Phideaux: Snowtorch

0 265

Phiedaux Xavier je s svojo ekipo prekaljenih glasbenih odličnikov, ki so obenem ljudje s katerimi je odraščal in katere pozna že skoraj vse življenje, tudi na »Snowtorch« ostal mojster sodobnega progresivnega rocka, ki v njegovi izvedbi na vsakem novem albumu izpade osvežilno.

Datum izida: 21.03.2011
Založba: Bloodfish Media
Produkcija: Gabriel Moffat
Dolžina: 44::44
Zvrst: progressive rock
Ocena: 9.5/10

»Snowtorch« je bil osmi studijski dosežek v režiji ‘psihadelično-progresivno-gotsko-rockovske’ skupine Phideaux kot jih je nekoč označil njihov poglavar Phideaux Xavier. Superambiciozni ameriški skladatelj, pevec, multiinštrumentalist ter režiser je po konceptualni mojstrovini »Number 7« (2009), kjer je opisoval nenavadne, postapokaliptične dogodivščine modre miške iz alternativne dimenzije, ustvaril morda celo svoj najbolj imeniten dosežek do sedaj, katerega odlikujeta dve izjemni kvaliteti; navkljub izjemni kompleksnosti večine aranžmajev »Snowtorch« vsebuje številne melodične sekcije ter dražljive in obenem epske moško-ženske vokalne harmonije, ki so zaznamovale tudi nekatere pretekle Phideaux dosežke, obenem pa album poslušalca v trenutku potegne v izjemno atmosfero, ki vlada od začetka do konca na kar smo se že navadili na večini Phideaux albumov od »The Great Leap« (2006) dalje.

Že odlična naslovnica, ki na daleč spominja na nenavadne vremenske pojave na površju neznanega planeta, v resnici pa gre za močno povečan posnetek boja spermijev med poskusom prodora v žensko jajčece, sporoči, da bo šlo za vse prej kot za običajen album, temveč je Phideaux Xavier s svojo četo izjemnih glasbenikov pripravil še eno izjemno ambientalno potovanje po nepredvidljivih zvočnih planjavah.

Osrednje delo na albumu je epska naslovna kompozicija, ki je v slogu Pink Floyd klasike »Wish You Were Here« razdeljena na dva ločena dela, vmes in na koncu pa se nahajata dve krajši kompoziciji, ki prav tako izpadeta odlično. »Snowtorch (Part One)«, kot že omenjeno, v trenutku navduši z nenavadnimi časovnimi prehodi, kraljevskimi simfoničnimi aranžmaji, solističnimi odklopi, norimi tolkalnimi idejami ter različnimi medžanrskimi eksperimenti med katere spadajo tudi jazzovske pasaže na saksofonu, medtem ko izmenjavanje moških in ženskih vokalnih linij med Xavierjem in Molly Ruttan izpade izredno okusno. Obenem ves čas vlada nadvse posrečena mešanica skrivnostnega, gotskega, mračnega in epskega vzdušja.
»Helix« zaznamujejo svečani zvoki Hammond orgel, medtem ko se Ruttanova ob skorajda spacerockovskih sintetizatorskih teksturah, ubranemu zvoku godal in mogočnih kitarskih pasažah izkaže z izjemno energično pevsko predstavo.

Sledi drugi del »Snowtorch« suite, ki je v prvi polovici speljan v hitrejše in bolj dramatične ritme s številnimi pobesnelimi solističnimi vložki, zlasti na Hammond orglah, nakar sledi eleganten prehod v epsko sekcijo s še eno energično pevsko predstavo Ruttanove. Kratki zaključni inštrumental »’.’« vsebuje folkrockerske elemente z razposajenimi godalnimi aranžmaji, medtem ko vmesni, šegavi zvoki namišljene publike ustvarjajo skorajda humoreskno vzdušje, ki spominja na živahno dogajanje sredi irske pivnice.

Phiedaux Xavier je s svojo ekipo prekaljenih glasbenih odličnikov, ki so obenem ljudje s katerimi je odraščal in katere pozna že skoraj vse življenje, tudi na »Snowtorch« ostal mojster sodobnega progresivnega rocka, ki v njegovi izvedbi na vsakem novem albumu izpade osvežilno. »Snowtorch« se zato lahko uvrsti med Phideaux vrhunce kot sta »Doomsday Afternoon« (2007) in prej omenjeni »Number 7«. Po nekaterih kritikah, da Xavierjeva ekipa prehitro izdaja nove albume je do naslednjega, »Infernal« (2018), moralo miniti kar sedem let, a se je dolgo čakanje vsekakor izplačalo.

Avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Snowtorch (Part One) (19:42)
a. Star of Light”
b. Retrograde”
c. Fox on the Rocks
d. Celestine
2. Helix (5:54)
3. Snowtorch (Part Two) (16:28)
a. Blowtorch Snowjob
b. Fox Rock 2
c. Coronal Mass Ejection
4. “.” (2:40)

Phideaux:
Phideaux Xavier – akustična kitara, klavir, glavni vokal
Gabriel Moffat – električna kitara
Ariel Farber – vokal, violina
Rich Hutchins – bobni
Mathew Kennedy – bas kitara
Ariel Farber – vokal, violina
Molly Ruttan – vokal, tolkala
Linda Ruttan-Moldawsky – spremljevalni vokal
Mark Sherkus – klaviature, klavir
Jonny Unicorn – klaviature, saksofon, spremljevalni vokal
Stefanie Fife – čelo
Chris Bleth – flavta, sopran saksofon

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X