Black Sabbath: Paranoid

0 11

“»Paranoid« je v vseh pogledih najbolj pomemben album birminghamskih velikanov težkega rocka in mojstrovina embrionalne oblike težkega metala, katera jih je dokončno izstrelila v stratosfero najbolj vznemirljivih skupin prve polovice sedemdesetih.”

Založba: Vertigo Records
Datum izida: 18.09.1970
Produkcija: Rodger Bain
Dolžina albuma: 42.07 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 10 / 10


Black Sabbath, legendarni težko metalski pionirji iz Birminghama, so si v relativno kratkem času po ustanovitvi in svojih zgodnjih, bluesovsko obarvanih korakih prislužili kulten status glasbenih inovatorjev. Njihov ambientalno mračen in z okultističnimi besedili prepreden prvenec, eden prvih znanilcev novega rockovskega podžanra, za katerega so bili značilni hrupen in unikaten zvok električne kitare izpod prstov mojstra inovativnih domislic Tonya Iommija, melodične bas kitarske linije Terrya ‘Geezerja’ Butlerja, masivno-dinamična bobnarska tehnika Billa Warda, vsesplošna temačna atmosfera in vse prej kot idealistična besedila v vokalni interpretaciji tehnično zakrnelega, a v vseh ostalih pogledih izjemno karizmatičnega pevca Ozzya Osbourneja, je že opozoril, da gre za eno najbolj nadarjenih zasedb, zgrajeno iz čisto posebnega kalibra. Lahko bi se reklo, da je bil kultni četverec s svojimi temačnimi vizijami in okultističnimi ‘izpadi’ eden izmed prvih glasbenih znanilcev duha nove ere, se pravi zaznavno bolj resnobnih in z inflacijo zaznamovanih sedemdesetih v primerjavi z na splošno idealističnimi in skorajda naivno vedrimi šestdesetimi.

»Paranoid«, njihov drugi album, bi se originalno moral imenovati »War Pigs«. Glavno besedo pa so imele ‘bistre buče’ založbe Vertigo, ki so menile, da bi originalni naslov utegnil prizadeti čustva podpornikov (beri: jastrebov) tedaj še vedno tleče vietnamske vojne in bile obenem prepričane, da se bo album boljše prodajal, če bo poimenovan po znamenitem glavnem singlu. »Paranoid«  je eden najbolj pomembnih dosežkov težko metalskega pionirstva ter naphan s številnim Sabbath klasikami, katere zna vsak kleni metalec tudi oziroma še zlasti opolnoči odrecitirati na pamet. Nekatere izmed njih na čelu z naslovno skladbo, »War Pigs« in »Iron Man« so najbolj prepoznavne stvaritve v njihovi celotni karieri in jih dandanes poznajo tudi številni pasivni poslušalci težkega rocka, skozi desetletja pa so doživele tudi cel kup takšnih in drugačnih priredb.

V primerjavi s predhodnikom, kjer ni manjkalo včasih že skorajda pretencioznega improviziranja in na katerem je bil bluesovski utrip večine del še jasno zaznaven, so posamezne skladbe na precej tršem »Paranoid« dobile jasen fokus ali po domače ‘glavo in rep’. ‘Zlovešči’ okultizem večine Geezerjevih besedil se je to pot umaknil v ozadje in oddal prostor socialni kritičnosti na čelu s pacifizmom in znanstveni fantastiki, kar je razvidno že iz bizarne naslovnice z ‘miličnikom’, paranoičnim patronom posebne vrste v spodnjicah ter s plastično katano in kartonastim ščitom. Njena absurdnost izhaja iz preprostega dejstva, da je bila v taki obliki  namenjena za  originalni naslov, se pravi »War Pigs«, a založbe so pač znane po nesmiselnih potezah.

