Samozaložba
Datum izida: 6. 2. 2026
Produkcija: Sarcasm
Dolžina albuma: cca 40.15 min
Zvrst: Speed Metal / Thrash Metal
Ocena: 8.5/10
Naj me prosim kdo demantira. Ali je še kje kakšna slovenska thrash metal skupina iz prvih let novega milenija, ki je obstala in ustvarja še danes? Tista era je navrgla celo serijo mladih skupin nove generacije, ki so obetale zelo veliko. A je to trajalo nekaj let. In žal polagoma potonilo. Zase lahko rečem, da mi izmed serije teh skupin, vskočijo dvajset let kasneje na um samo še Eruption. Tu pa se zgodba bolj kot ne zaključi.
In potem pride novi Sarcasm album. Album pionirjev slovenskega thrash metala. V času, ko takšna dela v naši regiji naravnost potrebujemo. Dela, ki nam sporočajo, da je thrash metal v Sloveniji še živ. Žalostno je da morajo na to opominjati prav legende žanra na Slovenskem, a je bolje tako, kot nič.
“Soulless Machine” je naravnost povedano zelo, zelo dober album skupine. V tem oziru se priključuje tistemu, kar so Sarcasm postregli s “Something To Believe In” (2011) in ga nekajkrat tudi zasenči. A to je bilo petnajst let prej. Sarcasm so v tem času šli skozi spremembe. Pustimo leta. Skozi njih se utrjuješ in zoriš. Zadnjih petnajst let? Album “Thrash” (2014) je bil še posnet z Mucyjem, in to s prehodom na slovenska besedila, ki mu je šest let kasneje sledil še “Pot v raj”, kjer je vokalne dolžnosti prevzel kar kitarist Klemen Renko. Zakaj se ukvarjam z zgodovino? Oba albuma sta vsekakor vzdrževala Sarcasm standarde, a ko primerjaš celovito sliko zadnjih treh albumov skupine, je usmeritev vodila v mehčanje zvoka. Seveda je to o mehčanju znova relativno – vsak par ušes sliši stvar po svoje. Tudi “Pot v raj” je odigran in aranžiran v vsem kredibilno. A mu vokali v slovenskem jeziku odvzemajo thrashersko jedkost. Raba slovenščine torej, ki je precej bolj zoprna za rokovanje v metriki verzov, kot znatno bolj speven angleški jezik. “Pot v raj” je deloval vsekakor nabrušeno in zlovljno. Vendar pa se ravno zaradi rabe slovenščine nota punka na njem konkretneje bohoti in občasno malodane senči thrashmetalsko izvorni značaj skupine. Ne razumite napak. Punk in metal sta brata. Drug brez drugega ne moreta. In vsak dober in pravi thrash metal spremlja vedno ostra nota punka, ki pa mora ohranjati svoj jasno podrejen položaj.
“Soulless Machine”, se pravi naslednik torej, vrača stvari tudi v tem oziru tja, kjer morajo biti. V okolje, kjer funkcionira tudi Renkov vokal bolj kompetentno. Se pravi ob rabi angleškega jezika je celotna slika novega albuma znatno bolj fluidna, glede na predhodnik. Ne le to. Odločitev skupine da spravi nanj vsega deset komadov, je prav tako dobra, saj poudarja in krepi kompaktnost albuma kot celote. Sploh ob dejstvu da so komadi res podrobno izpiljeni. Bend je torej zanj prebral najboljše od najboljšega. Renko je v vokalnem oziru opravil odločen napredek. In to se čuti. In to je zelo, zelo pomembno. Sarcasm ne potrebujejo več iskati nobenega vokalista. Našli so ga kar pri sebi doma.
Uvodni komad postavi stvari natanko na tisto mesto, ki si ga pri Sarcasm želiš in seveda pod večnim vtisom brezčasnega prvenca “Crematory”, potihoma in podzavestno tudi pričakuješ. Vstajenje primordialne drže stare šole thrasha, ki išče in vzpostavlja vez s prvencem. Ko govorimo o takšnem uvodnem speed/thrash metalskem glodanju stare šole, kot ga takoj prinese uvodna New World Order, je vez z vzorniki in njihovimi klasičnimi dejanji osemdesetih, kot so stara dobra Metallica in Anthrax, toliko bolj smiselna in samodejna. To je to. Če ‘cepimo dlake’ naprej, seva novi album največ refleksij s staro šolo evropskega thrash in speed metala. Sploh z gardo raznih Vendetta, Paradox, Accuser, zgodnjih Angel Dust in/ali Exumer. No, neskromno povedano tudi s Coroner. Vendar počno to Sarcasm po svoje. Po slovensko. Od nekdaj. Pa tudi tokrat.
Kar pri Sarcasm od nekdaj godi, je njihova muzikalna senzitivnost. Komadi so tudi na novem albumu vsi po vrsti zelo spretno oplemeniteni z dozo muzikalnih prehodov, ki jih naveza Blaznik/Renko dozira v kompozicije. Uvodni, izhodni deli komadov, vhodi in izhodi v/iz mid-eight pasaž (te so sicer polne razbeljenih solaž),… Zato nekateri komadi zvenijo izjemno klasično. Izgubljeni v času in prostoru in v tem oziru zelo samoraslo! Torej v siju recepture, ki pooseblja glasbeno izkaznico skupine in je lastna le njej sami. Aleš Blaznik ostaja v svoji viziji neomajni steber. Pravi poglavar. V tem oziru so točke, kot jo prinaša denimo The Stone Age (s ponotranjeno-okostenelo držo N.W.O.B.H.M. vzgibov podanih kitarskih harmonij) toliko slajše v poslušanju. Bend se v jurišu nekoliko ustavi le v glavnem rifu in refrenu sklepne There’s Still Hope, pri čemer pa tudi na tej točki ne izkaže niti kančka mačehovstva do mračne atmosfere, ki se pne nad albumom.
Kar se idejne razgibanosti tiče, jo je v izobilju in to prinaša na sceno kompakten izdelek. Komadi so skomponirani na visokem nivoju in kakovostno ne nihajo. Album kakovostno ne klecne niti za hip. Skupina je komade opremila (sploh refrenske napeve) s harmonijami vpitja ‘uličnih tolp’, kar je elementarna zaščitna znamka stare šole speed/thrasha. Tudi izvedbeno nagovarja album silno prepričljivo. Utriplje živo, umazano, guli kožo z abrazivno silovitostjo in se zažira s korozivno jedkostjo. O tem pa vzdržuje od prve do zadnje sekunde še eno reč, ki je od nekdaj značilna pri Sarcasm. Družbeno-kritično pikrost poezije. Albumu dodaja kompaktnost tudi sama tovarišija, ki vlada v kvartetu. Na albumu čutiš, da je delavna kemija med člani skupine prava in da se gradniki zvočne slike zelo dobro dopolnjujejo, zaznavajo drug drugega in lahko rečemo, da kot ekipa, dihajo enovito. Drug za drugega. Zato je album “Soulless Machine” tudi v izvedbenem oziru, izjemno zgoščen, odlično kontrastiran in nagovarja s prepričljivo zloveščo organskostjo.
“Soulless Machine” je odlično delo skupine v zreli eri njenega delovanja. Kar nam ostane je le to, da si nabavimo čimprej tale album (po možnosti vinilni format) in odjurišamo na najbližje koncerte skupine. “Soulless Machine” prinaša perfekten starošolski juriš prvinskih vsebin stare šole speed in thrash metala, s krošejem v čelo blesavo, od katerega si še lep čas ne boste opomogli. Lepo je, da se to zapiše ob poslušanju albuma skupine, ki bo v prihodnjem letu obhaja mejnik 40. let delovanja. Kot da vsa ta leta niti nikdar niso minila.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. New World Order (5:10)
2. Rebellion (3:42)
3. Hand in Hand (3:43)
4. O.C.T. (3:22)
5. World’s on Fire (4:44)
6. Faceless Mind (3:57)
7. Life is Short (3:45)
8. The Stone Age (4:17)
9. Payment (3:26)
10. There’s Still Hope (5:15)
Zasedba:
Aleš Blaznik – kitara, spremljevalni vokal
Klemen Renko – kitara, vokal
Vito Stričevič – bas kitara
Matevž Blaznik – bobni
