Kraj: Datchforum / Milano / Italija
Datum koncerta: 02.12.2006
Število obiskovalcev: 15
Cena karte: 9.000,00 SIT
Dva avtobusa v pomnoženo z dva (v dveh dneh) nanese štiri! Kleni vodja Concert Freak v akciji. Moj poklon, ponovno!. Hvala, Tadej! Za Iron Maiden dva avtobusa polna tudi za 03.12.2006! To se bere zelo lepo. In ko se razgledaš po avtobusu na katerem sedijo sami mladi, povsem mirni, v lepi meri kratkolasi in lepo počesani fani skupine, ti kar ne gre v glavo kam neki so izginili vsi tisti okoreli “našitkarji” oziroma nenasitni pivski bratci – zapiti metalci, katerega tovrstni fetišizem metalske kulture mi nikdar ni bil povsem jasen. Pred sedmimi leti so med potjo popolnoma demolirali, pobruhali in zasvinjali, kar se je zasvinjati sploh dalo v avtobusu, ko smo šli proslavljat prav tako v Milano (takrat je bil Datchforum še Fillaforum), vrnitev Dickinsona v skupino na Ed Hunter turnejo.
To pot pred Datchforumom ni bilo čutiti takšne evforije. No, veliko je k temu doprineslo tudi obdobje leta, v katerem so Iron Maiden prišli obiskati Milano. Bil je namreč december. Na srečo 10 nad ničlo namesto 10 pod ničlo. Si predstavljate, kako nam bi jajčka potegnilo navznoter? Od trenutka do trenutka je razgrete glave v navidez neskončni koloni hladilo rosenje z neba. Ko izgleda 10 metrov cela večnost, da jih prehodiš. Delali smo majhne korake za človeka in še manjše za človeštvo, vendar smo se vseeno nekako do 19.00 zrinili v parter. Happy end!
LAUREN HARRIS: 19.15 – 19.40
Od kod pa sedaj spet ta ljubica na odru? Hčerka šefa Iron Maiden. Punca se je predstavila s petimi skladbami. Spremljali so jo trije možakarji, ki so na odru delovali kot nekakšni izgubljeni roadieji, ki so zatavali v svojem življenju v slepo glasbeno ulico. Kitarist je grdo oponašal Zakka Wyldea po stasu, po Gibson Les Paulu, po gestah, po igranju pa ne! Na srečo. Basist si je nadel pričesko in podmazal oči z globinom za čevlje, tako da je spominjal na Nikkija Sixxa (Motley Crue), za bobni pa je sedel že osiveli dec, ki je še najbolj spominjal na skuštranega Bennyja Hilla. Kakorkoli, punca je dokazala, da že dolgo tega ni več očkova pridna punčka, ki hodi spat domov po večerni risanki ob 19.30 skupaj s svojim plišastim medvedkom. Punca je seveda prešerno razkazovala svoj ženski stas in igrala na karto sladko prikupnega izgleda, da so se Italijančkom vidno cedile sline pod odrom. Poreden “make up”, oprijete ledrce, sunkovito migotanje z boki. Vendar pa je dekle celokupno prikupnega videza povzela po očetu vsaj občutek za podžiganje publike. Brez sramu je dekletce tekalo z enega na drug konec odra in hujskalo ljudi. Da so Italijančki ob tem blazneli in zganjali prešeren hrup ni potrebno poudarjati. Vokalno popolnoma nič posebnega na glasbenem zemljevidu ne predstavlja Lauren. Vokal šibak, kljub temu da deluje bejba na videz prava “heavy chick”, a ko se dotakne verzov, le ti ne presegajo I.Q. dometa podpovprečnega stokanja Avril Lavigne ali Pink! Tudi skupina, ki je ponudila štiri glam hard rock klasične riffe plus priredbo, ko si zamižal na eno oko, so se pred očmi hitro prikazale skupine Twisted Sister, Motley Crue, Poison,… Hja, brez vplivnega očkota, prav gotovo ne bi bilo tega, kajne Lauren? Za konec so presenetili z “bikersko” različico skladbe Natural Thing, legendarnih U.F.O., katere velik oboževalec je tudi sam šef Iron Maiden Steve Harris in dekle je najverjetneje prav njemu v čast in zahvalo uvrstilo v svoj repertoar to skladbo.
