Niet
Sobota, 9. 8. 2025
Castra (grajsko obzidje), Ajdovščina, Slovenija
“Vsako orožje prinaša trpljenje
In vsako trpljenje se sprevrže v upor“
Ko soproga nabavi vstopnice za koncert, ne rečeš “niet”, čeprav nisi oboževalec skupine, še manj pa akustičnih nastopov. Legend slovenskega punka nikoli nisem videl v živo, kot vsak slovenski poslušalec malce trših zvrsti pa imam seveda v genih zapisane melodije in besede skladbic, kot so Lep dan za smrt, Vijolice, Depresija, pa tudi post-Habič (Primož Habič, originalni pevec zasedbe) klasik Ruski vohun in Bil je maj.
Bend je bil za to, izštekano, priliko obogaten s godalnim kvartetom Vijolice in klaviaturistom Blažem Avsenikom. Z rahlo zamudo se je oglasil intro, Balada za obešence (uglasbena stvaritev francoskega pesnika Francoisa Villona v prevodu Janeza Menarta, ustvarjena za soundtrack gledališke predstave Rokovnjači). Oder so zavzeli člani benda in spremljevalni glasbeniki. Z olajšanjem sem opazil, da so vzeli besedo izštekano zelo ohlapno, kajti razen akustične kitare v rokah bivšega Drinkerja, Roberta Likarja, je na odru sedel (izštekanci zmeraj sedijo, saj veste) klasični rokovski kvintet. Kitara v rokah Igorja Drnovška, edinega originalnega člana, bas v rokah najmlajšega, Janeza Brezigarja. Za bobni staroselec, Tomaž Bergant – Breht, na vokalu pa Borut Marolt, nekdaj pevec benda Prisluhnimo tišini.
Od uvodnega V bližini ljudi smo bili priča energičnemu sprehodu skozi diskografijo benda z dvema predahoma v obliki Bil je maj in Beli prah. Muzika je seveda čisti punk, ki je z Maroltovim baritonom pridobil na skrivnostnosti. Primož Habič je bil manj pevec in bolj vokalist s stališčem in take frontmane je vedno najtežje nadomestiti, vendar je Marolt že zdavnaj dokazal, da zna in zmore. Njegove interpretacije zgodnejših komadov so zavzete in zapete skozi stisnjene zobe, tako kot se spodobi pri taki glasbeni in besedilni podlagi. Ker zgodnje kariere Niet nisem aktivno spremljal, mi mogoče novejše zadeve še bolj sedejo, izstopale so najnovejša stvaritev Tema rjove skozi mesto (prava mala punk himna), Ti in jaz in noč in večnost ter melodična Rad imam dež.
Seveda pa se mračna srž še vedno skriva v klasikah s Habičem na vokalu, sladko-grenka Februar, Vijolice, Lep dan za smrt, ter seveda Ritem človeštva, ki z besedami iz podnaslova trpko ponotranja kruto sedanjost, ki smo ji priča po vsem svetu.
Sprva malce zadržana publika se je razživela ob morbidno veselem Ruskem vohunu in rajanje ni ponehalo do konca koncerta. Med Vijolicami se je zgodil skoraj mosh pit z Maroltom v sredini. Kar noro.
Vsekakor me je koncert zelo pozitivno presenetil, možakarjem ne manjka energije, komadi imajo kljub psevdo akustičnim aranžmajem dovolj mrakobne avtoritete, da se zalezejo pod kožo in dvignejo dlake na njej. Mogoče so bile “vijolice” iz godalnega kvarteta malce zvočno zapostavljene, ampak to je morda ojačalo prvinsko surovost izvedbe, kar mi je močno ustrezalo.
Pa še majhna kritika ponudnikom osvežitve: piva ni bilo v ponudbi, ker spodbujajo prepoznavnost domačih vinarjev. Resno? Niet in vino? Sploh ne gre skupaj.
Odigrane skladbe (recimo, da sem polovil vse):
1. Balada za obešence (intro)
2. V bližini ljudi
3. Perspektive
4. Sam
5. Tvoje oči
6. Bil je maj
7. Rad imam dež
8. Dekle izza zamreženega okna
9. Otroške roke
10. Melanholija
11. Depresija
12. Škrati in gosenice
13. Ogledalo
14. Ruski vohun
15. Vidim rdeče
16. Ti in jaz in noč in večnost
17. Tema rjove skozi mesto
18. Lep dan za smrt
19. Molk
20. Ritem človeštva
21. Vijolice
22. Beli prah
23. Strah in krik
24. Februar
Tekst in fotke: Igorac
