Nastopajoči: Gojira & Lacuna Coil
Lokacija: Zagreb / SRC Šalata / Hrvaška
Datum: nedelja, 27. 7. 2025
Gojira so se po treh letih vrnili v Zagreb. V času, ko doživlja naš medij popolno preobrazbo in času, ko se starejši občan mojega kova ‘prisilno’ odloči, da odkolovrati na koncert skupine, ki mu v osnovi ne pomeni mnogo. A častijo Gojiro svetovne horde gorečih privržencev, pretežno milenijskega EMŠO-a. Zato je firbec kaj je tako posebnega na Gojiri, tako ali drugače enostavno premočan. Veš, da bo to odlična stvar, dejansko nek nov, zelo poseben in drugačen dogodek, zaradi katerega bi se tolkel po buči, v kolikor ne bi odjadral tega dne na skupno tretji zagrebški koncert Gojire. Res pa je, da pisec teh vrstic in Gojira le nista popolna neznanca. Nekoč davno tega je Gojiro prestregel na ekskluzivnem klubskem špilu v Roncadah pri Trevisu – 7. 6. 2016, medtem ko je časovno še bolj oddaljeno (mimobežno) srečanje s skupino 13. 5. 2012 in na videmskem stadionu Friuli – takrat so (skupaj z Machine Head) Gojira odprli večer za Metallico, še hitreje uplahnilo v pozabo.
Znova tisto vreme, integrirano ‘po ameriško’ (v kolikor berete med vrsticami, veste na kaj namigujem). Pol dneva prekrasno, potem pa se usedeš v avto in te kompas pelje znova naravnost v nedrja črno-svinčene, neprebojne, masivne gmote, polne atmosferske vode iz katere se neusmiljeno krešejo strele. Eni (bojda po novem) ‘celični nevihti’, ki se je približala vrhniškemu klancu sva še uspela ubežati, tista v nadaljevanju med vožnjo po AC skozi Krakovski gozd, pa je bila neizbežna. In pogled dalje, preko Obrežja? Nič drugače. Brez obetov.
Kakorkoli, vreme se je le nekako zasilno stabiliziralo do sedme ure zvečer in kljub vsej cedeči mokroti vsaj deževalo ni. Šalata je že nabito polna. Naj namignem, da je bil koncert popolnoma razprodan. Italijanski prvaki t. i. ‘gothic/alter’ metala Lacuna Coil, sicer varovanci ameriške založbe Century Media, so se zdeli idealna izbira za uvodno ogrevanje. Vselej mična in karizmatična pevka Christina Scabbia ostaja temeljna privlačnost te skupine. Vselej. Seveda, najprej v vokalnem oziru. Na albumih, še posebej pa na koncertih. To je dejstvo. Bend je tričetrt ure izkoristil zelo dobro. Kvintet je izjemno izkušen, rutiniran. Nastop za milanske prvake gothic metala je predstavljal velik pomen. Na hrvaškem so nastopili celo premierno, zato so tako Christina, kot njen vokalni sotrpin na moški strani – Andrea Ferro, nekajkrat bučno ponovila v kakšno čast in veselje jim je zaigrati pred hrvaškim občinstvom. Bend je odlično naoljen. Uigran, suveren in nalezljiv. V začetnem delu je vso podobo kvaril nekoliko le zvok, ki pa se je že v prvi polovici nastopa uredil na zgledno raven poslušljivosti. Kvintet je predstavil tudi relativno novega člana in kitarista Daniele Salomonea, ki se je ekipi pridružil v lanskem letu.
Bend je setlisto podredil novemu albumu “Sleepless Empire” ter izvedel mdr. tudi dve točki vzeti iz odličnega šestega albuma “Dark Adrenaline” (Kill The Light, Trip the Darkness). Predhodnik “Black Anima” je bil zastopan kar z uvodnima Layers of Time ter Reckless. Tu je tudi predrugačena “Comalies” točka Heaven’s A Lie XX. Več prahu je med publiko dvignila proti koncu nastopa Depeche Mode priredba Enjoy The Silence, bend pa je zapustil izjemno prepričljiv vtis s finalno Oxygen, vzeto ponovno iz najnovejšega albuma. Kot povedano, kilometrina se Lacuna Coil pozna. Spretno izkoriščajo odrski prostor, obenem pa so s svojo mračno muzikalnostjo na silno izkušen način pravih veteranov, dostavili odlično uvodno brco!