TRIVIUM: 19.55 – 20.40
Povsem drugo sliko smo doživeli ob Trivium. Da jim gre trenutno zelo dobro v glasbenem biznisu, je dokazovala že sama oprema na odru, ki se je lesketala in bleščala izpod soja žarometov. Kitarista sta med sleherno skladbo menjala impozantne kitare, nabrušeno ostrih metalskih oblik modelov tvrdk Dean in Jackson. Skratka, pred nami je bila skupina s strogim profesionalnim pristopom. Trivium s pridom izkoriščajo odsotnost stare dobre “Master Of Puppets” era Metallice, starih dobrih “Alive In Athens” era Iced Earth ter “Rust In Peace” era Megadeth. Vse, kar danes ljudje močno pogrešajo. V vse to je pomešala melodične harmonije in vokale Iron Maiden in tako uspela preslepiti množico. Zvito, a uspešno. No, nimam pripomb nad izvedbo. Fantje so odlični odrski igralci, izvedbeno kompaktni in medsebojno koherentno uglašeni. Perfektno! Zato Trivium delujejo strupeno nevarno in posedujejo izredno samozavest brez slehernih zavor na odru. Kot že pri “otročji” Lauren, tudi pri povsem resnih odličnih kitarskih sekačih Trivium zvok ni bil optimalen, krivdo za to pa je iskati v prešibkem ozvočenju znotraj ogromne dvorane Datchforuma. To se je poznalo zlasti na bobnih, ki so bili absolutno prepotiho ozvočeni. Odličen nastop in vseeno, fantje sevajo izredno formo, ki je plod čvrstega dela in vadbe! A vsakič, ko so naredili krajšo pavzo, res ni bil potreben nikakršen napor, da so ljudje začeli skandirati: “Maiden, Maiden!”. Kljub temu se je v sprednjih vrstah našel “napaljen” krog oboževalcev skupine, ki so podivjano spremljali repertoar skupine z odličnim obvladovanjem verzov. Čvrst, razgret, vročekrven nastop mešanice Metallica thrasha s prvinami melodičnosti Iron Maiden. Skratka nič pretresljivega, a lep živ šus v glavo!
IRON MAIDEN: 21.05 – 22.55
Težko pričakovan koncert je bil tole. Vsekakor. Razprodana dvorana Datchforum je tako v dveh dneh gostila 30.000 glav. Pomešal sem se 10 metrov pred oder. Hotel sem spet doživeti občutek absolutne norije prvih vrst. Svečan uvod, ljudem se sname, odpeljejo me kar s seboj skoraj pred nos odra. Zavesa se dvigne. To je vojna. Na odru ruševine, barikade obdane z bodečo žico, ležeči okostnjaki druge svetovne vojne angleških uniform in legende so pred nami z Different World!
Bil je enkraten občutek. Evforija!!! Fantje pa standardno! Prve dve skladbi so potrebovali, da so naštelali povsem optimalen zvok v dvorani. Maiden so jurišali kar s celotnim albumom “A Matter Of Life And Death”. Očitno je izredno dobro sprejemanje s strani medijev in množic kar se tiče aktualnega studijskega albuma botrovalo k temu, da se je skupina odločila za to potezo! Ob tem je lažje naštudirati sveži studijski material, kot pa obnoviti repertoar kakšnih legendarnih klasik, kot so Flash Of The Blade, The Duelists, Still Life, Infinite Dreams, The Loneliness of The Long Distance Runner, Sea Of Madness, kajne fantje? To pot so nam Maiden srečno prizanesli, saj cene kart niso bile tako svinjsko navite, kot za ogled lanskoletnega nastopa skupine v Grazu, ko je bilo treba odšteti kar debelih 13.000,00 SIT za karto (to pot 9 koščkov).
