SatchVai Band
sobota, 15. 7. 2025, od 21. 30 h do 23. 45 h
Pordenone / Parco San Valentino / Italija
Včasih se v svetu rocka in rolla zgodijo stvari, ki se zdijo malo verjetne. Vendar se zgodijo. Joe Satriani in Steve Vai, sta sicer stara pajdaša. Njuna naveza je tako rekoč samoumevna, vse od časov, ko je Vai hodil na učne ure k Satrianiju. Večkrat sta skupaj opravljala turneje pod imenom G3, kar je pomenilo tri kitare – trije kitaristi. Oba omenjena kitarska velemojstra in tretji kitarist, bolj kot ne izbran po njunem dogovoru. Kdor se spominja tistega davnega 9. 7. 2004 in Hale Tivoli, je bil v tem primeru tretji Robert Fripp, zaradi katerega se je razbežala takrat več kot polovica dvorane. Sicer pa je projekt G3 letos izdal nov koncertni album in skupno drugi na katerem kot tretji kitarist (znova) sodeluje Eric Johnson.
Tokrat pa sta se veljaka odločila, da sestavita skupino – SatchVai Band. Finančni vložek turneje imenovane “Surfing With The Hydra” je namreč znatno nižji, izplen prodaje vstopnic pa pravzaprav identičen, kot če bi se odpravila v Evropo pod oznako G3 in morala honorar odšteti tretjemu kitaristu, ter vsaj dvema spremljevalnima skupinama. Nenazadnje sta za obiskovalce vselej glavni tarči takšnih turnej le ona dva. Joe in Steve. K spremljevalni ekipi sta tokrat povabila tretjega kitarista, to je Pete Thorn, ki je bil zadolžen za fraziranje, sodelovanje v lažjih pasažah, dvakrat pa je dobil med koncertom v Pordenonu tudi priložnost, da se skozi kitarski solaži razkaže v vsem svojem virtuoznem sijaju, zato je bila ta izkušnja za nas resno opozorilo, da velja raziskati njegovo glasbeno ozadje in aktivnosti. Ritem sekcija naravnost sijajna. Satriani je v ekipi zadržal Kennyja Aronoffa, ki je spremljal Joea že na zadnji evropski turneji v lanskem letu. In basist. Naš stari znanec – Marco Mendoza, ki smo ga v eri delovanja našega medija srečevali v mnogih skupinah (od Thin Lizzy do Whitesnake in naprej do The Dead Dasies), pa tudi na samostojnih turnejah. V eni besedi prava pravcata legenda.
Točno ob pol desetih zvečer se je začelo. V ozadju velike festivalskega odra platno, projekcije levo in desno! Sprva prispejo na oder Mendoza, Thorn in Aronoff, malo kasneje se pojavi najbolj iskan par tega večera – Satriani in Vai. Mendoza stopi povsem do mikrofona, ko prične grmeti single I Wanna Play My Guitar, ki sta ga Vai in Satriani posnela v navezi z Glennom Hughesom. Mendoza velja tudi za odličnega vokalista in to je veljalo izkoristiti. Vai in Satriani sta stala v sredini, kot dva brata. Z ramo ob rami. In se brezmejno zabavala. Uvodni del, ki je služil kot nek katalizator v katerem se je bend odrsko ‘naglihal in ogrel’, je po pričakovanju dvignil na noge domala razprodano prizorišče kakih 3.500 obiskovalcev. Sicer pa sedišča. Vsepovsod.
Zvok gromovit in odličen. Sploh, če si sedel nekje na sredini prizorišča. Ujemanje velemojstrov je fenomenalno in naravnost povedano, predstava dihjemajoča. Napisal nisem torej nič novega. Znova je to tista predstava, ki jo silno težko opisuješ le z besedami in zapisi. To moraš preprosto občutiti na svoji koži. V živo. Vedno znova. Bodisi, da smo oba možakarja gledali v samostojnih izvedbah, bodisi tisti omenjeni G3 šov pred 21. leti v Hali Tivoliju. Da nastaja v ozadju nemara celo prva skupna plošča, je potrdila takoj v nadaljevanju še ena nova točka – The Sea Of Emotion, Pt. 1, potem pa je oder postal Steve Vai (mogočna drama z Zeus In Chains in še ena “Inviolate” točka – povsem kontrastno naravnana Little Pretty, kjer je vzel v roke polakustično kitaro s prelepo psihadelično poslikavo).
Vai napove, da praznuje prav na koncertu v Pordenonu svoj rojstni dan nihče drug kot sam presvetli Joe Satriani. Napolnil je reci in piši 69. let – kaže pa jih vsaj 15. manj. Pravšnja točka sledi. Satriani se na Vaijev poziv vrne na oder bend pa udari z njegovo Ice Nine. Užitek je občudovati kako lovita drug drugega. Pravzaprav s peresno lahkoto. Skoraj v miže. Harmoniziranje je izjemno. Tudi tehnično najbolj zahtevnih delov. Kot bi prepisovala drug od drugega. Po levo-desni kanonadi izmenjave vrhunskih solističnih akrobacij, sledi prehod v Vaijevo The Crying Machine. Se pravi dva komada v enem. Bend je izšel iz te združitve znova z glavnim Ice Nine riffom. Sicer pa to pomeni, da je denimo Satriani odprašil svoj solo znotraj Vaijeve The Crying Machine, slednji pa mu ni ostal dolžan v Ice Nine. Tega so bile deležne tudi druge skladbe, ki so pridobile zaradi teh osvežitvenih potegavščin (s strani obeh ultra-virtuozov) na povsem novem nivoju energetskih vibracij ter se tako dotikale publike, na nov, še neodkrit način. Magično. Intenzivno. Prevzetno. Da ne rečem kar hipnotično.
