T. Rex: Tanx

0 35

»Tanx« je bil poslednji T. Rex klasični album s katerim je Bolan dosegel svoj artistični in komercialni zenit. Vpliv soul in funk elementov je nekoliko osvežil njihov tradicionalni glamrockovski zvok.

Datum izida: 16.03.1973
Založba: EMI Records
Produkcija: Tony Visconti
Dolžina: 35:03
Zvrst: glam rock
Ocena: 8.5/10

Leta 1973, ko je glamrockovska manija dosegla svoj klimaks, je bil Marc Bolan s svojimi T. Rex na artističnem in komercialnem vrhuncu. Zvezdniški status je zajemal z veliko žlico in se tako začel spopadati tudi z negativnimi aspekti pretirane slave kot so težave z alkoholom, opojnimi substancami ter prekomerna teža. Obenem ga je doletelo spoznanje, da ga bodo glamrockovski nasledniki na čelu z Davidom Bowiejem prehiteli ‘po desni’, zato se je odločil, da bo osmi T. Rex studijski album, »Tanx«, vseboval korenito slogovno spremembo. Navdih je začel črpati v ameriškem soulu in funku, ki sta tedaj postajala čedalje bolj popularna. Temu primerna je bila tudi struktura večine del na »Tanx«, čeprav je delno še vedno ohranil zmagoviti glamrockovski recept, kateri je zaznamoval izjemno uspešni predhodnik »The Slider« (1972).

Tokrat je Bolan osebno sodeloval pri produkciji njegovega dolgoletnega pajdaša Tonya Viscontija, kateri nad tem ni bil pretirano navdušen zato se je že naslednje leto končalo večletno zelo uspešno sodelovanje. Visconti je odigral tudi večino simfoničnih aranžmajev na »Tanx«. Tedaj je Bolan prvič začel sprejemati nekatere napačne odločitve, ki so posredno pripeljale k (začasnemu) artističnemu in komercialnemu zatonu njegove slovite skupine. Najbolj neumna odločitev je bila vsekakor to, da izjemno uspešnih hit singlov, »Children of Revolution« ter »20th Century Boy« niso uvrstili na »Tanx«. V primeru nasprotne odločitve bi bil dandanes ta album gotovo precej bolj čislan in bi tudi doživel boljši komercialni preboj. Slogovno so T. Rex sicer še vedno ohranjali glam rock podlago, kateri so začeli dodajati nekatere soul in funk vplive. Več prostora v njihovi glasbi sta dobila saksofon in klavir. Večino slednjega je odigral Elton John, čeprav je njegov prispevek dolgo časa veljal za skrbno varovano skrivnost

Otvoritveni »Tenement Lady« je z bogatimi simfoničnimi aranžmaji uspešno demonstriral novo T. Rex zvočno podobo, oplojeno z elementi soula. Na »Rapids« se je lahko preko hudomušne solaže slišal Bolanov vse večji kitarski napredek. Zimzelen »Mister Mister« je predstavljal enega izmed najboljših »Tanx« trenutkov. Nostalgični, nekoliko funkovski »Broken Hearted Blues« je bil z zasanjanimi saksofonskimi pasažami in Bolanovo elegantno pevsko predstavo eden izmed najlepših del v T. Rex povesti. Boogie rocker »Shock Rock« je bil v marsičem Bolanovo slogovno in besedilno posvetilo Aliceu Cooperju, ki je bil tedaj s svojim bandom eden izmed T. Rex slogovnih sopotnikov.

»Country Honey« je bila kratka, a hudomušna skladbica z veliko dozo erotike. Z nostalgično artrockovsko poslastico »Electric Slim and the Factory Hen«, kjer vladajo mogočni orkestralni aranžmaji ter surealistično besedilo o predelovalnici paradižnikove mezge, je Bolan ustvaril eno izmed svojih najbolj zrelih del. »Mad Donna«, ki je bil posvečen najmlajši T. Rex oboževalki, je bil precej bazični blues rocker. Še manj zanimivo je izpadel boogie rocker »Born to Boogie«, ki je bil eden od zgodnjih znanilcev ustvarjalne krize, ki je začela pestiti Bolana po prenehanju sodelovanja z Viscontijem.

Z ambientalno ležernim »Life Is Strange« Bolan in tovarišija spet zapljujejo v funkovske vode. »The Street and Babe Shadow«, kjer se Bolan vnovič odpravi na ‘večerni lov’, je bil še en kratek, a všečen izlet v soul  s šegavo saksofonsko solažo. Nostalgični »Highway Knees« je predstavljal še en posrečen primerek slogovne tranzicije med soulom in glam rockom. Še bolj uspešen soul eksperiment je predstavljal s svečanimi orkestralnimi aranžmaji prežeti »Left Hand Luke and the Beggar Boys«, ki je vseboval bogate ženske vokalne harmonije, katere so še povečale romantično atmosfero

Nekaj besed velja nameniti tudi obema hit singloma, ki sicer nista izšla na albumu, vendar se uvrščata med najbolj prepoznavne T. Rex klasike. Epski antem »Children of Revolution« so zaradi socialno angažiranega besedila, mogočnega nosilnega rifa in buditeljskega refrena, ki je bil eden izmed najboljših v povesti glam rock scene, dolgo po Bolanovi smrti posvojili tako metalci kot punkerji in alternativni rockerji. »20th Century Boy«, definicija T. Rex klasike, je bilo zaradi kombinacije udarnega rifa ter plesnega ritma, morda celo najbolj priljubljeno delo v T. Rex zgodovini. Med boljša dela, ki niso našla pot na »Tanx« sta spadala tudi potentna rockerja »Solid Gold Easy Action« ter »Jitterbug Love«, katera sta uspešno premeščala meje med glam rockom, hard rockom in boogiejem.

»Tanx« je bil poslednji T. Rex klasični album s katerim je Bolan dosegel svoj artistični in komercialni zenit. Vpliv soul in funk elementov je nekoliko osvežil njihov tradicionalni glamrockovski zvok. V smislu raziskovanja novih zvočnih obzorij je Bolan tedaj celo prehitel Bowieja, ki je šele dve leti kasneje, na albumu »Young Americans« (1975), začel zajemati soul z ‘veliko žlico’. Po »Tanx« so šle stvari za Bolana in T. Rex za dve leti krepko navzdol in po dveh podpovprečnih albumih se je zdelo, da bo počasi propadel in se utopil v popolni ustvarjalni in osebnostni letargiji, a se mu je leta 1976 nepričakovano uspelo pobrati, kar je žal trajalo samo do njegove prezgodnje smrti leta 1977.

Avtor recenzije: Peter Podbrežnik

 

Seznam skladb:
1. Tenement Lady
2. Rapids
3. Mister Mister
4. Broken Hearted Blues
5. Shock Rock
6. Country Honey
7. Electric Slim and the Factory Hen
8. Mad Donna
9. Born to Boogie
10. Life Is Strange
11. The Street and Babe Shadow
12. Highway Knees
13. Left Hand Luke and the Beggar Boys

Bonus skladbe na CD verziji iz leta 1994:
14. Children of the Revolution” 2:30
15. Jitterbug Love
16. Sunken Rags
17. Solid Gold Easy Action
18. Xmas Riff
19. 20th Century Boy
20. Free Angel

T. Rex:
Marc Bolan – vokal, kitara
Mickey Finn – kongi, tolkala, spremljevalni vokal
Steve Currie – bas kitara
Bill Legend – bobni

Gostujoči glasbeniki:
Tony Visconti – melotron, godalni aranžmaji, spremljevalni vokal, producent
Howard Casey – saksofon
Elton John – klavir

 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X