Med skladbo Pilgrim in The Longest Day se je Dickinson povsem približal robu odra na levi strani gledano iz smeri parterja. Ravno je zajemal sapo, da se loti nove skladbe, pa je neki nori Italijanček zlil vanj prešerno količino oranžade. Dickinson, ki slovi po tem da je njegov veliki nedotakljivi ego lahko v trenutku na moč prizadet, ponižan in užaljen in za to ni potrebno nič več, kot da mu pokažeš srednji prst. Tudi po teh vseh letih glasbene kariere ni sposoben tega prerasti in tovrstnih ekscesov bolnih na umu pač še vedno ni sposoben stoično prenesti. V trenutku, ko ga je poškropilo, je bliskovito pogledal proti nepridipravu in z mikrofonom v desnici uprizoril pravi “mednožni narokomet”, češ da mu ga lahko model popuši, kadarkoli ga je volja! Tako je ubogega Bruckota nekdo zajebaval v isti dvorani pred sedmimi leti z rdečim pointerjem, ko mu je svetil v oči, v Izoli je dobil takoj med Wicker Man v naročje supergo, v ZDA ga božjastni američani obmetavajo z jajci ipd…. Tokrat je bil konkretno poškropljen, da je gledal naokoli besno, kot “miš iz moke”. Tedaj je Bruce teatralno odigral, češ da mu je crknil mikrofon. Seveda namerno ni pel začetnih verzov, se namesto tega odpravil po brisačo, obrisal mikrofon in odigral, kot da mikrofon ne dela zaradi par kapljic škropiva. Ob tem je še pokazal z gestikulacijo pankrtu, ki je izlil škropivo, da bi mu najraje odtrgal glavo iz ležajev, potem pa sicer vidno užaljen le nekako pričel znova odpirati usta v mikrofon.
Publika je bila zdelana iz minute v minuto bolj. Iz prednje vrste so “gorile”, ki so ždele med odrom in zaščitno ograjo, vseskozi vlekle iz tega pekla onemogle in povsem izčrpane, ki jih je pritiskajoča množica, brezkompromisno “sploščila” v primež, svoje pa je opravila tudi teža zaužitih alkoholnih substanc. Vrhunec izvedbe celotne plošče “A Matter Of Life And Death” v živo, sta bili skladbi Reincarnation Of Benjamin Breeg, kjer je ljudstvo izstopajoče eksplodiralo v petju in izkazovanju podpore skupini ter v vrhunsko izvedeni zaključni The Legacy, ki so jo Maiden pričeli s tremi akustičnimi kitarami, potem pa sta Smith In Murray v roke vzela znova “štrom” sekiri in celokupni zvok je dosegel simfonično grandiozno amtosfero, ob kateri se je posebej naježila kurja polt. Prav nobene posebne pavzice ni bilo potem, Maiden so se odločili da odstrelijo streho Datchoruma, saj so s Fear Of The Dark Italijančke dobesedno uničili. Ljudje so peli kar koncertno verzijo skladbe s ploščka “A Real Dead One”, Dickinson ter Harris sta se kar spogledala, začudena nad popolnim obvladovanjem publike. Bilo je tako kot bi delili 24 karatne zlate palice prvim vrstam. Ljudstvo je naenkrat pritisnilo tako močno v prednjo vrsto, da bi tudi sam ostal skoraj brez sape, tako zveriženo stisnjen sem bil tam v gomili orgazmirajočih. V glavi sem držal le eno: “Obdrži stopala na tleh, ne izgubi tal pod nogami!” Skratka, na trenutke je izgledalo vse pod odrom kot velika bitka, velika množična bitka za ohranitev svojih pozicij. Ob pogledu na nekatere zariple obraze okrog mene, ki so vseeno še vidno veneče izdihovali verze skladbe me je kar zmrazilo. Po Fear Of The Dark je postalo še bolj vroče. Komad Iron Maiden namreč. Bližal se je zaključek regularnega dela.
Za Nickom se je prikazal orjaški tank. Iz cevi se je prikazal oblak dima. Loputa se je odprla in prikazal se je tankist Eddie z daljnogledom! Prava veselica za zaključek! Gersove odrske akrobacije so dosegle vrhunec, ko je možakar trikrat skoraj zadel tankovsko cev z metanjem svoje Stratokasterice visoko v zrak, ob tem pa se je skorajda preizkusil z njo tudi v metu kladiva. Vselej jo je uspešno ujel, glavno za gospoda Gersa pa je, da je preživel in da ni slučajno spet telebnil iz odra, kajti nekajkrat med koncertom je nevarno posedal in se zibal na robovih kulis razrušenega mesta.
