Avtomobili
Ljubljana / Novi trg / Slovenija
sreda, 17. 12. 2025, od 19.00 h do 20.30 h
Avtomobili in naš medij sta dva nerazdružljiva prijatelja. Od nekdaj. Najmanj od leta 2006, ko je začel delovati RockLine, najbolj pa je kriva za to velika pripadnost liku in delu skupine pisca sledečega skromnega zapisa. Pravilo ostaja. Ujeti Avtomobile na odru najmanj enkrat letno. Uspelo nam je. Lani smo bili prisotni na jubilejnem koncertu skupine posvečenem 40. letom delovanja in izidu kompilacije “Potujemo (1984 – 2024)” v CUK Kino Šiška, letos pa smo po enem letu uspeli ujeti legende na Novem trgu stare Ljubljane. To je tisti prostor kjer smo nekoč lahko parkirali, lociran nekje med ZRC SAZU-jem in Zlato ladjico ter kjer je v nekih oddaljenih časih meščane močno iritiral pojav občasne nastilje topolovih semen (starodavne, karizmatične topole so na levem nabrežju Ljubljanice seveda že davno tega – s preciznim ‘kirurškim rezom’, trajno požagali).
Na prizorišče sem zamujal po lastni krivdi, ker sem zašel na Gornji trg – se pravi na narobno stran Ljubljanice. Ljubljana je namreč polna nekih trgov. Tega večera je bila množica vseh trgov v napoto. Prelevili so se v nebodigatreba labirint. Dodatno zoprnijo je povzročalo drobno in gosto pršenje. Ali je takšno vreme naravno je že dolgo tega diskutabilno. Moralo bi namreč najmanj snežiti. Smo namreč sredi veselega decembra. A kot kaže so vse tiste zime iz osemdesetih in sredine devetdesetih preteklost. Za vedno.
Gremo vendarle na koncert. Bila je Pot domov, ko sem se znašel na sceni. Neoprostljivo je izpustiti eno najbolj živahnih skladb kariere skupine – Ljubezen ne stanuje tu. Kvintet v postavi neomajnih bratov Mirka in Marka Vuksanoviča, ki ga dopolnjujejo trije glasbeni finomehaniki in velemojstri svojega posla: Boštjan Andrejc Bushy na kitari, David Morgan na bobnih in Uroš Trebižan na petstrunski bas kitari (še vedno nisem izbrskal ozadja od kod se ga je oprijel vzdevek ‘Avstrij’c’), ostaja ena najlepših glasbenih zgodb na Slovenskem. Stalnica. Delujejo kot, da imajo vgrajen perpetuum mobile. Rja se jih ne oprime. Tu so neprecenljiva kilometrina, pa izkušnje,… Ob prešerenem talentu seveda. Vsega tega imajo dovolj. Za izvoz. Uigranost ostaja na izjemnem nivoju! Visoka koherenca izvedbe kot na dlani. Vse je tu. Toplina žametastega glasu edinstvenega Marka Vuksanoviča skozi katerega se strastno lesketa poezija skupine in nas vedno znova ogreje, podžge, spravi na obrate, zaziba, očara, izpolnjuje,… Oprtani z malho zimzelenih hitov in odlične nove glasbe, ki jo nizajo tudi v novem mileniju, so legendarni novogoriški art/pop rockerji priredili še eno nepozabno glasbeno izkustvo. Publika je bila sicer med koncertom razsejana, ker je prizorišče kar veliko, a je bilo mogoče na oko našteti najmanj slabih 200 pozornih poslušalk in poslušalcev. Mnogi so spremljali koncert kar z nabrežja Ljubljanice.
Bend je tokrat nastopil v posebnih pogojih. Ne bom rekel ekstremnih, a bil je tu veseli december, odprto prizorišče in takrat je vselej praviloma? Hladno. Bendi se navadno v teh pogojih pojavijo na odru v malodane alpinistični opremi. No, najmanj v kakšnih termovelurjih kar pa ni ravno poza, ki bi sodila k rock’n’roll pravoverju. Ali recimo v rockovski učbenik. Skoraj neprecenljiv je bil pogled na Marka v elegantnem črnem plašču, ki mu ga je zadnji hip posodil David Morgan, saj je bend vztrajal, da mora pevec izgledati na odru ‘šik’. Pravilno. No, ko smo pri Davidu, pa zanj še vedno velja da je eden najbolj imenitnih bobnarjev na Slovenskem ta hip, čeprav je možakar tokrat nalašč prepolovil dolžino svojega standardnega solo vložka v skladbi Netopir. A smo se zaradi tega verjetno ujezili le tisti trije standardni nergači, ki smo tokrat spremljali koncert z roba mešalne mize. Pri zvoku si moral tokrat stati na sredini ali proti ozadju. Oder na Novem trgu je visok in zato je zvok ‘neslo preko’. Preko česa? Ušes? Določene tone je ‘rezalo’. Mirka se večji del ni slišalo na spremljevalnih vokalih, medtem ko je bil Bushy dobro slišen in standardno zelo lepo barval Markov vodilni vokal.
Bend je precej rutinirano peljal koncert. Od začetka do konca. V prvi tretjini so fantje obračali na odru orjaški grelnik, ki je delal gužvo na odru, v sklepni V mrzlih dvoranah pa je moral Bushy poseči po rezervni kitari, saj mu je odtrgalo struno. Tokrat so, enkrat za spremembo, Avtomobili storili napako v klasiki Gospodar in ne publika.
Edina stvar, ki je kazila to prelepo druženje z legendarno skupino, pa je bilo projekcijsko platno v ozadju, ki ni pojenjalo v agresivnem reklamiranju sponzorjev, kar pa niti ni vredno poudarjanja. Sploh če zamižiš, saj se glasba vendarle prvenstveno sprejema z mehanoreceptornimi organi. Da. Bil je še en tistih koncertov, ki se prehitro končajo. Daleč prehitro. In Avtomobili? Legende drvijo dalje. Štirikolesnik ostaja neuničljiv, edinstven in v vsem fascinanten. In tako bo ostalo.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Avtomobili – setlista:
1. Potujemo
2. Ljubezen ne stanuje tu
3. Pot domov
4. Argentina
5. Dovoli da
6. Poletje ljubezni
7. Daleč
8. Ona nosi uniformu
9. Punce izginjajo v noč (unplugged)
10. Lipe (unplugged)
11. Netopir
12. Stopinje v snegu
13. Sama
14. Mraz
15. Zato ti želim
16. Drugačno nebo
17. Skozi leta
18. Enakonočje
19. V mrzlih dvoranah
—dodatek—
20. Gospodar
21. Hvala za pisma
