Geoff Tate’s Operation Mindcrime: The Final Chapter, Masterplan, Inner Vitriol
Torek, 14. 4. 2026
Orto Bar, Ljubljana, Slovenija
Zaradi zapletene situacije v Hormuški ožini in pomanjkanja nafte je primorska ekipa, katere član sem bil ta večer, zamudila predvoznike, Italijane Inner Vitriol. Šalo na stran, resnični razlog za zamudo je precej tragikomičen. Na pot smo se odpravili s tour kombijem lokalnega rock benda (ki bo v kratkem v Dobravljah pri Ajdovščini izvedel “Release Party” novega albuma, pa si poguglajte, kdo so to, da ne bom delal zastonj reklame). Ko sem prisedel, je lastnik previdno (po lastnih besedah) zaprl drsna vrata, ki so mu dobesedno obvisela v rokah. Popravilo je trajalo točno za dolžino nastopa Inner Vitriol.
Masterplan idejnega vodje Rolanda Grapowa so bili 2003 naslednja velika stvar v power metal žanru. Po EPju Enlighten Me so izdali istoimenski album, ki je prevetril zatohlo sceno. Z dodatkom melanholije, AOR zvokov in maestralnega vokala Jorna Landeja sta prebegla člana Helloween, kitarist Roland Grapow in bobnar Uli Kusch s pomočjo klavirskega čudežnega dečka Janneja Wirmana (takrat Children of Bodom), ustvarila brezčasen album, ki je vzidala temelje za potencialno z zvezdami posejano kariero. Ampak, kot se rado zgodi, ni bilo čisto tako in smo v letu 2026 lahko videli Masterplan v Orto baru kot predskupino Geoffa Tatea.
Veteran v glasbenem poslu in edini originalni član benda, Roland točno ve, po čem so hruške. Tako so odigrali kar sedem skladb s prvenca, novo Chase the Light in par singlov z vmesnih albumov. Ortič je bil kar lepo napolnjen, ko so fantje z obilico tehničnih težav (mrtvi monitorji) v stilu tonske vaje odigrali omenjeno Chase the Light. Potem so pa resneje poprijeli z Enlighten Me in nadaljevali v energičnem slogu vse do konca s Heroes in Crawling From Hell. Popoln seznam pesmi si lahko ogledate tukaj.
Kar sem do sedaj slišal studijskega prepevanja pevca Ricka Altzija, me ni preveč navdušilo. Zato sem bil prijetno presenečen, kako se je z zahtevno vokalno zapuščino spoprijel na odru Orto bara. Odlično. V višjih legah ga je uspešno pokrival Roland, drugače pa je impresivno odhropel svojo inačico glorioznega Landejevega vokala. Bend je seveda skupek vrhunskih glasbenikov (z otožnostjo sem se ob pogledu na basista Jarija spomnil njegovih časov v Stratovarius) in zadeva je zvenela odlično. Z dvema pripombama z moje strani. Zvok je bil na sobni jakosti, na poziciji za mešalno mizo si se lahko normalno pogovarjal s sosedom. In pa vokalna izvedba komada Heroes, ki ga v originalu odpojeta Jorn Lande in Michael Kiske, tokrat pa je Kiskeja imitiral Roland. Vse skupaj je zvenelo kot prepevanje dveh nažganih prijateljev, ki sta se posnela na kasetofon. Resnično bi bilo bolje, da bi to kompozicijo zamenjali recimo z najnovejšim singlom Through the Storm. Konec koncev, dober koncert, palce gor in klobuk dol!
Glavni akt večera je bil bivši pevec Queensryche, Geoff Tate. V preteklih letih sem na spletu redno prebiral grozljivke glede dogodkov, ki so se odvijali proti koncu njegove službe v matičnem bendu in sodnih sporov, ki so sledili njegovemu odpustu. Da ne govorimo o pričevanjih, ki so opisovala grozote o stanju njegovega prepoznavnega vokala.
Na tej turneji Geoff s svojo mednarodno zasedbo (trije kitaristi, ritem sekcija plus klaviaturistka/spremljevalna vokalistka) izvaja s strani metalske srenje oboževani konceptualni album Operation:Mindcrime (1988) v celoti. Sam tega navdušenja sicer ne delim, ampak legendarnega vokalista je seveda treba iti preverit, če se potrudi vse do Ljubljane in najmanjšega odra v svoji karieri, kot je omenil.
Zgodba o drogirancu in atentatorju Nikkiju se je lepo in brez negativnih presenečenj odvijala pred našimi očmi in v naših ušesnih kanalih. Še drugič ta večer (me) je glavni vokalist pozitivno presenetil. Geoff je sicer poln veteranskih vokalnih trikov, ampak ob pomoči spremljevalne pevke Claudie McCarthy in navdušene publike je vse skupaj zvenelo zelo spodobno. Sobna jakost se sicer ni spremenila, ampak zvok je bil čist in slišati je bilo vse nianse kitarskih pasaž. Geoff in Claudia sta se se tudi potrudila z nekaj teatraličnimi vložki, najbolj opazno med Suite Sister Mary.
Huronski odziv publike pa je dobil drugi del koncerta, za katerega je Geoff prihranil največje hite in nekaj sladkorčkov, med njimi najslajšega, Queen of the Reich, kjer se je dokaj uspešno boril z noro zahtevnimi vokalnimi linijami. Silent Lucidity pa ne potrebuje posebne omembe, mravljinci. Celotna setlista tukaj.
Sedemčlanska zasedba je poskrbela za vse zvokovne podrobnosti. Predstavljam si lahko, da finančna pogača za spremljevalno skupino ni prav velika, ampak za sodelovanje z legendo ameriškega prog metala človek verjetno lažje prebavi postane sendviče in toplo pivo.
Da ponovim, obe izvedbi sta več kot prekosili moja pričakovanja, malce me je zamoril le prešibek zvok, kar je botrovalo pomanjkanju pravega metal šusa. Že med nastopom Masterplan sem dobil asociacijo na izraz “dad rock”, le da smo tega večera bili priča prog power zvoku za fotre.
Sledilo je prijetno druženje s prijatelji, znanci in člani Masterplan. Škoda, ker se ni prikazal tudi Jari Kainulainen, hotel sem z njim predebatirati marsikaj, kajti gre za enega mojih najljubših basistov. Naslednjič.
Tour kombi je zdržal vse napore na poti domov, upam, da pripelje tudi do Dobravelj.
Tekst: Igorac
Fotke: Aleš Podbrežnik
