Duran Duran
Sobota, 12. 7. 2025
Forte Arena, Pula, Sardinija, Italija
“Nick Rhodes, king of shoulder pads”
Usoda včasih ubira čudna pota. Lani sem si za rojstnodnevno darilo po trinajstih letih organiziral ogled koncerta Duran Duran v Puli, ki se je zgodil 30. 7. 2024 (Rockline reportaža tule). Letos sem se s soprogo nič hudega sluteč odpravil na dopust na Sardinijo v bližino mesteca po imenu Pula. In, glej ga, zlomka, na mimovozu po Poetovi plaži v Cagliariju je ta ista soproga opazila plakat z najavo koncerta Duran Duran. Hitra preverba pri stričku je potrdila, da se bo koncert zgodil dan pred najinim odhodom. Kje? V Forte Areni, par streljajev oddaljeni od najinega dopustniškega prebivališča pri Puli. Naključje? Ne bi rekel.
Prizorišče sva si šla ogledat že dva dni prej, da ne bi slučajno kam zabluzila ali ostala brez parkirnega mesta. Manjša dolinica, na koncu katere je stal velikanski oder, v parterju pa v tla pritrjeni sivi plastični stoli. Kva? Vsaka stvar se enkrat zgodi prvič in tako tudi prvi “sedeči” koncert v moji karieri, če ne štejemo akustičnih zadev, seveda.
Na dan koncerta se nas je vroče sardinsko sonce usmililo in se skrilo za puhaste oblačke, tako da ni bilo potrebno preveč švicat. Število stolčkov je bilo omejeno na 5.000 in bili so lepo strateško razporejeni po travniku, tako da ni bilo nobene gneče. Prav tako ne pri šanku, v stranišču in pred stojnico z majčkami in ostalim. Lepo urejeno, po vrsti, kot se za koncert z bazo oboževalcev v poznih srednjih letih tudi spodobi.
Bend je začel enako, kot pred letom dni v hrvaški Puli, z mrakobno Nightboat. Simon je spet deloval zmatran, to je bil zadnji koncert mini evropske turneje s 16-imi datumi. Kasneje se je med koncertom pokazalo, da so mogoče možakarji popoldne kaj spili, ker se je čisto vsakemu prikradla kakšna netipična napakica. Simon ni zmogel vokala spraviti do najvišjih leg, pa tudi približani posnetki na velikih ekranih so pokazali rahlo motne oči. Zvok je bil za odprto prizorišče hudo dober, res pa je, da ga je vsaka sapica odnesla levo ali desno, proč od naših ušes.
Na najino olajšanje so se stoli spraznili že takoj pri drugem komadu, mega uspešnici The Wild Boys, in smo vsi veselo pritisnili proti odru. Na koncu koncev stolčki niso bili slaba ideja, pri kakšnem ne tako interesantnem komadu si se lahko usedel na svoje mesto in v miru spil pivičko. Setlista je bila zelo podobna lanski ampak s par rošadami so jo uspeli krepko uničiti, vsaj zame. Četvorček Friends of Mine, The Chauffeur, New Moon on Monday in Super Lonely Freak sta zamenjala Nite Runner / All She Wants Is in popolnoma nepotrebna priredba Evil Woman skupine ELO. Torej dva komada manj in dva “meh” komada namesto kultnih klasik.
Ampak ker Italijani in še posebej Italijanke ljubijo Duraniče, je bila energija zelo dobra in bend je odplaval skozi setlisto in nas popeljal skozi baladna občutja z Ordinary World, Come Undone in seveda nepogrešljivo Save a Prayer. Boke pa smo razmigali z udarnimi hiti Hungry Like the Wolf, The Reflex in za veličastni zaključek z Riom.
Bend je bil dobro razpoložen, nasmeški možakarjem kar niso izginili z ustnic. S svetlo roza obleko je zopet sijal Nick, ki si je s Simonove strani prislužil vzdevek iz podnaslova. Ritem sekcija Roger / John je elegantno držala tempo. V igranju in petju vidno uživajo, cel performans včasih spominja na “jam” štirih prijateljev in spremljevalne ekipe. Tudi tokrat moram pohvaliti obe spremljevalni pevki, Rachael O’Connor in Anno Ross. Slednja je zopet zasijala v duetu s Simonom v Come Undone, Rachael je pa tudi dočakala dve točki v katerih je lahko pokazala svoje impresivne vokalne sposobnosti.
To je bil en tak koncertič “na izi”, sproščen sprehod skozi spomine najstniških let, zelo dobrodošel kot zaključek luštnega dopusta na prelepi Sardiniji. Ena od večjih neizpolnjenih glasbenih želja mi je videti The Fab Five v živo, upam, da se uresničijo namigovanja in se jim Andy (Taylor, originalni kitarist) pridruži za en zadnji skupni album in pripadajočo turnejo. Držim pesti!
P.S. Pogrešal sem Simonovo pink usnjeno jakno, florescentno zelena s tega koncerta ni tako zažgala.
Tekst: Igorac
Fotke: Mateja
Setlista:
1. VELVET NEWTON (taped intro)
2. Night Boat
3. The Wild Boys
4. Hungry Like the Wolf
5. The James Bond Theme (avtor: John Barry)
6. A View to a Kill
7. INVISIBLE
8. Notorious
9. Nite-Runner / All She Wants Is
10. Evil Woman (orig. ELO)
11. Careless Memories
12. Ordinary World
13. Come Undone
14. (Reach Up for the) Sunrise
15. Planet Earth
16. The Reflex
17. White Lines (Don’t Don’t Do It) (orig. Grandmaster Melle Mel)
18. Girls on Film / Psycho Killer (orig. Talking Heads) / Girls on Film
—dodatek—
19. Save a Prayer
20. Rio
