Avtor: Rok Klemše
Datum intervjuja: 16.01.2007
Kanadska tehnična death metal zasedba Quo Vadis je v sredo, 17.01., navdušila slovensko metal publiko. S svojim tehnično izpiljenim nastopom so dokazali, da spadajo v sam vrh žanra izkazali pa so se tudi za izredno prijazne in dostopne. Tako sta se kitarist in šef skupine Bart ter bobnar Yanic prijazno odzvala na mojo prošnjo za intervju. Ker je Bart prodajal merchandise sem intervju najprej opravil z njim, medtem ko je Yanic dežural, nato pa sta se zamenjala in kratek intervju sva opravila še z Yanicom.
Rok: Živijo Bart! Najprej hvala za enkraten koncert in še posebej za tale intervju v zadnjem trenutku.
Bart: Hvala, hvala. Ni bil naš najboljši nastop ker sem malce zasral, drugič ne smem piti piva na odru (smeh).
Rok: Tokrat ste v Sloveniji prvič. Kakšni so tvojo prvi vtisi, ste si pogledali mesto in znamenitosti?
Bart: Ne, na žalost nismo imeli časa za oglede, vendar pa sem že med vožnjo videl, da je Slovenija zelo lepa država z veliko gorami in podobno. Povedali so mi tudi, da ima Slovenija dolgo in zanimivo zgodovino. Mogoče bomo imeli naslednjič ko pridemo nazaj več časa za oglede.
Rok: Res upam, da se vrnete s headlinersko turnejo, ki so jo glede na vašo kvaliteto več kot zaslužite. Meni osebno ste bili najboljši band večera.
Bart: Oh ja, mogoče nekoč (smeh). Najlepša hvala, a nekje je treba začeti. Vendar pa se bomo vračali, zgradili si bomo fanovsko bazo in mislim, da lahko dosežemo enak položaj kot ga imamo v Kanadi, kjer imamo headlinerske turneje in koncerte.
Rok: Ste v Kanadi zelo veliki?
Bart: No ja, mogoče si videl DVD. Takrat smo igrali pred 1400 ljudmi, še en koncert pa imamo 12. maja v Montrealu. Takrat pričakujem okrog 1800 ljudi. Tako, da je precej drugače kot tukaj, a kot pravim, nekje je treba začeti in mislim, da je turneja s Kataklysm velika priložnost, da se predstavimo. Ponekod smo popolnoma neznani in upam, da si bodo ljudje, ki pridejo na koncerte zapomnili Quo Vadis.
Rok: Ja res dobra izbira, da ste se odločili za turnejo s Kataklysm. Pri nas so precej veliki, mislim, da so se vrnili že tretjič ali četrtič.
Bart: Ja zagotovo, zelo smo veseli. Na večino koncertov pride 600 ljudi in več. Ta danes je bil koncert srednjega ranga, večino koncertov na tej turneji pa je s publiko 600, 700 ljudi. Noro je! V mestih kot so Munchen ali Essen je bilo popolnoma odtrgano!
Rok: O ja, Nemčija je prava metal država. Slovenija ni do take mere, a stvari pri nas izgledajo precej lepo za metal. Vedno več koncertov je in tudi vedno več slovenskih metal skupin je.
Bart: Res? Ne poznam sicer slovenske metal scene, zelo pa si želimo igrati na letošnjem Metalcampu. To bi bilo super!
Rok: Na Metalcampu bi vas bilo noro videti!
Bart: Če nas bo dovolj ljudi hotelo… bomo videli.
Rok: Držim pesti! Bart kako ste izbrali ime Quo Vadis? Vem sicer kaj pomeni, a kako se to ime nanaša na sam band?
