Založba: Bloodfish Music
Datum izida: 14. 9. 2006
Produkcija: Gabriel Moffat
Dolžina albuma: 54.08 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
Phideaux Xavier je hiperaktivni ameriški multiinštrumentalist, pevec, skladatelj in televizijski režiser, ki je svoj glasbeni pristop nekoč označil za ‘psihadelični progresivni gotski rock’. Za svoje glavne glasbene vplive šteje zgodnje Genesis, Pink Floyd, JethroTull, Van Der Graaf Generator in Davida Bowieja. Pri njegovih glasbenih dosežkih, katere izdaja pod svojim imenom Phideaux, zato nekateri napačno mislijo, da gre za skupino in ne za solo projekt z zvestim studijskim in koncertnim bandom, res ne zmanjka vplivov psihadeličnega rocka, čeprav je znotraj prostranega zvočnega kolaža moč zaslediti še številne druge, raznovrstne žanrske vplive, še posebno elemente simfoničnega prog rocka ter novega vala.
Za večino Phideaux albumov je značilno tudi to, da vsebujejo koncept z večinoma inteligentnimi, družbeno pronicljivimi besedili, kar je za ameriškega izvajalca še posebno redko in pohvalno ter je pomembno prispevalo k Xavierjevi prepoznavnosti. Phideaux je nase sicer že večkrat opozoril s preteklimi albumi, vendar je v kolektivno zavest večine ljubiteljev sodobnega prog rocka stopil šele s svojim petim albumom, »The Great Leap«, na katerem je dosegel novo stopnjo artističnega razvoja.
»The Great Leap«, ki je izšel istega leta kot predhodnik »313« (2006), je bil prvi del Xavierjeve ambiciozne konceptualne trilogije o vladavini ‘Velikega brata’ in vsesplošni ekološki krizi sredi distopične družbe. Drugi del konceptualne sage je bil album »Doomsday Afternoon« (2007, RockLine recenzija), medtem ko se bo tretji in obenem zaključni del imenoval »Infernal« (datum uradnega izida za zdaj še ni znan). Večina besedil na »The Great Leap«, ki vsebuje odlično naslovnico, je sarkastično zabeljenih in brije norce iz sodobne družbe, ki je zamenjala svobodo za varnost pod okriljem neoliberalnega suženjstva in tlačanstva denarju ter obenem še naprej egoistično svinja po planetu povsod kjer se ji zljubi. Xavier se je odločil, da bo vsak izmed treh delov konceptualne sage vseboval drugačen slogovni in aranžerski pristop.
Za »The Great Leap«, katerega je napisal v sodelovanju z bobnarjem Richem Hutchinsom, se je odločil, da bo strukturalno najbolj kompakten in dostopen del sage, saj le dve skladbi na albumu presegata dolžino šestih minut, medtem ko je slogovno ponekod celo bližje pop rocku kot psihadelično začinjenemu simfoničnemu progu, kakršnega sicer Phideaux najrajši goji na svojih projektih. »The Great Leap« torej ni najbolj ambiciozen del trilogije, kar se tiče kompleksnosti in aranžerske raznovrstnosti, vendar ima zato številne druge vrline.
Skladateljski in lirični mojster, ki je po navadi tudi klaviaturist in pomožni kitarist, je tokrat presenetljivo odigral bas ter večino kitar na albumu, pa tudi električni sitar. Večino klaviatur je sicer odigral Arian Shierbaum, ki je blestel na hammond orglah, minimoogu, Wurlitzer klavirju in klavinetu. Tudi tokrat niso manjkale ženske vokalne linije, ki na večini Phideaux dosežkov igrajo pomembno vlogo, medtem ko so občasni godalni in pihalni aranžmaji na »The Great Leap« zagotavljali ambientalno grandioznost.
Phideaux ima to srečo, da je njegov pretežno sarkastični ter psihadelični vokal, ki je na trenutke nekoliko, sicer minimalno soroden Rogerju Watersu (Pink Floyd) in občasno celo Aliceu Cooperju (v nižjih legah), dovolj specifičen in karizmatičen, da mu zagotavlja prepoznavnost in njegov solo projekt pomembno loči od sorodnih prog izvajalcev. Ob sebi je imel vnovič celo vojsko kvalitetnih inštrumentalnih spremljevalcev na čelu s kitaristom in producentom Gabrielom Moffatom, Xavierjevim dolgoletnim sodelavcem. Xavierjev band je sicer sestavljen iz ljudi, katere pozna že večino svojega življenja in so obenem tudi njegovi prijatelji.
Album je precej vokalno usmerjen, medtem ko ima večina skladb, ob raznovrstni atmosferi, močan melodičen pečat, tako da zagotavlja nadvse dostopno poslušalsko izkušnjo. »The Great Leap« se odpre z »Wake Up«, ki vsebuje skorajda alternativnorockovsko kitarsko frazo, vendar se z vpadom Xavierjevega sarkastičnega petja in prefinjeno-duhovitih inštrumentalnih fines hitro prelije v psihadelično-simfonično barvitost. »You And Me Against A World Of Pain«, kjer ne manjka vplivov psihadelike in space rocka, je podložen na pastoralne akorde akustične kitare, medtem ko so njegova glavna odlika imenitne vokalne harmonije ter občasni godalni aranžmaji.
