Janez Bončina Benč – mož, mit, legenda in 60 glasbenih let na poletnem utripu postojnskih šankov!
Janez Bončina Benč
torek, 22. 7. 2025
Postojna / Titov trg / Slovenija
Benčeva glasbena zapuščina je obvezen rekvizit, recimo raje kar naravnost – obvezni inventar slehernega slovenskega gospodinjstva. Seveda govorimo o glasbeni umetnosti, ne o pralnem stroju, ali avtu. Čas ohranja svojo neusmiljenost – leta minevajo molče, mož pa je prav v letošnjem letu proslavil 60. let svojega glasbenega ustvarjanja. Tako se je znova odpravil na odre. Z vrhunsko ekipo, ki sestavlja njegovo spremljevalno skupino. Tako rekoč cvetoberom slovenske jazz rock fuzije ta hip! Če začnemo zgolj pri obeh kitarskih mojstrih Janiju Modru in Primožu Grašiču, dobiš že samo v kombinaciji tih dveh glasbenikov nekakšen jing-jang. Tako zelo sta si namreč kot kitarista, karakterno različna. A se v tej Benčevi navezi izjemno dopolnjujeta. Tu je edinstveni Jani Hace, vsestranski basist, ki služi vrsto let svoj kruh pri Siddharti in ki bi ga želel imeti vsak v svoji skupini, pa neverjetni bobnar in tovariš obeh Janijev pri Ecliptic – Žiga Kožar (mdr. Don Mentony Band, Moonlight Sky…) in odlični jazzovski klaviaturist Nejc Škofic. Skratka. Ko se srečaš s tem sekstetom v živo, tu ni prostora za zbijanje šal.
Benč je že v juniju odprl Poletno noč v Ljubljani na veličastnem koncertu s katerim je obeležil 60. let glasbenega udejstvovanja. No, njegov postojnski obisk še zdaleč ni bil pospremljen s takšnim bliščem in pompom – te stvari morajo biti primarno rezervirane za slovensko prestolnico, zato pa je njegova pojava s spremljevalno ekipo nagovarjala občinstvo še bliže, še bolj dostopno, sam koncert pa je v celokupnem seštevku, deloval še bolj srčno.
Titov trg je bil nabit. Vsi sedeži zapolnjeni do zadnjega, za njimi strnjene gruče stoječih obiskovalcev. Vsaj 1500 ljudi. Ker ni bilo vstopnine, se je v Postojno pripeljala cela Ljubljana z okolico, pa še kdo iz Ajdovskega konca. Benč ostaja velik mladenič. Glas se mu ni spremenil niti za ped. Stas, šarm, karizma, intepretacija, nalezljivi magnetizem ter nad vsem lucidnost in iskrivost, ki ga ohranja v nenehnem razcvetu! Vse našteto navdaja z občutkom, da je pred nami večni najstnik, ki je izmed vseh generacijskih tovarišev, danes eden redkih slovenskih glasbenikov tovrstnega častitljivega staža, ki je zadržal vso odrsko agilnost in izvedbeno moč. Naravnost povedano vso kredibilnost svojih odrskih predstav! Žene pa ga dalje tisti neukročeni plamen velike srčnosti, ki ga spremlja vse od časov pionirstva iz sredine šestdesetih, ko se je postavljal slovenski pop na svetovni zemljevid. Ognji zato še ne bodo dogoreli!
Skozi nastop je Benč izkazal ne le odlično počutje, pač pa, glede na staž, tudi briljantno formo. Resnično se ga nič ne prime. No, nekajkrat je bil kanček prenizek v jemanju melodij, kar pa niti ni bistveno. Vokal velja za unikat. Lahko rečemo, da je ta njegov markantni vokal ena izmed temeljnih definicij slovenske pop scene. A tudi širšega prostora nekdanje skupne države. In možakarju tudi na zrela leta odlično služi. Ohranja ves naboj strasti, emocij in kot povedano – magnetizma, ki te zapelje! Bend je razvil svojevrstno kemijo, ki je liku in glasu tega slovenskega glasbenega velikana pisana na kožo in dušo, in tega sekstetu v Postojni tega večera ni mogel odvzeti nihče. Klasika za klasiko, zimzelen za zimzelenom. Tak glasbeni rondo ni okarakteriziral le potovanja po sledeh glasbene zapuščine Benča, pač pa razgalil v dobršni meri kar sam leksikon razvoja slovenske popularne glasbe. In bend je bil neverjeten. Natanko tisto po kar prideš. Vseskozi ‘na preži’. Natančen, intenziven, nabrušen. S poveljnikom – frontmanom vred.