Edini minus v tem večeru pa ne leti na nikogar izmed nastopajočih, pač pa na kamermana, ki je preveč energije vložil v to, da bi predstavljal delo kvinteta kar se da enakovredno. Ko je bil Vai na solaži, ali ko je bil na solaži Satriani, je kamerman vztrajal tu le nekaj sekund, potem pa preskakoval na delo ostalih članov na odru. Fokus bi moral biti na finomehaniki kitarskih akrobacij obeh velemojstrov. To je tisti glavni teater zaradi česar sta oba pridobila toliko oboževalcev po celem svetu, ki hodijo prav zaradi tega kitarskega mojstrstva na njune koncerte.
Vai ni pozabil povezniti nase znova tiste ‘boljševiške’ čepice, ko je izvajal s svojo hidro treh vratov komad Teeth Of the Hydra. Ta del spektakla sodi gotovo med vrhunce tega koncerta. Mendoza se je med to točko skorajda ‘skril za zaveso’, saj je spodnji vrat hidre predelan v bas (delno fretless, delno s prečkami) in Vai je domala funkcioniral tu kot ‘one man band’.
Sicer pa je koncert razkazal da ima pri vsej turneji blago iniciativo Joe Satriani. V repertoarju se je izvedlo več njegovih točk, Vai je izvedel šest točk, od tega tri z zadnjega albuma, ter na nek način pričakovano Tender Surrender, ter seveda tisti nadobvezni moment njegovega artističnega perfekcionizma – govorim o devetminutni verziji enkratne For The Love Of God.
Satriani je na drugi strani zabelil repertoar s svojimi najbolj znanimi skladbami oziroma skladbami, ki so med njegovo publiko silno priljubljene. Flying In A Blue Dream ostaja absolutna atmosferična fantastika, mož pa preprosto potrjuje da je kralj vzdrževanja izjemne muzikalnosti, navkljub integraciji sebi lastne tehnično kompleksne superiornosti. Mendoza, ki v tem komadu nima mnogo dela, je nudil silno kontrastno oporo z linijami s katerimi je dobesedno kopal po bas kitari. Melodija je prva in Satriani v tem oziru izmed kitarskih ‘nategovalcev’ strun, dostopen za vsakogar. Tudi za manj zahtevnega poslušalca. Nič manj fantastična naslovna skladba nepozabnega “Surfing With the Alien” ter za njo izjemna nova Sahara, kjer sta z Vaijem komad raztegnila in z vložki nadgradila do novih razsežnosti. “Are you ready for boogie?” je bil uvodni poziv na žur k Satch’s Boogie, tu je prelepa If I Could Fly, regularni del pa se je sklenil s Satrianijevim prebojnim hitom – Always With Me, Always With You. Vsi komadi so zrasli v kontekstu, dodanih solaž bodisi s strani Vaija (Satrianijevi komadi), bodisi s strani Satrianija (Vaijevi komadi).
Izhod Always With Me, Always With You je bend podaljšal z jamom na uvodni motiv The Beatles klasike With A Little Help From My Friends. Ob koncu je Satriani predstavil vse člane skupine, Vai pa je predstavil njega zatem takole: “And our very own birthdayboy Joe Satriani!”
V dodatku Crowd Chant in potem odklop s klasiko Born To Be Wild, kjer je Mendoza znova pretegnil svoje glasilke. Treba je dodati da je ritem sekcija briljantna. Aronoff sicer ni prejel minutaže za bobnarski solo, sta ga pa Vai in Satriani spustila nekajkrat z vajeti, da je razkazal izjemnost svojih rollingov v prehodih ali izhodih iz komadov. Takšen je bil tudi zaključek tega izjemnega žura!
Tole kombinacijo Vaia in Satrianija je treba obvezno pogledat v živo. Besede so premalo. V kolikor ste ljubitelj, kitarski navdušenec, dober poznavalec obeh umetnikov, ste na tem koncertu užili še več informacij, kot pisec teh vrstic, vendar pa je ta koncertna skušnjava greha vredna za vsakogar, ki ga vsaj malo ganeta rock in roll v njegovem vsakdanu. Iz oči in ušes laika pa velja tole. Preprosto. Prideš tja, brez pričakovanj in odideš s spektakla presunjen. To je to. Če vam je tole druženje s SatchVai Band v Pordenonu nemara ušlo, se odpeljite do Šibenika 1. 8. in 2. 8., saj sta tam napovedana dva koncerta zapored. Sploh, če se v tem času mudite kje na morju v Dalmaciji.
Avtorja: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
SatchVai Band – setlista:
1. I Wanna Play My Guitar
2. The Sea of Emotion, Pt. 1
3. Zeus in Chains
4. Little Pretty
5. Ice Nine / The Crying Machine
6. Flying in a Blue Dream
7. Surfing With the Alien
8. Sahara
9. Tender Surrender
10. Teeth of the Hydra
11. Satch Boogie
12. If I Could Fly
13. For the Love of God
14. Always With Me, Always With You
—dodatek—
15. Crowd Chant
16. Born to Be Wild