Skoraj vse skladbe na albumu z redkimi izjemami so med številnimi ljubitelji težkega rocka danes prepoznane kot klasike. Uvodni pacifistični manifest »War Pigs«, centralni del dvodelne suite skupaj z »Luke’s Wall«, ki je nastal kot kritika vietnamske vojne, kasneje pa postal eden najbolj priljubljenih protivojnih rock standardov, sodi med najboljše dosežke v celotni Sabbath karieri. Odpre se z mrkim kitarskim rifom in zavijanjem vojaških siren. Ozzy skorajda deklamira obtožujoče besede, ki so izstreljene kot nož v zašpehane trebuhe okronanih glav ter s talarji in kravatami ovenčanih vratov družbene ‘elite’.  Iommijeva mastna kitarska fraza neusmiljeno reže skozi nazobčane Geezerjeve bas kitarske linije, medtem ko razburkani Wardovi bobnarski krošeji skrbijo za kar se da brezkompromisno ozračje. Iommi se z duhovitimi kitarskimi pasažami in gastronomsko solažo sredi zaključne, melodično obarvane sekcije »Luke’s Wall« vnovič izkaže kot veliki mojster kitarske inovativnosti. Sredi ZDA je bilo ta brezčasni Sabbath zimzelen v času po 11. septembru celo prepovedano predvajati, saj je bil uvrščen na ‘črni seznam’ Bushevega ministrstva za ‘resnico’, kar največ pove o njegovi veliki politični nekorektnosti. Zanimivo, da se je ta zimzelen originalno imenoval »Walpurgis« in imel prvotno popolnoma okultistično obarvano besedilo o čarovniškem sabatu, vendar so morali vse skupaj zamenjati s pacifistično tematiko, ker se je prvotna verzija založbi zdela nekako preveč ‘satanistična’.

 Naslovna skladba je najbolj znana Sabbath klasika sploh, saj se je s svojo dokaj enostavno strukturo, hitro dostopnostjo in melodičnostjo v trenutku zapisala v srca vseh ljubiteljev težkega rocka. Skrivnost uspeha se skriva v za običajne Sabbath potrebe izrazito pospešenem tempu, predvsem na račun rožljajočih bas linij, katere so prežete z razbeljenim kitarskim rifom in masivnimi bobnarskimi zamahi, medtem ko Ozzy briljira v pevski vlogi paranoičnega manijaka. Tako kot je to pogostokrat pri velikih hitih in brezčasnih standardih, je »Paranoid« nastal tako rekoč v ‘zadnji minuti’ na zahtevo založbe po reprezentativnem single-u. Eksperimentalni, že skorajda space rockerski »Planet Caravan« je najbolj psihadelična stvaritev v njihovi karieri, kjer Ozzy poje skozi vokoder s čimer ob dinamični spremljavi tolkal in zadržanih akordov na akustični kitari ustvari ‘zatripano’, nekoliko futuristično vzdušje. Besedilo se nanaša na lebdenje naključnega posameznika v vesolju skupaj s svojim partnerico/partnerjem.

»Iron Man« je še ena izjemno priljubljena klasika, katero v prvi vrsti zaznamuje distorzirano-zamazan in brutalno zveneč kitarski rif, eden najbolj znamenitih v celotni Iommmijevi karieri, ki je postavil temelje za številne bodoče metalske kitarske standarde. V zadnjih letih »Iron Man« doživlja vnovičen porast popularnosti tudi med popolnoma novo generacijo poslušalcev na račun istoimenskega filma o istoimenskem Marvelovem superjunaku, saj je bila predvajan v zaključni špici prvega dela iz leta 2008. Zato je toliko bolj ironično, da Geezerjevo sicer znanstveno fantastično besedilo nima nobene veze s tem popularnim stripovskim junakom, temveč Ozzy poje o osebku, ki potuje skozi čas ter pristane v apokaliptični prihodnost. Zgrožen nad propadom človeštva se poskuša vrniti nazaj v svoj čas ter s seboj prinesti opozorilo o katastrofi, a med vračanjem trči v magnetno polje kar ga spremeni v kovinskega človeka. Proces obenem povzroči, da postane nem kar pomeni, da ne more nikogar opozoriti pred vizijo temačne prihodnosti. Razjarjen nad svojo groteskno podobo in nezmožnostjo verbalne komunikacije se zaroti proti človeštvu in začne s svojimi novimi močmi uničevati vse okoli sebe. V ironiji usode tako na koncu sam postane glavni vzrok za katastrofalno prihodnost kateri je bil nekoč priča.