Človek težko izlušči vrhunce. Zase osebno bi za vrhunec izbral osrednji del koncerta, ki se je začel s spominom na Srce, to je fenomenalno Zlato obalo in za njo veličastno mojstrovino Gvendolina, kdo je bil? Nanjo se je v nadaljevanju z energetsko briljanco pričaranega izvedbena vzdušja navezala Florida nepozabnih September, za njo je smiselno vibracijsko umeščena Time klasika – Majko zemljo, čemur je sledil ponoven skok na čase s September z Domovino moja! Ta del Benčevega nastopa je tisti, ki z lahkoto kupuje še tako razvajene glasbene gurmane!
Benč je premore med skladbami obilno založil s pripovedmi. To je bil v veliki meri večer nostalgije. S kupom nerazdružljivih prijateljev v publiki, ki jih je Benč pozdravljal. Ker smo bili tega večera z Benčem prav v Postojni, kjer je preživel del svojih otroških let, se je med naštetimi imeni, vtisnilo še posebno ime: Čarli Novak. Naoljenih jezičnih dovtipov staremu lisjaku ne zmanjka, prav tako pa se zna z iskrivim izborom sladkih in sočnih besed, v hipu prefrigano preleviti v pravega gentlemana in se laskavo približati pripadnicam nežnejšega spola. Benč daje na odru še vedno tisti poseben občutek, da globoko spoštuje in ceni glasbenike, ki ga spremljajo v njegovi ekipi. Vseskozi spremlja njihovo delo, sploh ko vstopajo posamezniki skozi solo točke v središče dogajanja, obenem pa v tej odrski kemiji nenehno uživa in se dodatno zabava. S tem vred pa daje tudi občutek izredne dostopnosti do slehernega obiskovalca njegovega koncerta in ne vzbuja niti kančka nadutosti ali vzvišenosti, kar bi si roko na srce, glasbena ikona njegovega kova z lahkoto privoščila.
Delo spremljevalne skupine so zapolnjevali vseskozi tisti jagodni momenti, po katere prideš. Momenti, kjer se sprošča prostor za vložke improvizacije, za katere so skrbeli Benčevi glasbeni pajdaši. Vsak je dobil prostor, da se slikovito razmahne v solo točkah. Hace, Škofic in Grašič so Benča občasno podprli tudi z dodatnimi vokali.
Ko se je bend preusmeril na težko pričakovano zaporedje neminljivih hitov začenši z Majo in njenimi biseri, osrednjim jamom podaljšano Kadar ognji dogorijo in seveda Ob šanku, se je druženje z legendo izjemno prehitro sklenilo. Ostala sta še dva rafala v rokavu ekipe. Navita latino-jazz pop klasika Ta noč je moja, kjer je celotna Postojna oživela, v drugem dodatku, pa je sledil še grom z vedrega neba! Grašič menja namreč kitaro! Počilo bo! Kot pri Navali narod na gostilne (v začetnem delu koncerta). Tu so namreč Junaki nočne kronike in navit rockerski metež Na noge. Ta moment se žal ni mogel pohvaliti z dobro zvočno sliko. Haceta v zvočni sliki nihče ni znižal in basi so močno prebijali med finalno skladbo. Vendar si s tem nihče ni več pretirano belil glave. Publika se je nagnetla povsem ob oder in vidno uživala. In človek bi si želel slišati še kakšen zimzelen iz glasbenega arzenala te čudovite glasbene ikone, a časa žal ni bilo več.
Glede na formo legende, glede na to kako fenomenalna glasbena ekipa ga obkroža in glede na to, da je mož našel nov odrski zalet, polagam na dušo in srce vsakomur, ki se je prebil do konca tega članka, da skoči Benča z ekipo čimprej pogledat na najbližji koncert. Kam? Kompasna igla kaže na Kamnik, 11. 8. 2025! Bogato bo nagrajen. Legenda ostaja legenda. In glede na prikazano poskočnost in vse te pozitivne vibracije, ki so prasketale tega večera na Titovem trgu v Postojni, Benč še nikakor ne načrtuje umika. Konec koncev. Zakaj neki bi ga?
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Janez Bončina Benč – setlista:
1. Mr. Soul
2. Poet
3. Navali narod na gostilne
4. Abraham
5. Zlata obala
6. Gvendolina, kdo je bil?
7. Florida
8. Majko zemljo
9. Domovino moja
10. Edina luč
11. Maja z biseri
12. Kadar ognji dogorijo
13. Ob šanku
—dodatek I.—
14. Ta noč je moja
—dodatek II.—
15. Na noge!