Bart: Nismo želeli, da se nas popredalčka v določene žanre. Brez dvoma death metal band, a obenem smo za samo glasbo, ne za posamezne stile. Quo Vadis pomeni “Kam greš?” in v določenem smislu je to metafora za našo glasbo. Karkoli izdamo ni vnaprej načrtovano, prizadevamo si izdajati odkrito glasbo. Enkrat je lahko nekaj, drugič pa že nekaj popolnoma drugačnega. Hočemo, da je vsaka plošča drugačna od prejšnje in zaenkrat, če poslušaš albume, ima vsaka plošča svoj “filing”, svojo dušo, svojo identiteto. Naslednji album, ki ga bomo izdali bo imel povsem drugačno identiteto kot Defiant Imagination, Day Into Night ali Forever. Ne želimo posneti Defiant Imagination 2, Day Into Night 2 ali Forever 2.
Rok: Za kdaj pa načrtujete izdajo nove plošče? Še letos?
Bart: Če bo šlo vse po sreči še letos, a smo zelo zaposleni s turnejo in potreben je čas, da glasba dozori in zraste. Raje si vzamem čas za pisanje, kot da izdam nekaj kar ni končano. Pri tem tempu lahko novo ploščo pričakujete najverjetneje v začetku leta 2008.
Rok: Za vaše albume si vzamete precej časa, Defiant Imagination je bil izdan leta 2004. Verjetno je tudi to razlog, da se plošče med seboj precej razlikujejo in zares se lahko sliši ves trud, ki ga vložite v vašo glasbo.
Bart: Ja kot pravim, nočemo izdati nečesa kar ni dokončano. Če album ni končan, zakaj bi ga izdajal? Samo zato, da izdaš ploščo? Ne. Zaenkrat imamo štiri plošče, mislim da bodo naši fani radi počakali na novo. Zaenkrat so nam naši fani v Kanadi zelo, zelo zvesti. Tudi zaradi njih smo posneli DVD, na katerem smo igrali tako nove kot stare komade in za nas je bila to zares neverjetna izkušnja.
Rok: Ko sva ravno pri DVDju. Kako ste se odločili za celoten koncept DVDja, s koreografijo, body-paintingom, plesalkami,…?
Bart: Za tiste, ki še niso videli našega DVDja: imeli smo zbor, čelista, violinistko, človeško platno. Kaj predstavlja? Poskušali smo vizualno predstaviti kaj se dogaja v naših glavah ko pišemo glasbo. Želeli smo nekaj originalnega. Punce na primer predstavljajo Defiant Imagination (kljubovalna domišljija). Na primer scena s belo rjuho – to je posvetilo Chucku (Schuldinerju, op.p.). Komad Fate’s Descent sem napisal za Chucka in koreografija predstavlja smrt in dušo, ki se bori za preživetje, a na koncu pride smrt in jo vzame s seboj.
Rok: Neverjetno, tega nisem vedel. Chuck je moj najljubši kitarist.
Bart: Moj tudi, velik vpliv, stari, velik vpliv. Death in Control Denied sta brez dvoma ogromna banda.
Rok: Si mogoče slišal, da namerava Chuckova sestra še letos izdati drugo Control Denied ploščo?
Bart: Sem ja… Chuck je v metal srenji postal legenda, zato samo upam, da se bo spoštovalo njega in njegovo zapuščino. Žal je bilo veliko poskusov služenja denarja na Chuckov račun.
Rok: Se povsem strinjam s tabo.
Bart: Ja. Še ene stvar glede komada Fate’s Descent in zborov. Fate’s Descent je moj poklon Chucku. Hotel sem napisati nekaj kar bo zvenelo kot kaj kar bi prišlo z Individual Thought Patterns ali Symbolic. Namesto, da bi naredili cover kot to počne večina, sem hotel napisati nekaj kar bi pokazalo kako velik vpliv so imeli Death na Quo Vadis in mene osebno. In Fate’s Descent je predvsem velika zahvala. Menim, da je najboljši poklon imitacija, največji kompliment je imitiranje. Ostale pesmi ne zvenijo tako kot ta, ta je bila napisana posebej za Chucka kot zahvala za vso inspiracijo. Konec koncev so nas Death potegnili v ustvarjanje glasbe.
Rok: Še kakšni drugi vplivi poleg Death?
Bart: Seveda. Slayer, Metallica do neke mere, zgodnji At the Gates. Izven metala… ogromno klasične glasbo kot npr. Luziano. Obožujem rekvijeme različnih skladateljev, predvsem temačna glasba.
Rok: Wagner?
Bart: He he, ne preveč zajebano zame
Rok: Preveč pompozno?
Bart: Ja, preveč nemško (smeh). Kar se tiče sodoben glasbe, toplo priporočam avstrijskega skladatelja Nicholasa Lensa. Napisal je delo Flamma Flamma, Rekvijem ognja. V bistvu gre za različne poglede na smrt – materin na hčerkino smrt, bratov na sestrino, očetov na sinovo. Res mogočno delo, Lens poskuša ta razmerja predstaviti glasbeno in res je fascinantno. Celo intro, ki smo ga uporabili na začetku seta je iz prvega dela tega rekvijema.
Rok: Sliši se res zanimivo, moram preveriti.
Bart: Močno priporočam! V tem rekvijemu se izmenjujejo električni inštrumenti, akustični kot so oboe in violine, klasični zbori in bolgarski folk pevci. Sliši se čudno, a je izredno mogočno in skrivnost delo, ki mi je blazno všeč.
Rok: Nekaj vaših besedil je tudi v latinščini. Ja za tem kakšen poseben razlog?
Bart: Ne nič posebnega, sem poljskega izvora, latinščina ima posebno mesto v naši kulturi. Zame je poseben jezik, mrtev jezik, tako da je perfekten za death metal (smeh).
Rok: Kako izgleda vaš proces pisanja? Najprej napišete glasbo in nato besedila ali obratno?
Bart: Začne se z riffom ali ideje in nato gradim okrog tega. Sam uporabim to idejo in jo poskušam povezati s komadom. Yanicov način je nekoliko drugačen, na zadnjem albumu so njegova besedila neverjetna, kot da bi bral roman. Na tak način bomo delovali tudi za novo ploščo, pravzaprav pripravljamo veliko presenečenje, ki pa ga ne bom izdal, vendar pa bo spet predstavilo popolnoma novo dimenzijo za Quo Vadis. To bo nekaj kar še nikoli nismo naredili in upam, da bo to naš naslednji veliki korak.
Rok: Komaj čakam!
Bart: Enako! A kot pravim, mora biti končano.
Rok: Kako je izgledalo vaše sodelovanje s Stevom DiGiorgiom na plošči Defiant Imagination?
Bart: Noro, prava inspiracija! Kot prvo, tip je glasbeno pravi kameleon, v trenutku se lahko prilagodi na keterikoli stil glasbe, kot drugo pa je bilo v veliko čast delati z nekom, ki je igral v številnih legendarnih bandih obenem pa nima nobenega ega in je povsem predan projektu. Tip je vstajal ob šestih zjutraj s slušalkami na glavi in se začel učiti komade. Ploščo se je naučil v 2 dneh, posnel pa jo je v 3! Delal je od 12-18 ur na dan, igral in pisal, vsake toliko časa pa me je pogledal in me vprašal kaj si mislim o materialu. Mislim, da je bil na začetku navajen, da kitaristi basista držijo nazaj, a sem mu dejal naj si da duška. Mislim, da sem mu samo enkrat, dvakrat rekel, naj se drži malo nazaj ker prihaja kitarski solo (smeh).
Rok: Ja, tip je neverjeten. Mislim, da lahko potegnem vzporednico s Cliffom Burtonom, ki je prav tako eden redkih metal basistov, ki je imel enakovredno nalogo kot kitara ali pa celo večjo.
Bart: Jep. Spomnim se ko smo snemali bas leta 2003 in je Steve delal na komadu, za katerega še ni imel zbranih vseh idej. Ostali smo bili spodaj ko nas je poklical gor, da mu povemo mnenje o nečem kar je igral. Izkazalo se je, da je pravzaprav Dead Man’s Diary in stari mravljince sem dobil po celem telesu! Z Yanicom sva ga poslušala in vse kar sva lako rekla je bilo “Holy fuck! Tip je dodal popolnoma novo dimenzijo glasbi!”. Na to mislim, ko pravim kako je delati z njim; vse polno je bilo takih trenutkov. Dali smo mu kreativni prostor in bas linije so preprosto prelepe. To je prava beseda: prelepe. Mogoče se sliši čudno za metal, a bas je zares neverjeten. Še danes se mi zgodi, da imam te bas linije v glavi. Vso spoštvanje do Steva!