Srhljivi »Electric Funeral«, še ena polnokrvna ‘doom & gloom’ Sabbath klasika iz prave nočne more, je po ambientu nedvomno najbolj mračno in fatalistično delo na albumu. Besedilo se vnovič dotika posledic popolne nuklearne vojne in puščobnosti post-apokaliptične prihodnosti, kjer med preživelimi životari samo še peščica grotesknih mutantov. Počasni tempo s kotalečim se kitarskim rifom, režeče bas linije in Ozzyevo do kraja zlobno petje so glavni elementi tega mračnjaškega prototipa doom metala. Krajši preobrat v pospešene ritmične vode  izpade skorajda kot slepilni manever šibkega žarka optimizma sredi popolnega mraka in se kmalu pokori popolnemu zmagoslavju fatalističnega glavnega motiva. Black Sabbath so bili že ob začetkih svoje kariere veliki glasbeni eksperimentalisti kar vnovič nazorno dokaže distopični rušilec »Hand of Doom«, še en pacifistični manifest v slogu »War Pigs«, s svojimi številnimi nenadnimi preobrati tempa ter dinamičnimi bluesovskimi kitarskimi finesami na katerih je moč občutiti korenine te legendarne skupine. Ozzy vnovič poje kot, da bi se nahajal sredi neusmiljenega boja s steklimi lisicami in briljira s svojimi nenadnimi, skorajda koleričnimi izbruhi žolča.

Inštrumental »Rat Salad« je ob zarotniškem rožljanju bas linij sestavljen iz kitarske in bobnarske solaže. V prvem delu Iommi demonstrira kako se lahko v kratkem času ustvari duhovita solo točka, medtem ko drugi del pripade nezaustavljivemu Wardu preden na koncu skupaj z Geezerjem vnovič skupaj združita svoje moči.  Zaključni zimzelen »Fairies Wear Boots«, katerega dopolnjuje inštrumentalna sekcija »Jack the Stripper«, je kar se tiče refrena in neobičajno ‘vsakodnevnega’ besedila morda celo najbolj zabaven dosežek na celotnem albumu. Besedilo pripoveduje o bližnjem srečanju članov skupine s tolpo neonacističnih obritoglavcev, ki so razmišljali o tem ali bi zbrcali kvartet dolgolascev z zvitki marihuane v rokah, a na srečo na koncu ni prišlo do incidenta. Ta zaključni zimzelen ima zelo zanimivo in prebrisano strukturo z nepričakovanimi časovnimi prehodi in spremembami tempa, kjer ne manjka hudomušnega  rožljanja bas kitare, ki je prepleteno z Iommijevimi brezkompromisnimi kitarskimi pasažami in rušilni bobnarski stampedi. Ozzy je tokrat v vokalni interpretaciji izrazito porogljiv in se več kot očitno dobro zabava nad človeško neumnostjo, medtem ko ga skladno spremlja agresivna ritmika in umazan kitarski rif.

»Paranoid« je v vseh pogledih najbolj pomemben album birminghamskih velikanov težkega rocka in mojstrovina embrionalne oblike težkega metala, katera jih je dokončno izstrelila v stratosfero najbolj vznemirljivih skupin prve polovice sedemdesetih. O tem, da je imel eden najboljših težko rockerskih albumov vseh časov silovit vpliv na razvoj prav vseh oblik težkega metala danes čivkajo že vrabci na strehi. Kakor se to sliši neverjetno je še vedno edini Black Sabbath album, ki je zasedel vrhove britanskih glasbenih lestvic in si tako dodatno pomagal ustvariti svoj zasluženi monumentalni status. V primeru, da vas popoln analfabet ustavi in vpraša, kje naj začne raziskovati z Black Sabbath zapuščino, mu kot odgovor v roke nemudoma potisnite »Paranoid«.

avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. War Pigs
2. Paranoid
3. Planet Caravan
4. Iron Man
5. Electric Funeral
6. Hand of Doom
7. Rat Salad
8. Fairies Wear Boots

Zasedba:
Ozzy Osbourne – vokal
Tony Iommi – kitara, flavta
Geezer Butler – bas kitara
Bill Ward – bobni, kongoti


Black Sabbath – Paranoid (uradni video)
Black Sabbath – “Paranoid” (celoten album)
Black Sabbath – “Paranoid” (naslovnica)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki