Alphaville
petek, 5. 9. 2025, ob 21.30 h
Zagreb / Zagrebški velesejem (Paviljon 9) / Hrvaška
Pridejo tiste turneje in tisti koncerti. Koncerti, ki se jih nikdar ne bi nadejal v naši regiji. Alphaville. Glede na to kako je ta nemška synth pop in new wave zasedba ob zatonu osemdesetih povsem utonila v glasbeno podzemlje in se ovila v obskurnost, pa čeprav nikdar ni uradno razpadla ali prenehala izdajati albumov, je vest o tem, da še vedno brcajo in da celo prihajajo v Zagreb marsikomu spodnesla tla pod nogami.
V zlatih časih trio, danes kvintet z edinim originalnim članom – vokalistom Marianom Goldom v postavi. Vsi, ki smo odraščali v družbi Daria Diviacchija in Video Mixa smo tega večera preprosto morali v Zagreb! Obvezno. Sicer lokacija, ki jo obiščemo enkrat na deset let – nazadnje smo bili v Paviljonu 9 zagrebškega velesejma 1. 6. 2013, ko so tam razgrajali Slayer in Anthrax, se nikakor ne more pohvaliti z zglednimi akustičnimi karakteristikami. Spominja mimobežno na ljubljansko dvorano L56 locirano na Litostroju.
Ljudi pa se je nabralo v prelepem številu. Kakih 2.500! Tega res ni šlo pričakovati. A je to prav neverjetno kaj pomenijo še danes radijski zimzeleni Forever Young, Sounds Like A Melody in še posebej Big In Japan! Definirala je generacijo. Generacijo današnjih recimo pogojno 55. letnikov (plus/minus pet let), ki so tega večera definitivno prednjačili na prizorišču.
Bend je krenil na oder ob pol desetih zvečer. Takoj je ustrelil dva singla zapored. Manj uspešnega The Jet Set iz prvenca “Forever Young”, ki mu je sledil “Dance With Me” vzet iz naslednika “Afternoons in Utopia” (1986). Po pričakovanju je bil zvok obupen. Pri vstopnici ki je štela 60,00€ na glavo, se človek res vpraša, ali je takšna zvočna zmešnjava tega resnično vredna? Kakorkoli, tam smo bili. Tako kot kvintet v postavi Marian Gold (vokal), Jakob Kiersch (bobni), David Goodes (kitara), Carsten Brocker (klaviature, programiranje) in Alexandra Merl (bas kitara, klaviature). Družbo sta jim delali še dve spremljevalni vokalistki, kar nanese na število sedem!
Poglavitno spoznanje je bilo, da se Marian Gold, ki jih šteje enainsedemdeset, tudi v zrelih letih povsem dostojno drži s svojim vokalom! Kmalu je gostoleča publika prišla popolnoma na svoj račun, ko je bend že zelo kmalu zaigral komad na katerega so vsi čakali. Big In Japan. Publika je oživela. V refrenu je preglasila vse! Občutek je bil odličen. Atmosfera krasna. Manjkal je le dober zvok. Tudi, če si šel do mešalne mize, se nisi mogel otresti vse te nerazločnosti. Komadi pa so zrasli. Podaljšani so. Tudi s kitarskimi solažami.
Bend se je pri izvedbi repertoarja resno držal nekakšnega ‘best of’ repertoarja. Postregel je z nizom izdanih singlov in se tako dotaknil prav vseh plošč, ki jih je izdal do tega dne v karieri. Tudi zadnjega “Eternally Yours” iz leta 2022. Izbrani repertoar se je smiselno naslanjal na kompilacjo “Forever! Best of 40 Years”, ki je izšla konec lanskega septembra! V repertoarju je prednjačil album “Forever Young”, bend pa je ljubitelje razveselil tudi s komadi, ki niso bili nikdar izdani kot singli: To Germany With Love, Summer in Berlin ter takoj za njo A Victory Of Love.
Je pa koncert mineval naglo. Ura in trideset minut (z dodatkom vred)! Ko je bend krenil v Sounds Like A Melody je bilo jasno, da mora biti blizu tudi veliki finale. Komadi so nekoliko adaptirani glede na izvirnike. Podaljšani so njihova plesna ritmika pa je še intenzivirana! Na ples je vseskozi med koncertom publiko pozival tudi Marian Gold, kar mu je dokaj dobro uspevalo. Prve linije so bile njegove. Z njim. Tako kot veleva naslov znanega hita skupine (Dance With Me). Energija je bila lepa. Vem, ponavljam se. Zvok pa je bil zanič. Vem, ponavljam se. In? Še naprej zanič. Tudi v velikem finalu s Forever Young na katerega so vsi željno čakali. Dvorana je oživela! Bučno. Enovito. Občutek je bil nor ko so grla publike proti koncu nastopa nesla Mariana na krilih!
Za obvezni dodatek v katerem je skupina izvedla State Of Dreams, vzeto iz četvernega CD zaboja “Crazy Show” (iz leta 2003), se jim je ponovno pridružila na odru še tretja pevka Lily Becker (tako kot med izvedbo regularnega dela za izvedbo singla Red Rose) in to je bilo to. Zbogom! Dejansko je koncert, ne glede na korektno predstavo skupine, zapuščal nekakšno praznino. Zaradi zvoka, ki je bil resnično porazen. Zato stvari niso ‘grabile’, kot bi morale. Res škoda. Naslednjič bo treba ponoviti vse v upanju, da se bomo srečali z Alphaville na v za akustiko prijaznejšem prizorišču. Sicer pa se ne gre pridušat. Videli in dočakali smo nastop legend podobe zvoka in popa neminljivih osemdesetih. Koncert poln nostalgije, ki nas je vračal tja nekam v nek pretekli svet, ki je še vrel od optimizma in vedrine.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Setlista
1. The Jet Set
2. Dance With Me
3. Wishful Thinking
4. Big In Japan
5. Romeos
6. Heaven On Earth
7. Carry Your Flag
8. Die For You Today
9. To Germany With Love
10. Red Rose
11. Monkey In The Moon
12. Sensations
13. Summer In Berlin
14. A Victory Of Love
15. Sounds Like A Melody
16. Forever Young
—dodatek—
17. State Of Dreams