Rok: Se strinjam! Kaj pa počnete ko niste na turneji ali ne snemate?
Bart: Oba z Yanicom imava poleg glasbe še karieri, saj se očitno z igranjem heavy metala ne da preživeti. Sam imam studio, pravtako pa jih gradim. Ravno zdaj snemam ploščo z lokalnim bandom Necronomicon. Kolikor je le možno hočem biti vpleten v glasbo in delo z drugimi bandi. Studio je bil zame ogromen projekt, nekaj mesecev sem ga gradil in dobivam res že zelo dobre rezultate. Upam, da bomo naslednji Quo Vadis album posneli v tem studiu.
Rok: Ok super, mislim, da je to vse. Bart še enkrat hvala za ta intervju! Želivam vam uspešen zaključek koncertne turneje in upam, da se kmalu spet vidimo.
Bart: Hvala tudi tebi za intervju in upam, da se res kmalu vidimo.
Rok: Živjo še tebi Yanic in tudi tebi hvala za intervju v zadnjem trenutku!
Yanic: Hvala tebi! Kaj sta predelala že z Bartom?
Rok: Hm.. Pravzaprav že vse.
Yanic: Res? Potem grem lahko nazaj noter (smeh). Ne, ne šalim se.
Rok: He he. Tokrat ste v Sloveniji prvič. Kakšni so tvoji prvi vtisi?
Yanic: Zaenkrat odlični. Publika je bil do nas zelo prijazna, sprejeli so nas odlično. Zares veseli smo, da so prišli že tako zgodaj in nas prišli pogledat, ponavadi jih veliko pride šele kasneje, za headlinerje. Danes res ni bil naš najboljši nastop vendar pa smo zadovoljni. Žal nismo uspeli pogledati mesta, zaradi pozne ure smo se pripeljali direktno v dvorano. Upam, da se bomo še vrnili, morda s predstavitvijo novega albuma.
Rok: Res upam, da se boste. Zames osebno ste bili najboljši band večera.
Yanic: Hvala, hvala!
Rok: Yanic kako ti uspe združevati tvojo profesionalno kariero s tvojo kariero bobnarja skupine Quo Vadis? Vem, da imaš doktorat iz fizike in magisterij iz medicine, kako ti uspe združevati dve tako zahtevni stvari?
Yanic: V službi imam zares dobrega šefa. Delam za Siemens kjer razvijam in načrtujem nuklearne medicinske skenerje za človeško telo. Moj šef prihaja iz Nemčije in ima resnično odprto nemško mentaliteto. Kakor mi je sam povedal Nemci od osmih pa do petih popoldne v službi garajo, a ko napoči peta ura se za njih začne pravo življenje. Pravijo, da delo ni tvoje življenje, tvoje življenje je tisto kar počneš izven delovnega mesta. Do mene je zelo uvideven in me spodbuja pri mojem delu z bandom. Ob koncu turneje bo kar pet tednov odkar sem odsoten iz službe, tako da sem res vesel, da imam takega šefa.
Rok: Kako to, da ste se odločili, da bo tretji plošček DVDja Defiant Indoctrination prikazoval samo tvoje bobnanje?
Yanic: Pravzaprav je zgodba o tem zelo smešna. Ko je Bart pregledoval posnetke se je osredotočil predvsem na video aspekt…
Rok: Oprosti ker te prekinjam. Je Bart opravil edit DVDja?
Yanic: Ne, povsem v celoti ne, sodeloval je skupaj z videografom, tako da sta skupaj dosegla rezultat, ki je viden na DVDju. Zgodilo se je v glavnem, da me je Bart vprašal malo pred snemanjem koncerta, če bi dodali še DVD bobnanja. Po koncertu, ko smo pregledovali posnetke, je dejal, da ga lahko izdelamo, a se o tem potem nisva več pogovarjala. Kmalu smo pravzaprav videli, da nam ga ne bo uspelo izdelati, ker smo hoteli DVD izdati okrog božiča in nam časovno ne bi zneslo. Bart me je potem poklical, če lahko priletim v Montreal in pomagam z editom, saj se nam je že zares mudilo. Ne vem, če veš, a ne živim več v Kanadi. Pred štirimi leti sem se zaradi službe preselil. Pristal sem torej v Montrealu in Bart me je že na letališču obvestil, da bom delal na DVDju bobnanja. “KAJ, DELAMO NA DVDJU Z BOBNANJEM?!” je bil moj prvi odziv, saj mi je povedal, da za njega pač ne bo časa in nič nisem imel proti. Sledil je nor teden. Celo noč sva z videografom delal na editu, zjutraj sem odletel nazaj v Boston na delo za Siemens, zvečer pa spet nazaj v Montreal in tako cel teden. Bilo je precej naporno. A delo, ki ga je Bart vložil v ta DVD je bilo 20krat, 30krat večje. DVD je Bartov otrok.
Rok: Ja, dejansko se vidi, da je bilo vloženo ogromno dela, končni rezultat je odličen.
Yanic: Si povedal to Bartu? (smeh)
Rok: Hehe, sem sem. Kaj počneš v prostem času ko niste na turneji ali ne snemate?
Yanic: Nimamo prostega časa (smeh). Ne, resno šalim se, a hkrati mislim resno. Z Bartom imava oba redne službe. Bart je manager v IT tehnologiji, jaz pa sem medicinski fizik. Delava torej v svojih rednih službah, med službo postoriva kaj glede banda, nato pa delava nadure, da nadomestiva izgubljeni čas, bandu pa se posvečava tudi med vikendi. Zares težko je imeti zasebno življenje, če band vodita le dva človeka, čeprav ima Bart, ker sam ne živim več v Montrealu, na svojih plečih še več dela. Dnevno si pošljeva kakšnih 15-20 e-mailov in ža samo, da odgovoriš na toliko mailov je ogromno dela, tako da ne ostane veliko časa. Bart je začel tudi ustvarjati domači studio v kar je povsem vpleten, sam pa sem pred dobrim letom začel delati tudi kot session bobnar. Z bandi, ki nimajo bobnarja ali pa s tistimi, ki bi radi imeli prav določenega bobnarja, snemam albume. Pri tem zelo uživam, čeprav čas za to zelo težko najdem, a vseeno nam vedno uspe posneti.
Rok: Koga šteješ med svoje vplive, če jih sploh imaš?
Yanic: Glasbeno? Poslušam praktično vse. V enem trenutku lahko poslušam Death ali Control Denied, v naslednjem preklopim na rock npr. Vanesso Carlton ali Saro MacLaughlin, poslušam pa tudi jazz in funk. Različni stili glasbe resnično, nisem omejen na en žanr. Bart posluša veliko klasične glasbe, sam imam raje sodobno. Če bi moral našteti svoje najljubše bande bi rekel Death, Dream Theater in številni drugi rock bandi. Zelo težko je izbrati izmed množice odlične glasbe.
Rok: Ja se strinjam izbira je res težka. Tudi sam poslušam različno glasbo, sicer večino metal, a tudi rock, klasično glasbo, etno in podobno. Če bi res moral izbrati en band bi rekel, da so to Death.
Yanic: Hm.. Zame.. če bi moral izbrati samo 5 plošč, ki bi lahko vzel s seboj na potovanje bi to bile: Death: Symbolic, Cynic: Focus, Dream Theater: Metropolis Pt.2, Vanessa Carlton: Be Not Nobody in… No ja vsaj štiri so (smeh).
Rok: Mislim, da bo to vse. Yanic, še enkrat najlepša hvala za intervju in za palčko!
Yanic: Kul, hvala tebi! Če imaš še kakšna dodatna vprašanja me lahko kontaktiraš po e-mailu.
Galerija slik