»The Waiting« ima na račun črnohumornega besedila in psihadeličnega utripa, kjer ni moč zgrešiti The Beatles in Syd Barrett era Pink Floyd vplivov, skorajda nek tradicionalni angleški šarm, kar je za ameriškega glasbenega izvajalca precej, precej neobičajno. »Abducted«, eden izmed najboljših »The Great Leap« trenutkov, s svojo mračno atmosfero predstavlja dober ambientalen kontrast, medtem ko je besedilo polno sarkazma na račun proslulega družbenega sistema in vsesplošne apatije. Posmehljivi refren je tokrat odlično izpeljan, medtem ko digitalni vzorci na sintetizatorskih teksturah ter epske vokalne harmonije skozi vsesplošno ambientalno resigniranost vnesejo nekaj veličastnosti.
Nič manj ambiciozno zastavljeni »Rainboy« vsebuje pastoralni uvod in vokalne harmonije v stilu The Beach Boys, nakar se njegova narava popolnoma spremeni, saj se med seboj izmenjajo slogovni elementi folka, simfoproga in tudi prog metala na račun jeznih kitarskih pasaž in srditih bobnarskih maršev. Energični »I Was Thinking« je ponesen na krilih prelestnih orkestralno-akustičnih aranžmajev, medtem ko Xavier navduši s svojim kameleonskim pevskim pristopom »Long And Lonely Way«, kjer vnovič vlada vokalni sarkazem na račun človeškega egoizma, je akustično usmerjen dosežek s psihadeličnimi in folk niansami, medtem ko moderna produkcija in umazan zvok električne kitare opominjajo, da je ta ‘starožitniško’ naravnana skladba nastala v 21. stoletju.
»They Hunt You Down«, ki bo blizu marsikateremu ljubitelju Pink Floyd, je še ena zanimiva folk balada z elementi psihadelike, simfoproga in pop rocka, znotraj katere Xavier vnovič navduši s svojo pevsko raznovrstnostjo. Še posebno dobro tokrat izpadejo ženske vokalne harmonije in pihalni aranžmaji. Tudi na skladbi »Tannis Root«, še enem ambientalno bogatem dosežku, se Xavier na ciničen način priduša nad lovom na (ogrožene) živali, medtem ko tokrat posebno fascinira kratka inštrumentalna sekcija s klaviatursko solažo in raznovrstnost vokalnih harmonij.
»One Star«, v skladu s svojim naslovom in besedilom, ki brije norce na račun instantne slave, je zabaven pop/alter/psihadelični rocker z mogočnimi plastmi hammond orgel. Xavier tokrat pri petju ubere nekoliko bolj punkovski pristop, ob vmesni rabi vokoderja, s čimer vendarle za malenkost pretirava. »Last« je prijetna, akustična balada z nikakor ne preveč sladkim ljubezenskim besedilom in je tako eden redkih trenutkov na albumu, kjer ni zaslediti kakršnih koli sledi sarkazma.
»The Great Leap« ni predstavljal velikega skoka naprej v smislu zvokovne evolucije, vendar je bil za Phideauxa Xavierja vsekakor skok naprej, kar se tiče razvoja ambicioznih konceptualnih idej s katerimi je bil za svetlobna leta pred večino drugih sodobnih ameriških prog izvajalcev in zaradi česar je tako zanimiv za vse ljubitelje glasbenih intelektualcev. V primerjavi s prihodnjimi Phideaux projekti je bil »The Great Leap« pravzaprav ‘lahkokategornik’, saj ni vseboval nobenega večdelnega simfoprog epa, po drugi strani pa je bil nadvse dostopen za vse ljubitelje psihadeličnega rocka, folka in popa za katere na tovrsten način predstavlja kar dobro startno pozicijo v preostalo Xavierjevo diskografijo.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Wake Up (4:03)
2. You And Me Against A World Of Pain (5:35)
3. The Waiting (3:33)
4. Abducted (6:10)
5. Rainboy (6:15)
6. I Was Thinking (4:24)
7. Long And Lonely Way (4:18)
8. They Hunt You Down (3:54)
9. Tannisroot (4:52)
10. One Star (5:14)
11. Last (5:50)
Zasedba:
Ariel Farber – vokal, violina
Valerie Gracious – vokal
Molly Ruttan – vokal
Linda Ruttan – vokal
Phideaux Xavier – vokal, električni sitar, kitare, Nord Electro 2, Fender Rhodes, autoharp, bas kitara
Gabriel Moffat – kitara, aranžmaji za pihala na skladbi št. 2
Richard Hutchins – bobni, tolkala
Sodelujoči glasbeniki:
Arlan Shierbaum – Hammond orgle, Wurlitzer klavir, klavinet, MiniMoog, klavir, sintetizator
Probyn Gregory – teremin, trobenta, pozavna, francoski rog, krilni rog, aranžmaji za pihala na skladbi št. 2
Biker Helfrostt – flavta, snemalnik, zurna
Stefanie Fife – čelo
Scott Brannon – dulcimer
Joe Pusiteri – “snare” boben
Derek Leininger – Fx
