Steve Hackett
sreda, 3. 9. 2025, od 21.00 h do 23.50 h
Vicenza / Piazza Dei Signori / Italija
Maestro Steve Hackett! Eden in edini! Možakar katerega ustvarjalnost sodi med rubriko pionirskega pomena, velja danes za častitljivi steber in lahko rečemo kar naravnost – svetovno ikono progresivnega rocka. Brez njega si je podobo nepozabnih Genesis skozi sedemdeseta nemogoče predstavljati. Glede na častitljivi staž tega izjemnega glasbenega umetnika in inovatorja je treba dodati, da ga ustvarjalna želja tudi pri 75. letih nikakor ne zapušča. Skoraj vsako leto izda koncertni album, saj nenehno koncertira. Obenem snema in skrbi za izid nove avtorske glasbe (material za novega že nastaja).
Steve Hackett je skozi leta dobil v Italiji (v pregovornem pomenu) že davno tega italijansko državljanstvo! Tam namreč domuje na koncertnih odrih. Vselej, ko potrjuje koncertne turneje, se nahaja med njimi pravi sveženj koncertov po Italiji. Večkrat je takšna turneja celo ločena in obsega samo koncerte na Apeninskem polotoku. Ker ostaja zanimanje nad aktualno turnejo na kateri predstavlja čislani glasbenik bistvene dele legendarnega Genesis albuma “The Lamb Lies Down on Broadway” (1974), nadalje svoj zadnji studijski album “The Circus And The Nightwale” (2024, RockLine recenzija), obenem pa k temu dodaja tudi cvetober skladb svoje samostojne glasbene kariere, še naprej neomajno, je Hackett podaljšal aktualno turnejo še za eno leto. V lanskem letu smo ga prestregli v Padovi. Pisal se je 2. 11. 2025 (Gran Teatro Geox, RockLine recenzija koncerta). V letošnjem letu pa se nam je tako nasmehnila sreča, ko je možakar v svežnju novih italijanskih terminov potrdil za 3. 9. 2025 tudi novi obisk Vicenze, kjer smo ga nazadnje gledali 24. 4. 2013 (prizorišče Teatro Comunale, RockLine recenzija koncerta).
Kitarski heroj pa se v tem letu nahaja na pragu sprememb kar se spremljevalne postave tiče. Tako so datumi, ki jih izvaja in jih še bo izvedel v sklopu te turneje zadnji za dolgoletnega partnerja, vrhunskega klaviaturista Rogerja Kinga, ki po turneji Hacketta zapušča. No, menjava na poziciji bobnarja pa je prišla še bolj nenadejano in tisti, ki smo tokrat zmotno pričakovali na odru Craiga Blundella, smo se gladko ušteli. Za italijanske datume, med katerimi se je nahajal tudi obisk Vicenze, je v Hackettovo spremljevalno ekipo tako že vskočil nemški bobnarski as Felix Lehrmann. Lehrmann velja za bobnarja, ki slovi v svoji državi po tem, da je opravil največ studijskih sodelovanj, saj je njegovo ime zapisano na preko 300 izdanih albumih. V karieri je mdr. sodeloval s sledečimi izvajalci: Dendemann, Sarah Connor, The Flower Kings, Jon Anderson, Martin Miller, Jan Böhmermann, Aloe Blacc, Jennifer Rush, Gloria Gaynor, Samy Deluxe, Haftbefehl, Torsten Goods, China Moses, Randy Brecker, Paul Gilbert in Dieter “Maschine” Birr. Leta 2020 je ustanovil svojo skupino Marriage Material, kjer mu delajo družbo še Thomas Stieger, Raphael Meinhart in Arto Mäkelä.
Vicenza sicer velja za manjše mesto sredi Padske nižine, ki pa jo krasi izjemna arhitektura še iz rimskih časov, po kateri slovi staro mestno jedro. Srce tega je prelep in zelo velik trg imenovan Piazza Dei Signori. Do njega je bilo tokrat teže priti, kot smo si sprva predstavljali. Vožnja skozi mestna jedra po ozkih italijanskih uličicah, kjer dodaja piko na i tudi svojevrstna prometna signalizacija, je v Italiji za RockLine od nekdaj terjala svoj davek (tudi v obliki naknadnih pisemskih pošiljk neprijetne vsebine, ki te brezmilostno trešči po žepu). To smo izkušali skozi leta v Trstu, Veroni, Padovi, Bologni in nenazadnje tudi Milanu. In Vicenza pri tem ni v ničemer zaostajala. Za to, da parkiraš avto v strogem mestnem jedru, je treba imeti jeklene živce. Ker spremlja sreča pogumne, smo se tudi tokrat izmuznili skozi šivankino uho in v zadnjih sekundah prisopihali pred oder, ki ga je spremljalo vsaj 3.000 zapolnjenih sedišč, kjer je zvesta italijanska publika že ustvarjala posebno atmosfero dodobra znano po kipečem pozitivizmu širne radosti, kar je značilno za njen neznansko radovedni in ceremonialni temperament! Prav zavoljo takšne publike, so Hackettovi koncerti v Italiji vedno nekaj posebnega! Veličastnega, nepozabnega. Tisto nekaj, kjer preprosto moraš doživeti!
