The Offspring, predskupina: Simple Plan
petek, 24.10 2025
Linz / Tips Arena / Avstrija
Pa smo spet tam, sredi pokrivanja ponovnega nostalgičnega vzpona punk rocka iz dva tisočih. Spet sredi špičastih frizur, lip piercingov in ogromnega med-generacijskega druženja starega in mladega. Simple Plan in The Offspring, spet dva velikana tega obdobja. Prvi je nedavno praznoval 25. obletnico obstoja, ki ga je obeležil tudi z uradnim dokumentarcem »Simple Plan: The Kids In The Crowd« (ta je na voljo za vpogled tudi pri nas preko Amazon Prime Video), drugi pa že kar 41. obletnico (če štejemo Manic Subsidal, kot se je bend imenoval prej).
Kanadski punk rock velikani Simple Plan sodijo med ključne predstavnike valovanja te zvrsti z začetka 2000-ih, skupaj z imeni kot Good Charlotte, Sum 41 in Blink-182. Skupina je nastala leta 1999 v Montrealu, ko so se dolgoletni prijatelji Pierre Bouvier, Chuck Comeau, Jeff Stinco, Sébastien Lefebvre in pozneje še basist David Desrosiers odločili, da bodo združili svoje prejšnje glasbene izkušnje – predvsem iz skupine Reset – in poskusili ustvariti nekaj bolj osebnega, melodičnega in dostopnega širšemu občinstvu. Prav iz prejšnjih punk rock projektov sta k skupini prešla Pierre in Chuck, ki sta želela začeti znova, bolj zrelo, a hkrati še vedno mladostno uporniško.
Čeprav so Francoski Kanadčani in so odraščali s francoščino kot prvim jezikom, so že na začetku sprejeli strateško odločitev, da bodo peli v angleščini, saj jih je mikala mednarodna kariera, ki je bila tedaj za frankofone izvajalce precej težje dosegljiva. Kljub temu so vedno ostali zvesti svojim koreninam in občasno izdali skladbe ali posebne verzije v francoščini – med najbolj znanimi je njihov francoski singel Jet Lag (frankofon verzija z Marie-Mai). Posebnost zgodnjih let benda je tudi kitarist Jean-François Stinco, ki je svoj francoski “Jean-François” kmalu nadomestil z neformalno angleško različico Jeff, saj njegovo ime poslušalcem izven Quebeca preprosto ni šlo z jezika – odločitev, ki je postala stalni del njihove identitete na mednarodni sceni.
Prvi preboj se je zgodil že z njihovim debitantskim albumom “No Pads, No Helmets… Just Balls” (2002), ki je v punk rock zgodovino zapisan kot eden najbolj prepoznavnih albumov generacije. Singel “I’m Just a Kid” je postal iz generacije v generacijo spremljevalec odraščanja. Za milenijce je bil to skorajda življenjski slogan – himna outsiderjev, ki je zaradi svojega nalezljivega refrena in humorističnega videospota postal globalna uspešnica. Videospot je močno krožil po MTV, dodatno pa sta k njegovi prepoznavnosti prispevala igralca DJ Qualls (Road Trip) in Eliza Dushku (Buffy the Vampire Slayer), ki sta pesem preusmerila tudi v širšo pop kulturo.
Druga generacija, tista, ki je odraščala v drugi polovici 2000-ih, je Simple Plan odkrila prek njihovega sodelovanja z Warner Bros. pri uvodni tematski pesmi za risano serijo What’s New, Scooby-Doo?. Skladba je postala sinonim za otroštvo mnogih najstnikov po svetu in še danes velja za eno najbolj prepoznavnih tem na televiziji.
Zanimivo pa je, da se je čar “I’m Just a Kid” vrnil tudi tretji generaciji: približno pet let nazaj je skladba eksplodirala na TikToku, kjer je kot remix postala ena najbolj uporabljenih pesmi na platformi. Milijoni posnetkov z “I’m Just a Kid challenge” so skupino ponovno katapultirali v središče pozornosti, kar je redek dosežek za skladbo staro skoraj dve desetletji.
Skozi kariero so Simple Plan ostali zvesti svojemu melodičnemu pop-punku, hkrati pa so pogosto sodelovali z drugimi ikonami žanra. Med najbolj znanimi sodelovanji je duet z Avril Lavigne, s katero so ustvarili več koncertnih trenutkov in skupnih interpretacij, ter sodelovanje z Deryckom Whibleyjem iz Sum 41, kar je dodatno utrdilo povezave med največjimi predstavniki kanadske punk rock scene. Vse to so nadgradili z albumi “Still Not Getting Any…” (2004), “Simple Plan” (2008), “Get Your Heart On!” (2011) in kasnejšimi izdajami, ki so pokazale, da bend tudi po dveh desetletjih na sceni ostaja svež, relevanten in generacijsko presenetljivo večen.