Gojira so Gojira. Pri tej skupini, z nekaj krajšo kariero kot to velja za Lacuna Coil, pa vseeno – kmalu bodo dopolnili 30. let delovanja, je zanimivo, da je potrebovala precej časa za preboj. Ko se je ta zgodil, pa so Gojira prerasli hipoma v globalno atrakcijo. So v vsem posebni in postavljajo standarde moderni eri metala. Ko govorimo o tehnični izbrušenosti, progresivnometalskem karakterju skladb, ki jih prežemajo death metalske figure, so Gojira absolutni posebneži v branži ekspresivnega dometa aktualnih dognanj v modernem metalu. Vse je pri njih odlično razmeščeno. V pravih odmerkih. Od muzikalnosti, progresivnega, mestoma tudi ‘na-djent-anega’ čudaštva, do ekstremnih, nizko uglašenih ‘groove’ salv, ki jih generira plazovito kitarsko fraziranje v odločnem kontrastu z bobnarsko strojnico, kateri poveljuje uničujoči bes dvojne bas boben kase Maria Duplantierja. Resnično v vsem vsega greha vredna izkušnja. Zabeljena s salvami pirotehničnih učinkov ter scenskih kulis ozadja, ki enkrat več poudarjajo, da so Gojira absolutni posebneži, saj se podajajo v svojih besedilih globoko na polja spiritualnosti, filozofije, obenem pa ostaja v njih borbeni duh ohranjanja okolja in narave.
Publika je bila tega večera njihova. Hipoma in v vsem se je intenzivno reaktivno odzivala z gromkimi povratnimi reakcijami na sleherne dražljaje, ki so prihajali z odra. Obvladovanje besedil je dodajalo piko na ‘i’ fenomenalnemu koncertnemu vzdušju. “Fortitude” in “Magma”, aranžersko prefrigano ‘razrahljana’ zadnja dva studijska albuma, sta osvojila ves svet in prav neverjetno je bilo opazovati publiko, kako se je dobesedno zlila v vseh kemičnih reakcijah s skupino. Res odlični občutki. So pa Gojira, kot ekipa vsega štirih glasbenikov, neverjetno kompaktni jurišniki. Z izjemno avtoritativno držo je koncertu poveljeval Joe Duplantier, ki je na ‘growl’ delih, znova iztržil tisti primarni ‘divjaški instinkt’ oziroma vokalno držo, kot da bi prihajala iz grlenih globeli nekega ‘Homo erectusa’, ki je teroriziral štirinožna bitja, še v časih izpred prve poledenitve. Njegov brat Mario pa je prava bobnarska pošast, ki bi ga lahko postavili tudi na odrsko pročelje. Znova je v enem od premorov podžigal publiko z napisi v hrvaškem jeziku zapisanimi na karton, človek pa se pri vseh teh brezbožno nevihtnih sunkih, ki prihajajo izpod dela njegovih nog čudi, kako lahko tehniki po koncertu sploh poiščejo vse matice in vijake, ki odfrčijo med koncertom z bobnarskega seta.
Svoje je dostavila Mea Culpa (Ah! Ça ira!) s katero so Gojira sodelovali na nedavnih pariških olimpijskih igrah in ki je njihov globalni uspeh še dodatno okrepila. Privarčevali so jo proti finalnem delu. Z odra se usuje nepregleden dež rdečih trakov s katerimi zasujejo prizorišče! Vse se je dogajalo v izjemnem galopu in tornadu strasti ter emocij, kjer sta občutek za čas in prostor izginila. Predvsem za čas. Smo že v dodatku! Pogrešan je bil album “L’Enfant Sauvage” in dodatek je prinesel zabelo z naslovno točko! Bend je izkoristil dodatek tudi za poklon nedavno preminulemu princu teme Ozzyju z zanimivim izborom, ko je priredil Black Sabbath klasiko Under the Sun/Every Day Comes and Goes (navadno vsi bendi izvajajo Paranoid ali War Pigs, a kot povedano – ne v primeru Gojire, ki ostajajo tudi v tem oziru ‘simpatični čudaki na valu jezdenja apokalipse’ polni presenečenj).
Za finale še enkrat upepeljujoča vrnitev k “L’Enfant Sauvage” z The Gift Of Guilt in to je bilo, to. Občutek da se bliža apokalipsa, kar so hote ali nehote pričarali v Zagrebu tega večera Gojira, je okrepil znova (verjeli ali ne, zares ‘močno pogrešani’) dež, ki je pričel pred obveznim dodatkom znova obilno padati in hladiti žerjavico razbeljenih glav množice, saj so bili vtisi srečanja s to zares posebno skupino, v vsem izjemno močni in do mere občasno celo hipnotični! Naj zaokrožim. Vse v enem, vrhunsko!
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Besedilo: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Lacuna Coil – setlista:
1. Layers of Time
2. Reckless
3. Hosting the Shadow
4. Kill the Light
5. Blood, Tears, Dust
6. Heaven’s a Lie XX
7. I Wish You Were Dead
8. Trip the Darkness
9. Enjoy the Silence (orig. Depeche Mode)
10. Oxygen
Gojira – setlista:
1. Only Pain
2. The Axe
3. Backbone
4. Stranded
5. Born for One Thing
6. Flying Whales
7. The Cell
8. From the Sky
9. Another World
10. Silvera
11. Mea culpa (Ah! Ça ira!)
12. The Chant
13. Amazonia
—dodatek—
14. L’enfant sauvage
15. Under the Sun/Every Day Comes and Goes (orig. Black Sabbath)
16. The Gift of Guilt