Mojster Hackett je svoj nastop razdelil v dva dela z vmesno 20. minutno pavzo. V prvem delu je izpostavil temeljne trenutke, ki orisujejo njegovo samostojno glasbeno (post-Genesis) kariero ter vrhunce najnovejšega albuma “The Circus And The Nightwale”. Ekipa v sestavi Hackett (kitara, vokal), pa Roger King (klaviature), Rob Townsend (pihala, klaviature, tolkala), Nad Sylvan (vokal, spremljevalni vokal), Jonas Reingold (bas kitara) in novinec Felix Lehrmann, je pričela postavljati kuliso nepozabne in edinstvene atmosfere, ki te odpelje v svojevrstni svet – tisti sanjski svet, iz katerega ne želiš da bi se še kdaj prebudil. Avantura bo torej dolga. Dve uri in pol. S premorom vred, pa skoraj tri ure! Zato se tudi vračamo na koncerte gospoda Hacketta. Gre torej za tista koncertna srečanja, ko lahko do obisti napolniš prazne baterije!
Bend je nezgrešljiv. Ker igrajo vseskozi in ogromno, to ne preseneča. Feix je opravičil svoj status novo pridruženega člana. Glede na reputacijo to ne preseneča. Igrati pri Hackettu pomeni, da moraš biti najboljši med najboljšimi. Felix je to dostavil! Vsi dvomi in vprašanja so bila povsem odvečna! Rumeni trak okoli glave, pa je potrjeval ultimativno nemško pripadnost rocku, pa naj si bo to Nina Hagen, ali Electric Callboy.
Uvodni skladbi najnovejšega albuma sta vokalno pripadli Hackettu (Sylvan ga je podpiral z spremljevalnim vokalom). V instrumentalnem These Passing Clouds, pa je maestro Hackett prevzel absolutno središče, ki ga je zavzel s svojo edinstveno kitarsko igro, v družbi igrivega soprano saksofona zvestega Roba Townsenda. Tu je tudi The Devil’s Cathedral – mračna skladba s preteklega Hackettovega albuma “Surrender Of Silence”. Vsekakor prinaša polno sijočo prekretnico v sami atmosferi vselej in vedno znova fantastična Spectral Mornings klasika Every Day, brez katere si je sleherni Hackettov koncert težko predstavljati. Mojstrovina, ki zavoljo ene najlepših solaž Hackettove kariere (v drugi polovici), vselej sproža kurjo polt. Sledi izjemno zanimiv del. A Tower Struck Down, drama vseh dram Hackettovega prvenca “Voyage of the Acolyte” (Townsend je prešel na rabo flavte in saksofona) in pa eno največjih presenečenj Camino Royale (album »Highly Strung«, 1983). Ta ostaja v repertoarju že tretjo leto zapored. Glede na izvirnik prinaša v repertoarju poseben artistični odklon, izbričnežem pa pravo glasbeno poslastico, ko je mojster Hackett z ekipo razvil skozi podaljšan improvizacijski pravo jazz-rock fusion ‘razdejanje’. Veliki finale prvega dela je pripadel še drugi “Voyage Of The Acolyte” klasiki Shadow Of The Hierophant. Glede na to kako je ta komad postavljen, je jasno, da gre prvi del v svoj dramatično teatralni krešendo, ravno v zaključku! Sledil je orjaški finale. Repeticija motiva, ki razpoloženjsko raste iz kroga v krog. Ta izjemno mračna skladba, je dostavila tudi bistveni uvid v to, česa je sposoben Felix Lehrmann, ki je tako prav ob zaključku prvega dela te predstave dobil precej prostora, da se razmahne na bobnih, pri čemer ni niti za hip miroval na svojih tom-tomih!
Po 20. minutni pavzi je sledil drugi del. Izrazito bolj nostalgičen. Odstrelil nas je na klasičen Genesis album “The Lamb Lies Down On Broadway”. Bend je izpostavil bistvene trenutke tega albuma in znova kronal izjemno zahtevnost njegove interpretacije z neverjetno ubrano, tako rekoč perfektno interpretacijo. V zvočnem in izvedbenem oziru. Drugače niti ne sme in ne more biti. Razvadili smo se. Vse od prvega srečanja, tistega davnega 1. 8. 2010 v Trstu (Piazza Unita d’Italia, RockLine recenzija koncerta)!
