markantnega bas kitarista in pisca besedil Terrya ‘Geezerja’ Butlerja ter bobnarskega ‘lomilca kosti’ Billa Warda.

Tisto kar je Black Sabbath v trenutku, že takoj po izidu kultnega istoimenskega prvenca, prineslo prepoznavnost in sloves ‘slabih fantov’ sredi morja glasbenih idealistov je bila zloglasna avra okultnosti in črnine, ki jih je obkrožala skozi večino njihove kariere zaradi česar so jih številni začeli povezovati s satanizmom. To prepričanje je še povečal narobe obrnjen križ, ki se nahaja na notranjih platnicah plošče. Ozzyeva in Geezerjeva besedila na »Black Sabbath« so bila res polna metafor o srečanjih s prikaznimi in bibličnimi demoni, kar je še posebno zanimivo ob dejstvu, da je bil Butler vzgojen kot katolik, a so vsi člani skupine kakršnokoli morebitno satanistično čaščenje vselej zanikali. Fantje iz sivega, brezperspektivnega birminghamskega delavskega okolja so imeli nedvomno obilo materiala za navdih pri pisanju besedil, Ozzy pa je kasneje, ko je bil že slaven in ‘na svojem’ iz domnevnih okultističnih povezav naredil tudi velik posel.

Čeprav Black Sabbath v tistem času niso bili edina temačna skupina, ki je ‘lovila hudičev rep’ ali pela o postapokaliptičnih vizijah (denimo prog rockovski pionirji King Crimson in Van Der Graaf Generator ter odkrito okultistični Black Widow so že eno leto prej strašili s svojimi preroškimi napovedmi mračne prihodnosti in številnimi brutalnim zvočnimi izpadi), so to počeli najbolj konsistentno in temu posvetili glavnino svoje kariere. Medtem, ko so prej omenjene progresivno rockovski legende prisegale predvsem na tehnične sposobnosti posameznih članov, so Sabbath glaven prostor v svojem zvočne kolažu namenjali udarnosti zamazanih rifov, prevlečenih čez počasne ritme, kar je bila logična posledica njihovih bluesovskih korenin in Iommijeve tovarniške nesreče v kateri je izgubil blazinice dveh prstov desne roke zaradi katere je moral nižje intonirati kitaro. Pri tem so nehote izumili nov žanr rock glasbe, ki je bil kasneje prepoznan kot heavy metal.

Naslovna kultna mojstrovina je tako rekoč poosebitev klasičnih Black Sabbath; pravi portret mračnosti, nočne more in okultizma v enem, katerega še danes obvezno ‘obesijo’ na vsakem koncertu. Ena najbolj zlobnih in temačnih rock kompozicij vseh časov vsebuje besedilo in ambient, katera dva se odlično ujameta s tesnobno naslovnico. Ta predstavlja skrivnostno žensko v črnem, katera stoji pred starim mlinom ob gozdnem robu in deluje kot, da bi se pripravljala na ples čarovnic. Ta kompozicijska ‘slika in prilika zla’ se odpre ob zvokih  dežja in donenju cerkvenega zvona, ki poziva na ‘črno mašo’ dokler vse skupaj ne prelomi udarni Iommijev kitarski rif, ki zveni kot grom iz oblačnega neba. Počasen, kotaleči se tempo, ki ga gradijo razdražene bas linije in mrki prehodi na bobnih, gnete izrazito depresivno in srhljivo atmosfero. Ozzyev prestrašeno-zloben vokal ob katerem se naježijo dlake pripoveduje o bližnjem srečanju z gospodarjem pekla. Po počasnem prvem delu v zaključku nastopi kompleksna inštrumentalna sekcija z brutalnimi kitarskimi pasažami in bobnarskim stampedom.

Geezer je po lastnih besedah navdih za to klasiko dobil po resničnem dogodku, ko se je sredi noči zbudil iz težke nočne more ter nenadoma na koncu postelje za kratek čas zagledal srhljivo, v črnino odeto podobo. Pred tem bizarnim pripetljajem je ta rojeni katolik stene svoje spalnice prepleskal v črno, nanje obesil narobe obrnjene križe ter Satanove slike. Pred spanjem je prebiral od Ozzya sposojeno knjigo o čarovništvu in ko se je zbudil je prikazen po kratkem soočenju nenadoma ob soju luči izginila. Ob tem pa je izginila tudi sposojena knjiga o čarovništvu, kar je bilo pri vsem skupaj še najbolj bizarno. Geezer je ob prvi priliki o tem pripetljaju poročal Ozzyu, kateri je nato napisal prej omenjeno nepozabno besedilo.  

Bluesovsko začinjeni zimzelen »The Wizard« je prepreden s hudomušnimi zvoki Ozzyevih orglic ter z Iommijevim odsekanim, za borbo razpoloženim kitarskim rifom. Nagajivim orglicam delajo družbo nagruvane bas linije ter kravji zvonci. Pravzaprav sploh ni potrebno ugibati, da je bila ta klasika ustvarjena pod vplivom opojnih substanc ter ob prebiranju Gandalfovih dogodivščin v Srednjem svetu. Ozzy poje o podvigih ter potovanjih slovitega literarnega čarovnika. Tolkienova dela so bila zlasti na prelomu šestdesetih v sedemdeseta izjemno priljubljena med številnimi rockovskomi zasedbami. Hkrati je to edina skladba na albumu, ki se ne vrti okrog mračnih, depresivnih tem ali okultizma ter je pozitivistično naravnana.