Ob točno 19:30 se je pričela tokratna punk rock maša. Simple Plan so zavzeli oder z enako energijo, kot so jo pred dvajsetimi leti (očiten dokaz, da se kanadska zdravstvena oskrba res pozna). Večer so odprli s “I’d Do Anything”, prvim singlom z njihovega debitantskega albuma No Pads, No Helmets… Just Balls iz leta 2002. Komad, v katerem gostuje tudi Mark Hoppus iz Blink-182, je že od izida eden njihovih najbolj prepoznavnih “otvoritvenih” hitov – direkten, mladosten in takoj prepoznaven.
Sledil je “Shut Up!”, drugi singel z albuma Still Not Getting Any… (2004), pesem, ki v živo deluje kot popolna kombinacija najstniškega besa in klasičnega punk rock humorja. V času izida je bila znana tudi po precej kaotičnem videospotu, v katerem banda izzove razpad dvorane. Tretji komad je bil “Jump” (prav tako z leta 2004), pri katerem je Pierre tradicionalno spodbujal publiko, naj skače – kar je Linz Tips Arena tudi ubogala, kot da je odskočna deska. Pesem je med oboževalci znana po tem, da je ena redkih, kjer Simple Plan neposredno nagovarjajo mlade, naj se “odlepijo” od toksičnih ljudi in situacij, pa tudi po tem, da je v živo skoraj vedno trenutek za skupinski poskok generacije, ki ima danes več bolečin v hrbtu kot bi priznala.
Simple Plan so publiko ogreli že s prvim komadom, a seveda jim to še ni bilo dovolj. Nadaljevali so s “Jet Lag”, ki je v originalni verziji duet z Natasho Bedingfield, v francoski verziji pa z Marie-Mai. Potem je prišel “Addicted”, eden njihovih največjih zgodnjih hitov z refrenom, ki ga še danes pozna vsak pop-punk nostalgik. Nato je sledila balada “Your Love Is a Lie” (2008), s katero se je dvorana spremenila v kolektivno terapijo, nato pa še najnovejši “Nothing Changes” – skladba, posneta prav za njihov dokumentarec, omenjen v uvodu. In prav ta pesem je dokazala, da nabito polna Linz Tips Arena ni bila le polna oboževalcev The Offspring. Glasbeniki, ki so na sceni že več kot dve desetletji, zelo cenijo, ko občinstvo prepozna in sprejme tudi njihove novejše skladbe – in pri “Nothing Changes” so bili z odzivom vidno zadovoljni.
Sledila je seveda klasika “Welcome To My Life” – videospot za komad, ki danes izgleda skoraj preroško. Za snemanje so namreč zaprli kalifornijski Henry Ford Bridge, kar je v videu ustvarilo totalen prometni kolaps. Če bi ga snemali danes, bi potrebovali le kamero na primorski avtocesti v avgustu.
Nato je prišel poletno sproščeni “Summer Paradise”, med katerim je bend na oder privlekel ogromno količino napihljivih plažnih žog, da si jih je publika lahko podajala med komadom. Za njim še “Loser of the Year”, ki je deloval kot odlična overtura v absolutno eksplozijo nostalgije – “What’s New, Scooby-Doo?”. Ob tej točki je na oder pridrvel legendarni Fred Jones s t-shirt cannonom ter nepregledna množica Scoobyjev. Komad je kratek, a efektiven: publika je bila tako navdušena, kot sta Shaggy in Scooby, ko dobita svoj 10-metrski sendvič.
Sledila je še ena klasika: “Where I Belong”, ki jo Simple Plan sicer običajno izvajajo skupaj s State Champs, nato pa so že odmevali prvi refreni “I’m Just a Kid”. Legendarni, 23 let star komad, zaradi katerega je marsikdo v Linzu sploh prišel. Pierre s par spodbudnimi besedami začne pesem, nato pa cel refren prepusti publiki. Za trenutek, je bil party res kot da smo spet v letu 2002.
A potem so Simple Plan naredili potezo, ki ji publika ni bila čisto enotno naklonjena – sredi komada so se odločili za MC vložek. Poleg improvizirane rap sekcije smo dobili še fotografiranje občinstva, medtem ko je Jeff brenkal znameniti akord uvoda. Nato sta Chuck in Pierre izmenjala – Pierre je sedel za bobne, Chuck pa se je odločil za crowdsurfing, medtem ko je Sébastien prevzel petje. Moment je bil zabaven, kaotičen in tipično simpleplanovski, a nekaterim bi verjetno bolj ustrezalo, če bi kultni komad zaključili klasično.
Po koncu “I’m Just a Kid” je sledila še emocionalna “Perfect”, s katero so zaključili večer.