Hackettu se leta ne poznajo. Seval je vedrino, vsekakor pa je k temu prispeval sam teater, ko je pristopal zdaj do enega, zdaj do drugega glasbenika, pri čemer sta se večkrat postavila drug ob drugem v linijo prav z Rheingoldom. Pročelje odra pa posejano s pedali. Hackettovimi in Rheingoldovimi! Sylvan je opravičil vlogo slovesa, ko je s svojo pretanjeno in čutno interpretacijo udarjal s svojim vokalom ravno med Gabriela in Collinsa. In prav to je tista pika na ‘i’, ki pripomore k vsej kredibilnosti Hackettove interpretacije Genesis klasik! Dlje in globje od tega, kar dostavlja Hackett v novih časih, pri Genesis ne pridemo. Že samo po tej plati je obisk Hackettovih koncertov s strani ljubitelja starih Genesis tudi v novih časih naravnost obvezen!
Maestro Hackett je znova dostavil tisto enkratno ezoterično izkušnjo. S pretanjeno finomehaniko je oblikoval ter dodajal zvočne učinke, ki so izpovedni domet njegove igre intenzivirali, magnificirali,… Občasno tudi teatralni taping – v oziru tega velja prav Hackett za pionirja, pa ‘obešanje’ po tremolu,… Hackett ostaja samorasli unikat. In še klasično urjen! Tu torej ni prostora za šalo. Poleg Carpet Crwalers in naslovne skladbe smo slišali tudi Broadway Melody of 1974 in Fly On A Windshield (nazadnje igrani na turneji leta 2014), pa Hairless Heart (nazadnje igrana na turneji leta 2015), nadalje The Chamber of 32 Doors, Lilywhite Lilith, The Lamia in It! Točke, ki se jih je Hackett v solo karieri le redko loteval, če sploh. Neprecenljivo. Danes bliže klasičnim Genesis prideš blizu le, če odideš na Hackettov koncert. Ko zapreš oči, dejansko deluje vse kot bi na odru igrali pravi Genesis.
Prešli smo v zadnji del regularnega dela nastopa! Na tej točki pa je Hackett adaptiral repertoar. Iz njega so izpadle Genesis klasike Dancing With the Moonlit Knight, The Cinema Show in Aisle of Plenty, vrnil pa je vanj ultimativni progresivnorockovski ep iz Genesis albuma “Foxtrot” (1972) – mojstrovina Supper’s Ready! Se kdo priduša nad to rokado? Nikakor. Komad je v Hackettovi reinterpretaciji raztegnjen skoraj na pol ure, to pomeni da je podaljšan vsaj za pet minut. Čuti se, sliši se in nenazadnje. Vidi se. Ni napake. Vse stoji na svojem mestu. Vsi gradniki. Natanko tam kjer morajo biti. S podaljšanim izhodnim delom vred. Ta točka glasbenega univerzuma ostaja tudi v letu 2025 nekaj posebnega! Dobri dve uri se obrneta v hipu. S takšno magijo ni težko spraviti konzumenta v stanje hipnoze.
Bend se je poslovil, publika pa je bruhnila v bučne ovacije, ki jim ni bilo videti, ne slišati konca. Seveda se je gospod Hackett z ekipo vrnil. Podžigali so nas še nadaljnjih pol ure. Ovacije ne popuščajo. Hackett se je moral z ekipo kar malo načakati, da se je temperamentna in ganjena publika umirila. tu je ‘Selling England By The Pound’ klasika Firth Of Fifth! Nepozabni uvod na klaviaturah genija Tony Banksa. Še en komad, ki prehitro mine – sploh tisti finale s Hackettovimi ezoteričnimi linijami z motivom za katerega ne želiš da pride v zadnjem tonu na dur, ker veš, da bo potem tega komada konec! In Los Endos. Publika se je pred dodatkom natačila med oder in prvo linijo sedežev. Hackett je z zamahi rok dodatno podžigal publiko.. Tu je Hackettov komad Slogans, ki ga vselej vpnejo v Los Endos. Zadnji izdihljai koncerta v njegov definitivni vrhunec, ko se je bend vrnil v finale Genesis klasike Los Endos in naposled sklenil nepoaben, veličasten večer.
In zgodba se nadaljuje. V nastajanju je nov studijski album. Pa nova turneja in tako naprej. Superlativi so premalo. Naj tako ostane!
Besedilo: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Setlista:
Set 1:
1. People of the Smoke
2. These Passing Clouds
3. Circo Inferno
4. The Devil’s Cathedral
5. Every Day
6. A Tower Struck Down
7. Basic Instincts (Bass solo)
8. Camino Royale
9. Shadow of the Hierophant
—20 min. premor—
Set 2:
10. The Lamb Lies Down on Broadway
11. Fly on a Windshield
12. Broadway Melody of 1974
13. Hairless Heart
14. The Carpet Crawlers
15. The Chamber of 32 Doors
16. Lilywhite Lilith
17. The Lamia
18. it
19. Supper’s Ready
—dodatek—
20. Firth of Fifth
21. Los Endos / Slogans / Los Endos
