Pattern-Seeking Animals: Pattern-Seeking Animals

0 54

Pattern-Seeking Animals so skupina o kateri se bo v naslednjih letih gotovo še veliko govorilo med ljubitelji progresivnega rocka. Njihov prvenec bo seveda najbolj razveselil vse ljubitelje Spock’s Beard, ki so med čakanjem na novi album teh prog revitalistov dobili odličen nadomestek za ‘Spockobradce’.

Datum izida: 05.07.2019
Založba: Inside Out Music
Produkcija: John Boegehold
Dolžina: 58:06
Zvrst: progresivni rock
Ocena: 9/10

Najnovejša ameriška progrockovska superzasedba Pattern-Seeking Animals se je rodila kot projekt aktualnih in nekdanjih članov Spock’s Beard v podobi dveh aktualnih ‘Spockobradcev’, pevca/kitarista Teda Leonarda in basista Davea Merosa, njihovega nekdanjega bobnarja Jimmya Keegana ter dolgoletnega sodelavca Johna Boegeholda, ki prej omenjenim ameriškim prog revitalistom že vrsto let pomaga v vlogi ‘zunanjega’ skladatelja, klaviaturista, kitarista ter producenta. Rezultat tovrstnega, precej nepričakovanega sodelovanja v obliki novega projekta je bil njihov istoimenski prvenec, ki je izšel v drugi polovici leta 2019.

Boegehold, ki je obenem tudi gonilna sila Pattern-Seeking Animals, ki se je iz projekta kmalu spremenil v skupino v pravem pomenu besede, je po lastnih besedah želel dati več prostora svojim skladateljskim idejam, vendar takšnim, ki so drugačne od tega kar je ponavadi ustvarjal v sodelovanju s Spock’s Beard. Večina skladb na »Pattern-Seeking Animals« resda na trenutke pošteno spominja na ‘Spockobradce’, a ima obenem tudi nekaj več melodičnih prvin, ki včasih črpajo tudi izven tradicionalnega simfoprogrockovskega sveta ter precej drugačen kitarski in klaviaturski pristop.

Največja razlika med glasbo Pattern-Seeking Animals in Spock’s Beard je nedvomno v simfoničnih aranžmajih in klaviaturskih pasažah. Slednje so večinoma precej bolj kompaktne ter racionalno organizirane v primerjavi s precej bolj pompozno klaviatursko tehniko japonskega hitroprstega ‘čarovnika’ Ryoja Okumotoja. Morda najbolj prijetno presenečenje na »Patern-Seeking Animals« pa je gotovo Leonardov napredek v vlogi glavnega kitarista. Njegove kitarske veščine so še vedno preprostejše in brez očitnih jazzovskih prvin v primerjavi s kitarskim mojstrom kot je glavni Spock’s Beard kitarist Alan Morse, vendar so se po kakovosti in eklektičnosti že zelo približale njegovim pevskim sposobnostim, čeprav mu je na dodatni kitari izdatno pomagal Boegehold.

Že na uvodni skladbi »No Burden Left to Carry« so slišne razlike med ‘Spockobradci’ in Pattern-Seeking Animals, ne glede na to, da vokalne harmonije zelo spominjajo na Spock’s Beard z njihovih zadnjih treh albumov, ki so bili ustvarjeni odkar se jim je pridružil Leonard. Njegov vokal, ki pogostokrat spominja na Stevea Walsha, nekdanjega pevca legendarne skupine Kansas, je tisti, ki vsem kompozicijam na tem albumu zagotavlja srčnost in izjemno emocionalno globino. »The Same Mistakes Again« je nekoliko bolj simfonično usmerjena stvaritev z veličastnimi orkestralnimi aranžmaji in nostalgičnim refrenom. Na »Orphans of the Universe«, ki je kakovosten približek starošolskega simfoničnega prog rocka, se lahko nazorno sliši tudi pevski talent bobnarja Keegana, ki je Leonardu ves čas v imenitno podporo pri grajenju večglasnih harmonij.

»No One Ever Died and Made Me King« je precej bolj kompaktna skladba s trdorockerskim kitarskim rifom in hitro dostopnim refrenom. »Fall Away« je klavirsko usmerjena balada, ki bi pogojno lahko pripadala tudi Spock’s Beard. Precej bolj unikatno izpadeta dokaj neposredni »These Are My Things« ter rahlo zlovešči »We Write the Ghost Stories«. »No Land’s Man«, katerega zaznamuje predvsem epski refren, vsekakor sodi med zanimivejše stvaritve, medtem ko »Stars Along the Way«, ki vsebuje hipnotični osrednji motiv, predstavlja skorajda idealen zaključek albuma.

Pattern-Seeking Animals so skupina o kateri se bo v naslednjih letih gotovo še veliko govorilo med ljubitelji progresivnega rocka. Njihov prvenec bo seveda najbolj razveselil vse ljubitelje Spock’s Beard, ki so med čakanjem na novi album teh prog revitalistov dobili odličen nadomestek za ‘Spockobradce’. To je odličen prvenec kar res ni nobeno presenečenje od glasbenikov takšnega kova, a je prostora za nadaljnjo rast in oddaljitev od tradicionalnih Spock’s Beard skladateljskih in aranžerskih viž vseeno še vedno ostalo veliko. V primeru, da bodo Pattern-Seeking Animals gradili na tem področju lahko postanejo celo ena izmed najbolj vznemirljivih sodobnih progrockovskih skupin.

Avtor recenzije: Peter Podbrežnik

 

Seznam skladb:
1. No Burden Left To Carry (9:38)
2. The Same Mistakes Again (5:10)
3. Orphans Of The Universe (10:28)
4. No One Ever Died And Made Me King (3:54)
5. Fall Away (4:47)
6. These Are My Things (4:52)
7. We Write The Ghost Stories (3:22)
8. No Land’s Man (5:35)
9. Stars Along The Way (10:20)

Pattern-Seeking Animals:
Ted Leonard – vokal, kitara
John Boegehold – sintetizator, programiranje, kitara, mandolina
Dave Meros – bas kitara
Jimmy Keegan – bobni, spremljevalni vokal

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki