Ronnie Romero in Gus G. (predskupina: Flesh)
Ljubljana / Orto bar / Slovenija
sreda, 12. 11. 2025, od 20.00 dalje
Za skupno turnejo sta združila moči dva vrhunska glasbenika. Človek bi rekel vrsti dveh glasbenih supermanov. Prvi na kitari, drugi na vokalu.
Gus G. je glasbenik, ki se je proslavil zlasti po tem, ko se je pridružil slavnemu ‘princu teme’, enemu in edinemu Ozzy Osbournu. Z Ozzyjem je igral kitaro devet let, ter s pokojnikom posnel album “Scream”. Gus G. je med privrženci power metala sicer dobro ‘uležano’ ime. Predobro smo ga spoznali že na prelomu milenijev, ko je sodeloval z Dream Evil in ustanovil svojo skupino Firewind, ki je vseskozi aktivna in zelo cenjena.
Ronnie Romero je čilski vokalist, ki mu pride malokdo ob bok med pevci njegove generacije. Ko je svet slišal njegov vokal na ploščah njegove matične zasedbe Lords Of Black, so ga nenadoma hoteli imeti na svojih ploščah vsi. Ali vsaj na turnejah. Med njimi tudi ‘mož v črnem’ – eden najpomembnejših kitaristov rocka in rolla vseh časov, Richie Blackmore. Da, res je. Ronnie je pel na zadnji turneji skupine Rainbow. Glede na to kako dlakocepski in muhast je Richie, kotira Romero pri tako zahtevnem glasbeniku, kot je Richie zelo, zelo visoko. Doseči tak renome pri Blackmoreu bi predstavljala ‘misijo nemogoče’ tudi Chucku Norrisu. Močno iskani Ronnie je sodeloval zato tudi na ploščah projekta CoreLeoni, Gotthard pevca Lea Leonija, nadalje je posnel ploščo s kultno nizozemsko hard rock formacijo Vandendberg, prav tako pa se ni izognil še enemu zelo čuječnemu in glede na Blackmorea nič manj pomembnemu glasbeniku, to je Michaelu Schenkerju, ki ga je povabil k sodelovanju na njegov album “Immortal” (2021) in s katerim je prav tako obredel sveženj koncertnih odrov. K temu je treba dodati vsaj še projekte The Ferrymen, Sunstorm in Elegant Weapons (v navezi z Judas Priest kitaristom Richie Faulknerjem). Spisek še ni zaključen, a bodi dovolj.
To sta torej glasbenika, ki imata kaj pokazati in kaj povedati. Odlično pa je tudi to, da sta zašla v naše konce, kjer v žanrskem oziru kronično primanjkuje obiskov takšnih izvajalcev.
Ob osmih so na oder krenil hrvaški Flesh. Bend je kmalu po ustanovitvi, izdal istoimenski prvenec. A bilo je leta 2014. In to je davno tega. A nastaja nov material kar je dobro. Poleg gonilne sile, to je basista Roka ‘Rökindje’ Nikolića, dopolnjujeta trio še kitarist Mötej Van Matanović in bobnar Krešimir Špoljar. RockLine je trojico že ujel na koncertu Dirkschneider v letošnjem februarju (klub Boogaloo, Zagreb) in že takrat so fantje pripravili zelo dobro ogrevanje. Tudi tokrat so na moč zabavali. Če pooseblja kitarist vso statiko skupine, pa velja za basista/pevca prav nasprotno. Poln ga je bil oder. Podal se je tudi malo med publiko. Prednost je tudi da uporablja brezžični mikrofon, kar lahko sprosti na malem odru kluba precej prostora, saj nanj ni treba vlačiti dodatnega stojala. Kot nalašč za Orto bar torej. Zato je predstava delovala zelo dinamično in zavzeto. Z dostojno zvočno sliko. In? Malho ‘krepostnih neumnost’, s katerimi nas je vseskozi zasipal simpatični ‘jezični doktor’ v premorih med skladbami. Za izvedbo Iron Maiden adaptacije Bring Your Daughter je vskočil na oder Jan Leščanec (SkyEye). Glede na to da fantje niso pred tem preizkusili skupaj te pesmi, je izzvenela povsem sprejemljivo, pa čeprav je prišlo do časovnega razhajanja tako na uvodu med prva vokalno linijo in kitarsko spremljavo. Sledilo je zgledno dokončanje priredbe. Bend je sklenil svoj ‘Konanovsko-mišičnjaški’ nastop s komadom Easy Rideth – Heavy Striker.
Malo preko devete je na oder vskočil Gus G. In z njim še dva člana Firewind, bobnar Johan Nunez in basist Petros Christodoulidis. Torej smo dobili kar na dlani tri četrtine skupine Firewind. Instrumentalni trio torej! Za uvod dve samostojni skladbi v Gus G. režiji. O uigranosti ne gre izgubljati besed. Vse stvari so bile takoj na mestu. Hipoma. Med temi tremi glasbeniki ni nobenih skrivalnic. Gus G. je osupnil že uvodoma. A to je bil komaj začetek. Trio je seval odlično razpoloženje, veliko sproščenost. Na oder se ‘prikrade’ Ronnie Romero, bend pa drvi v dva komada iz njegove plošče “Too Many Lies, Too Many Masters” (2023) – Castaway On The Moon in Chased By Shadows. Perfektno ujemanje. Bend se je v tej fazi ogrel na pravo delavno temperaturo. Eksplozivnost in moč Romerovih vokalnih karakteristik sta izjemni. Sledi dokazilo o tem zakaj deluje Ronnie kot pravi mali čilski Ronnie James Dio, ki ga želi imeti vsak za pevca! V nadaljevanju se lotijo besnečo Black Sabbath klasiko Mob Rules ter jezdijo dalje skozi Rainbow klasiko Kill The King. Romero se je vokalno približal na ped neprebojni vokalni karizmi pokojnega Dia.
Gus G. in Ronnie Romero sta predstavila tudi njuno skupno skladbo My Premonition. Nemara je to podlaga za kaj več. Kakšen skupen album. Ne bi pa se čudil, da dejansko Gus G. povabi Ronnieja k Firewind. Po dveh točkah brez Ronnieja (Redemption, I Am the Fire), je Gus hudomušno izkoristil premor in dejansko označil skupino kot: “Please welcome Ronnie Romero’s Firewind!”, ekipa pa se je v nadaljevanju lotila Firewind klasike Destiny Is Calling, kjer je Ronniejev vokal deloval znova ulito. Konkretna predstava v izmeri ure in tričetrt, je tekla ekspresno hitro. Ko se je bend lotil precej predvidljive izbire – Highway Star (izvirnika Deep Purple) in kjer Gusevih norij na sredini komada in v zaključku ni in ni hotelo biti konec, bi marsikdo pomislil, da bo tole nekakšen konec regularnega dela. Vendar ne. Sledil je? Še en komad od Rainbow, ki pa ni bil Man On A Silver Mountain, pač pa? Stargazer! Za mnoge najboljši komad, kar jih je Blackmore kdaj koli napisal. Noro. To je tisto nekaj, česar človek res ne pričakuje. Glede na kompleksni značaj te kompozicije, pa sploh ne. Nor finale regularnega dela za katerega bi si želel, da se nikdar ne zaključi. Gusove solaže dejansko tako delujejo. Nič jih ne ustavi.
Obvezni dodatek je bil resnično razkošen. Dobili smo namreč še štiri komade. Najprej se je na kitarski natezalnici znova vrhunsko pretegoval Gus G. s svojo avtorsko Fearless, potem pa je sledil čustven poklon princu teme, ki nas je zapustil sredi letošnjega leta. In to ni bil Crazy Train, pač pa najprej Bark At The Moon (prodornost vodilne kitarske fraze v tem zimzelenu ostaja izjemna), potem pa Shot In The Dark, s čimer se je na oder posredno prikradla tudi avtorska sapica članov kultne britanske AOR zasedbe FM. Komad s tistim, nepozabnim, nesramno dobro zapeljano spevnim refrenskim napevom, ob katerem se vedno ježi dlaka. Še zadnjič sta veljaka postrojila množico na prizorišču. Zbralo se nas je tam okrog 150. Bila je War Pigs (Black Sabbath). Oder se ovije v rdeče luči, bend pa ob bučni podpori publike, prižene s strastmi in vrhunsko eksekucijo nabito koncertno predstavo h koncu. In ni ga bilo junaka, ki ne bi seval popolnega pokoncertnega navdušenja. Ljudje so rajali v Orto baru še dolgo v noč, midva pa sva krenila takoj usmerila kompasno iglo v smer zahoda ter se veselila srečanja novega srečanja primorsko avtocesto. Zakaj? Zgodila se je namreč tista redka situacija, da je bila popolnoma prazna.
Besedilo: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Ronnie Romero & Gus G. – setlista:
1. Force Majeure
2. Quantum Leap
3. Castaway on the Moon
4. Chased by Shadows
5. The Mob Rules
6. Kill the King
7. Cold Sweat
8. My Premonition
9. Redemption
10. I Am the Fire
11. Destiny Is Calling
12. Highway Star
13. Stargazer
—dodatek—
14 .Fearless
15. Bark at the Moon
16. Shot in the Dark
17. War Pigs
Hvala za izvrsten zapis o vrhunskem koncertu!!