Ob performansu, ki ga je ponudil Simple Plan, je težko ostati ravnodušen. Še lažje pa se je strinjati s samim sabo: punk rock obdobje je bilo res eno najlepših in najboljših. In Simple Plan so dokazali, da so danes kot del “dad rock” scene, kot jo danes imenuje mladina med najboljšimi, kar jih ta žanr premore.
Setlista:
1. I’d Do Anything
2. Shut Up!
3. Jump
4. Jet Lag
5. Addicted
6. Your Love Is a Lie
7. Nothing Changes
8. Welcome to My Life
9. Summer Paradise
10. Loser of the Year
11. What’s New Scooby-Doo?
12. Where I Belong (Simple Plan & State Champs)
13. I’m Just a Kid
14. Perfect
Po Simple Plan je ob 21. uri napočil čas za bend, ki pravzaprav ne potrebuje nobene dodatne predstavitve – The Offspring. Zasedba, ki sta jo leta 1984 v Garden Groveu v Kaliforniji ustanovila Dexter Holland in Greg K., je iz garažnih začetkov in lokalnih špilov zrasla v eno najpomembnejših imen modernega punk rocka. Njihova vztrajnost, šolska trma in tisti klasični kalifornijski “naredi sam” upor so jih počasi, a vztrajno pripeljali tja, kjer jih danes poznamo vsi: med legende. Preboj z albumom Smash iz leta 1994, ki je postal najbolje prodajani neodvisno izdani album vseh časov, je odprl vrata generacijam, ki so prvič slišale punk po radiu, ne samo v garaži.
Evropska milenijska generacija je The Offspring spoznala nekoliko drugače. Medtem ko so “tapravi punkerji” vihali nosove nad tem, kar so radi poimenovali “pussy kalifornijski punk”, je večina nas tistih let še vedno bingljala pred Cartoon Networkom. In ravno tam, v najbolj nepunkerskem možnem okolju, se je zgodil preboj, ki ga nihče ne bi mogel predvideti: Pretty Fly (For a White Guy) je postal nosilna pesem kultne risanke Ed, Edd ’n Eddy. Tako je ena najbolj prepoznavnih punk rock skladb nenadoma postala popoldanska himna osnovnošolcev po vsej Evropi. Cela generacija je obsedeno ponavljala “Gunter glieben glauten globen”, ne da bi takrat, daleč pred Googlom in YouTubeom, sploh vedela, da gre za vzeto frazo iz Def Leppardovega komada Rock of Ages iz leta 1983. Album Americana je čez noč postal šolska valuta, predmet menjave, in morda celo najbolj piratizirana kaseta svojega časa.
In čeprav bi marsikdo rekel, da je bil Americana njihov vrh, je bend po njem udaril še z močnim naborom hitov. Conspiracy of One je prinesel brezčasen Original Prankster in Want You Bad, dve skladbi, ki sta dokončno zakoličili njihov status kot band, ki zna udariti tam, kjer najbolj boli — v uho. Sledili so še Hit That, (Can’t Get My) Head Around You, energična You’re Gonna Go Far, Kid, pa tudi kasnejši Coming for You, ki je potrdil, da The Offspring še zdaleč niso relikt neke pretekle ere, ampak skupina, ki zna svojo formulo prestaviti v vsak nov val poslušalcev.
In zdaj smo tu. Pred nami stoji band, ki je s punk rockom povezal (vsaj) dve generaciji — tiste s špičastimi frizurami in lip piercingi ter tiste, ki so po šoli gledale risanke in iskale pomen čudnih nemških besed v uvodu komada. In ko se na odru počasi prižgejo luči, je jasno samo eno: to ne bo le koncert. To bo časovni stroj, ki nas bo teleportiral v obdobje, ko so bile skate superge uničene, šolske mape popisane in je bilo dovolj, da si imel dober komad na walkmanu, da si se počutil nepremagljivega. The Offspring prihajajo – in s sabo nosijo del naše mladosti.
Ob točno 21. uri je bilo že ob Come Out and Play jasno, da se punk iz 2000-ih ne vrača… ker nikoli ni zares odšel. All I Want in Want You Bad sta poskrbela, da je dvorana eksplodirala — prvič tisti večer, ko je publika resnično “ponorela”. Od najstnikov v svežih Offspring majicah, ki so jih dobili še neočrtkane od staršev, do sivolasega gospoda v denim jakni, ki je očitno že leta 1994 stal v prvi vrsti… in tam ostal v duši.
