Založba: J&R Adventures
Datum izida: 18. 7. 2025
Produkcija: Kevin Shirley
Zvrst: Blues Rock / Hard Rock
Ocena: 8.5/10
Joe Bonamassa se po štirih letih vrača z novim samostojnim studijskim albumom. To je pravzaprav najdaljši časovni interval, ki si ga je (trenutno) glavni svetovni ataše in kustos blues rocka privoščil v svoji, lahko rečemo lepi karieri v kateri je do tega dne nanizal kar 17. studijskih albumov. Z najnovejšim vred. Glede na to da je “Blues Deluxe Vol. 2” (2023, RockLine recenzija) zbirka predelav, je dejansko “Time Clocks” (2021, RockLine recenzija) prvi pravi predhodnik albuma “Breakthrough”.
Bonamassa vzdržuje tudi na najnovejšem izdelku izjemno kakovostno konsistenco na katero nas je navadil s preteklimi izdelki. Njegova zmes prvin bluesa, ki se korenito spogleduje z izleti v hard rock, pa tudi pop muzikalnostjo, daje tudi novemu albumu posebno identiteto in značaj, na katerega nas je Bonamassa dodobra razvadil. Lasten je njemu. Četudi ne pove veliko novega na najnovejšem izdelku, bo ta pisan na kožo njegovim oboževalcem. In teh mrgoli po svetu! Bonamassa je prerasel v veliko ime.
Joe ne popušča! Tudi na novem albumu je poskrbel za izjemno zgoščen zvok, ki odraža nepotvorjeno globino organskosti, obenem pa so komadi znova mojstrsko aranžersko dograjeni in detajlirani, da jim ne moreš dodati nič, odvzeti pa še manj. Snemano po principu koncerta v studiu. Glede na vibracijo albuma “Time Clocks” deluje novi izdelek kanček bolj ‘razvezano’, recimo ‘razrahljano’, bolj sproščeno. Kanček bolj neposredno nagovarja! Manj resno. Več je šegavosti na njem (Drive By The Exit Sign, Still Walking With Me), čeprav ko se prebijete do točke kot je Broken Record, zaledeni kri v žilah. Počasi ‘dogorevajoči’ blueser, ob katerem se ti samodejno dvigajo kocine. Z izjemno solažo v izhodnem delu, ki jo položi Joe Bonamassa. Kitara ječi, ko se ukrivljajo toni. Trenutek albuma, ki bo dvignil Garyja Moora iz preranega groba. Trenutek albuma, ki govori sam zase. Dejansko je ta komad sam po sebi vrhunec albuma! Tu je mračna, melanholična Life After Dark. Za vse tiste, ki ste naklonjeni skladbam, ki se razvijajo na molu – to je definitivni albumski trenutek za vas! Izpoved osebnostne odrešitve, ki se oklene najbolj skritih kotičkov poslušalčeve duše in z izpovedno iskrenostjo dobesedno stre še tako kamnito srce! To je tisto nekaj kar blues mora imeti, da prime in zgrabi. Tisto kar je njegova esenca, kar poganja njegovo silovitost in neminljivost, četudi so kalupi jasni. Rokovanje Joea je znova imenitno in umetnik je v slehernem trenutku tega izdelka vselej na pravem mestu.
Album se odpira zelo bolščavo. Našobljeno. Težina kitarske fraze stopa v ospredje! To je naslovna skladba albuma. Ta pridobi na zaletu, ko jo nasledi vihrava Trigger Finger. So pa na albumi momenti, ki sprevračajo atmosfero. Vzpostavljajo dramatične obrate. In to je podlaga za izjemno dinamično privlačnost izdelka. Tu so torej trenutki, ki delujejo temačneje. V njih se izdatneje izlužijo čustva in strasti Joeove notranjosti. To so momenti, ki bodo zahtevnejšim poslušalcem pričarali celo več izpovedne substance. Kot omenjeno. Mojstrski počasni blueser Broken Record, ki je v oziru izplena melanholije in drama teatra svojevrstna albumska poslastica, pa prav tako že omenjena Life After Dark, no tu pa je še ena izjemno briljantna atmosferična prekretnica, ki jo dvigne kvišku zlasti vrhunski refren. To je skladba Shake This Ground.
In tu je vedno znova tudi tisto po kar se vedno znova vračaš k Bonamassi. Kitarske solaže. Seveda se je razvil v odličnega vokalista in to ni treba več poudarjati. Za pretanjene poslušalce pa bo zanimivo vnovično spoznanje, da je Bonamassa tudi na albumu “Breakthrough” uporabil celo serijo različnih kitar, s katerimi se trudi razgaliti esenco izpovedne narave posameznih skladb. Seveda ostaja opora zvočni zgoščini albuma mastnost Gibson LP kitare, ne ostaja pa Bonamassa ravnodušen do Fender Stratocastra, da o mnogoterih rabi različnih ojačevalnikov in efektov ne govorimo. Tudi to je posebna draž tega albuma, ki daje izdelku iz komada v komad dodaten čar in poudarja edinstvenost značaja “Joe Bonamassa” recepture.
Z “Breakthrough” ostaja Bonamassa natanko tam, kjer želi biti. In kjer želijo oziroma želimo biti tudi vsi njegovi sledilci, firbci in neutolažljivi privrženci. Mož spaja rudimentarno abrazivnost veličastne zapuščine bluesa in jo prevaja v sodobno podobo edinstvene zmesi, ki se žanrsko na moč komplementarno spogleduje tako s hard rockom, kot pop momenti, pri čemer tokrat folk fines skorajda ni. To je enkrat več natanko tisto kar postavlja Joea Bonamasso na posebno mesto znotraj žanra, ki mu je že lep čas nazaj vdahnil aktualnost in ga vrnil v fokus množic. Lahko rečemo da je to nekaj tisto, kar je postavilo Bonamasso kar na čelo glavnih protagonistov, ki kot glasniki nove generacije, vzdržujejo blues v renesansi. In zgodba se nadaljuje.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Breakthrough
2. Trigger Finger
3. I’ll Take The Blame
4. Drive By The Exit Sign
5. Broken Record
6. Shake This Ground
7. Still Walking With Me
8. Life After Dark
9. You Don’t Own Me
10. Pain’s On Me
Zasedba:
Joe Bonamassa – vokal, kitara & ‘slide’ kitara
Reese Wynans – klaviature
Josh Smith – kitara
Calvin Turner – bas kitara na skladbah št. 1 do 4 in od št. 6 do 10
Stephen Mackay – bas kitara na skladbi št. 5
Lamar Carter – bobni, tolkala na št. 1 do 4 in od št. 6 do 10
Greg Morrow – bobni na skladbi št. 5
Jade MacRae – spremljevalni vokal
Dannielle DeAndrea – spremljevalni vokal
