Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 19. 9. 2026
Produkcija: Paradise Lost
Dolžina albuma: 51.02 min
Žanr: Gothic Metal / Doom Metal / Death Metal
Ocena: 8.5/10
Paradise Lost, neizpodbitne ikone gothic in doom metala, britanski žanrski doom metal pionirji, so povili v lanskem septembru še sedemnajsti studijski album z nazivom “Ascension”. Album je po petih letih nasledil predhodnika “Obsidian”, kar je prineslo podaljšan časovni medalbumski interval čakanja. V bistvu smo temu lahko zelo hvaležni, pa čeprav je bend dejansko začel s konkretnim delom na materialu novega albuma sredi leta 2023! Gre namreč za odlično izbrušen nov studijski dosežek legendarne skupine, ki zna, ve in še vedno zmore postreči z najboljšim!
Paradise Lost se na novem albumu premeteno držijo preverjene glasbene formule in recepture, ki so jo razvili sami in ki pooseblja njihov titanski opus. Seveda s fokusom na skladanje s katerim so se vrnili na albumu “Paradise Lost” (2005) in ki ga spremljamo zadnjih 20. let.
Paradise Lost so na albumu “Ascension” natanko takšni, kot jih želimo imeti. Imeti danes, ko skupina ne potrebuje dokazovanja in bi mirne duše lahko odšla kadarkoli v pokoj. A zakaj bi, če še vedno zna in zmore ponuditi studijsko odličnost? Produkcija je vrhunska, prinaša izrazite kontraste med tremi elementarnimi gradniki zvoka, v kar je znova perfektno vpeljan vokal Nicka Holmesa. Ta znova fenomenalno alternira med growlom in clean petjem. Fraze lomastijo brezbožno! So zlovešče in hrustajo z orjaško zvočno plazovitostjo, ki ruši vse pred sabo! V intenzivno dinamičnem kontrastu produkcije, ležijo bobni, podprti z voluminoznostjo bas linij. V te počasne linije je MacKintosh znova vpel melanholične, mračne kitarske harmonije, ki so ena zaščitnih, osrednjih znamk Paradise Lost prepoznavnosti gotskega doom ledenenja. “Ascension” deluje izjemno kompaktno, fokusirano, dovršeno. Izpiljeno. Silno elementarno, neposredno in uničujoče. Prav ta starošolska surova elementarnost ohranja tisto večno privlačnost, ki se ji ne moreš upirati pri Paradise Lost. Vse od začetkov delovanja skupine. Tudi “Ascension” je album, ki potrebuje nekaj rotacij da se usede. Tako kot večina Paradise Lost albumov, ker ga spremlja unikatna atmosfera, po kateri so znani le Paradise Lost. A ko te to ‘usodno bitje zadnje ure’ zgrabi, te nepovratno posrka vase in lep čas ne izpusti iz svojih krempljev. Preprosto. Tudi “Ascension” je tisti Paradise Lost album, ki postane hitro obsojen na več repeticij znotraj CD predvajalnika.
In da. Kri znova zaledeni hipoma v stiku z albumom. Ne le zavoljo odlične glasbene substance, pač pa že ob pogledu na naslovnico albuma “Ascension”. Zanjo so Paradise Lost izbrali umetnino imenovano The Court Of Death (1870-1902) priznanega britanskega umetnika Georgea Frederica Wattsa, ki se nahaja v galeriji Tate v Londonu. Slika prikazuje Smrt v obliki angela, ki sedi na prestolu. Ob strani mu stojita alegorični figuri Tišine in Skrivnosti, ki varujeta sončni vzhod in zvezdo upanja. Tu sta še bojevnik in vojvoda, ki položita pred prestol svoja meč in krono, kar izraža dejstvo, da s tega sveta na onega, ne morete prav nič odnesti s seboj.
Če preletimo hitro material. Že elementarnost uvodne Serpent on the Cross se po uvodnem delu, s temeljno frazo razšopiri zelo klasično, kar niza vzporednice vse tja v prvo polovico devetdesetih, recimo kar naravnost v čase albuma “Shades Of God”. Doom klofuta Tyrants Serenade bi lahko bila pohitrena verzija lomasteče Beneath Broken Earth albuma “The Plague Within” (2015), pri čemer pa se omenjeni primerjavi še izdatneje približa Salvation. Posebej prefinjeno izbrušena žalostinka albuma je skladba Lay A Wreath Upon The World, v kateri skupina mojstrsko gradi atmosfero brezizhodne pogube začenši z uvodnim akustičnim srhom podprtim z zvokom, ki posnema godala. Tu skupina poudarja svojo komponistično zrelost, ko se izvija iz doom metalskih okvirjev skozi nizanje post-apokaliptičnih razgledov sladko-grenkega brezupa! V tej skladbi ne gre prezreti pečat, ki ga zapušča ženski vokal Heather Thompson-MacKintosh. Tu je Savage Days s pretkano integracijo klaviatur, ki ob bolščavem primežu črnega fraziranja, prinaša izjemno zvočno dinamiko, Holmes pa iztrži več emotivnega naboja, ko se odloči da refren odpoje s čistim vokalom! Silence Like A Grave, ali pred koncem albuma Deceivers, sta momenta, ki v novih časih skupine iščeta izraziteje vez s klasikama “Icon” ali “Draconian Times”.
Dejansko skupina z novim albumom ni storila ničesar kar bi presenetilo. Okvirji sedemnajstega studijskega albuma kariere so bili pričakovani. So pa Paradise Lost svojo formulo tako močno ponotranjili in izpilili, da pravzaprav z novimi izdelki ne morejo pogrešiti (seveda, če se iztočnic te sebi lastne formule tudi držijo). Ne glede na to, da stoji za kreacijo tega albuma ogromno rutine in izkušenj, seva “Ascension” tudi jasno noto artistične zrelosti. Gre za finese albuma, ki jih Paradise Lost z obrtjo velike spretnosti vključujejo v aranžiranje, brez da bi žrtvovali kanček surovosti. Vse to je, ob tej dobro znani recepturi Paradise Lost retorike, seveda silno hvaležno početje, saj razvija skupina tudi na novem albumu izvrstno dinamiko razgibanja, odeto v že kar pregovorno grabežljivost mračnega atmosferičnega maševanja, ki prinaša legendam še eno zmagovito dejanje dolgožive kariere. Izjemno kompakten in grabežljiv album s strani neizpodbitnih kraljev gotskega somraka!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Serpent On The Cross
2. Tyrants Serenade
3. Salvation
4. Silence Like The Grave
5. Lay A Wreath Upon The World
6. Diluvium
7. Savage Days
8. Sirens
9. Deceivers
10. The Precipice
Zasedba:
Nick Holmes – vokal
Greg MacKintosh – kitara
Aaron Aedy – kitara
Steve Edmondson – bas kitara
Guido Montanarini – bobni
Sodelujoči glasbeniki:
Heather Thompson-Mackintosh – spremljevalni vokal na skladbi št. 5.
Alan Averill – spremljevalni vokal na skladbi št. 3.
Lawrence Mackrory – spremljevalni vokal na skladbah št. 2., 3., 10. in 12.