Setlista se je premikala hitro in udarno: Staring at the Sun, Original Prankster, Hammerhead, Hit That, Bad Habit… klasik za klasiko, adrenalinski šus za šusom. Po Bad Habit sledi prvi komični vložek kitarista Noodles, ki pove publiki da so “out of your f*cking mind”, nato je “testiral” vokalne sposobnosti, potem pa je sledil njegov MC-govorni vložek, kjer je samozavestno ocenil, da je v dvorani “najmanj milijon ljudi”. Publika je delovala, kot da mu je verjela na prvo žogo. Očitno si z Fly Guyem delita matematično znanje — tako kot je Fly Guy v videospotu želel tatu s številko 13 in dobil 31, je tudi Noodles prostor ocenil za milijonski. Punk rock je pač eksaktna, a zabavno nenatančna znanost. Potem je sledil set coverjev predvsem posvečenih preminulemu pricu teme Ozzy Osbournu. Zaigrali so Electric Funeral, Paranoid ter Crazy Train. Tu sta In the Hall of the Mountain King (Edvard Grieg) ter I Wanna Be Sedated (Ramones).
A potem je prišel eden najmočnejših trenutkov večera — Gone Away. Dexter je stopil za klavir, predstavil pesem in v nekaj stavkih razložil, zakaj je sploh nastala: zaradi izgube nekoga zelo bližnjega in zaradi vprašanja, kako sploh živeti naprej. Ko so se zasvetile lučke na telefonih, je postal Linz popolnoma tih. Dexterjev vokal je bil presenetljivo močan, nadzorovan in čist — tak, da bi marsikdo rekel, da ga pevec punk rock benda “ne bi smel imeti”. A ga ima. In Gone Away je bila tega večera skoraj nezdravo ganljiva.
Ko se je dvorana pobrala iz emocionalne kome, je prišel čas za ponovni Noodlesov komični odklon. Pozdravil je množico, se malo razdivjal z mikrofonom in odvrgel še tisti en krasen, glasen, popolnoma nefiltriran “F*CK!”, ki je deloval kot nekakšen obred očiščenja pred naslednjimi komadi.
In potem je napočil trenutek, ki ga je čakala cela dvorana: Pretty Fly (for a White Guy). Takoj po uvodnih rifih, so se iz ozadja dvignili ogromni napihljivi Fly Guyi. Plesali so po odru kot da je Fly Guy končno dobil svojo minuto slave, pokazal, da zna dvigniti zrak, ego in še publiko obenem. Ko se je komad razlil v refren, so se tudi najbolj nedolžni obiskovalci počutili, kot da imajo spet bleščav gel v laseh in da je pred njimi še en dolgo poletni dan leta 1999.
Zaključek koncerta je šel samo še navzgor: Why Don’t You Get a Job? z ogromnimi pisanimi beachballi, pri The Kids Aren’t Alright, je Noodles malce spodrsnil na uvodni kitari, a če je punk kdaj bil o perfekciji, potem sem jaz Britney Spears — večina publike tega sploh ni opazila, prepevali so naprej in vse nadoknadili z energijo., You’re Gonna Go Far, Kid kot energijski udarec za mlajšo generacijo in Self Esteem kot ultimativni finale. Dvorana je pela zadnje refrene tako glasno, kot da bi želela preglasiti trideset let zgodovine.
Publika je bila popolnoma navdušena, vsak je prepoznal svojo himno, bend pa je dokazal, da so še vedno mojstri interakcije, humorja in čistega punk rocka. Self Esteem ni bil le komad, ampak lekcija iz samopodobe: kriči, pleši, ponovi. Očitno je, da The Offspring še vedno obvladujejo igro, kjer se generacije prepletajo, energija ne pojenja, punk pa ostaja živa, ne glede na to, ali imaš 13 ali 70 let.
In ko so luči počasi ugasnile, je bilo jasno eno: če te The Offspring ne spravijo na noge, potem verjetno težava ni v bendu — ampak v tebi. Punk rock je bil spet živ, srce Linza je utripalo v ritmu Kalifornije, Fly Guy je še vedno plesal, v naših glavah, publika pa je odhajala z utripom, ki bo ostal v spominu še dolgo po tem, ko se bo arena spraznila.
Avtor: Denis Paradiž & Helena Medved
Fotografije: Denis Paradiž
Setlista:
1. Come Out and Play
2. All I Want
3. Want You Bad
4. Looking Out for #1
5. Staring at the Sun
6. Original Prankster
7. Hammerhead
8. Hit That
9. Make It All Right
10. Bad Habit
11. Electric Funeral / Paranoid (Black Sabbath cover)
12. Crazy Train (Ozzy Osbourne cover)
13. In the Hall of the Mountain King (Edvard Grieg cover)
14. I Wanna Be Sedated (Ramones cover)
15. Gotta Get Away
16. Gone Away
17. Why Don’t You Get a Job?
18. Pretty Fly (for a White Guy)
19. The Kids Aren’t Alright
Encore:
Lullaby (posnetek)
20. You’re Gonna Go Far, Kid
21. Self Esteem