V dodatku najprej Dickinson napove (vedno skuša najti šalo na račun McBraina): “Sometimes we have to wait for Nicko until it’s Two Minutes To Midnight!” Za njo pa atmosferični vrhunec večera z The Evil That Man Do! To pot se je prikazal na odru Eddie v uniformi angleške pehote iz druge svetovne vojne, kar je nadgradilo dogodek. Stresel je nekaj slabe karme v dvorani na prisotne, ko je uperil nekajkrat cev svoje brzostrelke v ljudi, Dickinson mu je v pozdrav iz gornje kulise za Nickom potrkal po črepinji (beri: čeladi na glavi). Pošasti je nadvse dogajalo!!! Za konec so fantje odigrali še najboljše iz plošče “The Number Of The Beast” in sicer Hallowed Be Thy Name, standardno superiorno uigrano. Dickinson še vedno brezhiben v vokalni izvedbi! Skozi zaključni klasični rockersko rušilni zaključek, so se kitaristi napotili do roadijev, pobrali nekaj znojnikov ter jih zmetali med nore Italijane. Dickinson je v zaključni pozdrav ljudstvu še napovedal novo srečanje leta 2008, potem pa so fantje izginili. Torej standardnih 1 uro in 50 minut! Neverjetna je magija koncerta Iron Maiden, izbrancev N.W.O.B.H.M., da preživijo. Ko prišteješ noreče tribune in parter v celokupnem seštevku 15.000 glave množice, ko ti ljudstvo obvladuje verze in Dickinsonu ni treba več kot le ostrega diktirajočega pogleda., da izzove odziv, doživiš enkraten z energijo nabit nastop. Mnogo je rutine, seveda v sloganu “Kar plačaš to dobiš” in vendar se v zraku sprosti veselej nekaj veličastnega, neka energija, ki te polni in ki se pretaka od skupine na množico in nazaj. Občutek, ki je edinstven za “indoor” koncert Iron Maiden. Vedno!
Iron Maiden ostajajo rohneča beštija tudi po 30 letih. Naravnost enkratno je dejstvo, da so mladi nori na njih, da večinoma polnijo dvorane mladi, kar pomeni tudi to, da so Maiden kljub svojim krepkim letom v srcu pravi mladeniči. Ohranjajo izredno odrsko formo. Dickinson se ukvarja z avioni, jih pilotira, filozofira o njih in hkrati še vedno tuli kot nadzvočni reaktivec! ‘Arry ostaja neukročeni poveljnik, kitaristi pa so prav tako prispevali svoj standardni del. Gers v vlogi klovna, Murray in Smith pa v imenitnem pristopu oživljala zlata leta. Zlasti je bilo to pot enkratno spremljati Adriana, ki je prevzel glavnino solaž, kar pomeni tudi to, da je prispeval levji delež na ploščo “A Matter Of Life And Death”. Na “Brave New World” turneji je bil Adrian malo da ne le statist – povratnik! Krasno je videti Adriana znova v polni solistični formi. Mimogrede, kitarista, ki je vselej slovel kot riffotvorec prve lige v skupini! Legende ostajajo mulci in ne popuščajo. Po koncertu sem si rekel: “Porkaduš, takoj bi šel še v Zürich za njimi!”
Setlista
LAUREN HARRIS:
1. Your Turn
2. Let Us Be
3. Steal Your Fire
4. Come On Over
5. Natural Thing
TRIVIUM:
1. Entrance Of The Conflagration
2. Detonation
3. Like Light To The Flies
4. Unrepentant
5. Ember To Inferno
6. Ignition
7. A Gunshot To The Head Of Trepidation
8. Dying In Your Arms
9. Anthem (We Are The Fire)
10. Pull Harder On The Strings Of Your Martyr
IRON MAIDEN:
1. Different World
2. These Colours Don’t Run
3. Brighter Than a Thousand Suns
4. Pilgrim
5. Longest Day
6. Out of the Shadows
7. Reincarnation of Benjamin Breeg
8. For the Greater Good of God
9. Lord of Light
10. Legacy
11. Fear of the Dark
12. Iron Maiden
—dodatek—
13. Two Minutes to Midnight
14. The Evil that Men Do
15. Hallowed Be Thy Name
Galerija slik