»Behind the Wall of Sleep« je še en standard, ki je prežet z mitološko tematiko, saj je navdahnjen po knjigi H.P. Lovecrafta »Beyond the Wall of Sleep«. Tudi tu vlada počasen tempo, kjer zrak para razbeljen kitarski rif, medtem ko Ozzyjevo ‘jamranje’ odzvanja kot odmev osebe izgubljene sredi postapokaliptične puščave. Iommijeve kitarske finese na čelu s solažo so še danes prava paša za ušesa, medtem ko nič manj spektakularno ne izpade zaključna Geezerjeva solaža na basu.

Temu sledi neposreden preliv v klasiko »N.I.B.«, katera vsebuje enega izmed najbolj karakterističnih Iommijevih kitarskih rifov. Slednji je s svojo udarnostjo pomagal uveljaviti številne težko metalske standarde za bodoče generacije. Vzdušje je vnovič mračno in pretresljivo s trpinčenim Ozzyevim vokalom. Večina privržencev je dolgo mislila, da je »N.I.B.« kratica za »Nativity in Black«, saj besedilo pripoveduje o svetu skozi oči pravljičnega gospodarja pekla, vendar je Ozzy čez mnogo let v intervjuju izjavil, da se nanaša na ‘kozjo’ brado bobnarja Billa Warda. Slednjo so člani skupine med otročjimi šalami večkrat radi zažgali z vžigalnikom kar bi se enkrat skorajda tragično končalo.

»Evil Woman«, priredba obskurne ameriške blues rockovske skupine Crow, ima precej bolj sproščeno vzdušje od večine del na albumu ter, kot sporoča že njen naslov, pripoveduje o ljubezenskem razočaranju. Ozzy se tu pritožuje nad srčnimi bolečinami, a če bi vedel kaj ga čaka v ne tako oddaljeni prihodnosti oziroma s kakšno čarovnico se bo poročil, bi ugotovil kako preroško zveni njegovo petje. Preprosta bluesovska struktura z nekoliko opijanjenim ritmom in zamazanim glavnim rifom izliv dobi v maščevalnem refrenu.

Mračnjaški »Sleeping Village« je prepojen z enigmatično zvenečimi akordi akustične kitare in vmesnimi efekti na basu, na kar mrakobno atmosfero razblini vpad razposajenega kitarskega rifa in nepričakovan bobnarski juriš. Nenadni časovni prehodi z improvizacijami kmalu popolnoma porušijo osrednjo strukturo te nenavadne kompozicije in skupino predstavijo v vlogi velikih ritmičnih pustolovcev.

Zaključna eksperimentalna poslastica »Warning«, še ena priredba blues rockovskega standarda, ki je v originalni verziji pripadal zasedbi Aynsley Dunbar’s Retaliation, katero je vodil sloviti vsestranski bobnar Aynsley Dunbar, najbolj poznan po svojem sodelovanju s Frankom Zappo in kasneje Journey. Užaloščeni Ozzyev vokal, namerno ‘pijani’ bluesovski rifi na kitari, rožljajoča bas linija in ustrezno tempirani bobnarski prehodi ustvarjajo klasično blues ‘okajeno’ vzdušje. Gre za nekakšen napol progresivno rockovski, napol težko rockovski hibrid s številnimi elementi psihadelike in bluesa, predvsem na račun številnih improvizacij. Iz klasične blues rockovske izpovedi z Ozzyevim razočaranim izlivom nesrečne ljubezni, se kmalu prelevi v inštrumentalno sekcijo z razvlečenimi improvizacijskimi izpadi. Black Sabbath so v svojih nedrih vedno nosili izjemen potencial za improvizacijske eksperimente, katerega pa niso nikoli zares izkoristili, saj so se raje odločili postati prvi težkometalni band v zgodovini kot pa ena izmed številnih prog rockovskih skupin. Iommi se je nedvomno veliko naučil iz svoje kratke, enotedenske epizode z Jethro Tull, kjer ni želel igrati vlogo pomožne ‘violine’ Iana Andersona, a je zato pridobil prvo, izjemno pomembno profesionalno izkušnjo.

Black Sabbath so že s svojim istoimenskim prvencem poskrbeli za pravcato revolucijo, saj so med eksperimentiranjem z bluesom nepričakovano odkrili povsem novo obliko rock glasbe, katero so tedanji glasbeni kritiki poimenovali heavy metal, zato gre za enega najbolj pomembnih albumov v zgodovini tega žanra. Svojo začetniško naivnost in tehnične pomanjkljivosti so že takoj na začetku uspeli posrečeno kompenzirati z zvočno unikatnostjo, inovativnostjo in izjemnim talentom posameznih članov za ‘dramo’ in tako ustvarili enega najboljših prvencev katere koli težkorockerske skupine. Mračna ikonografija, ki ob vsakem poslušanju obkroža ta kultni dosežek, pa je postala merilo za celo množico prihodnjih težko rockerskih oziroma metalskih skupin.

Avtor recenzije: Peter Podbrežnik

Skladbe:
1. Black Sabbath
2. The Wizard
3. Behind the Wall of Sleep
4. N.I.B.
5. Evil Woman
6. Sleeping Village
7. Warning

Black Sabbath:
Ozzy Osbourne – vokal, orglice na “The Wizard”
Tony Iommi – kitara, slide kitara na “The Wizard”
Geezer Butler – bas kitara
Bill Ward – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki