Tauceti (Lilou Chelal) je DJ-ka, producentka in skladateljica iz Lyona. Kot DJ-ka Chelal združuje v glasbeni pripovedi samonikle zmesi teman, ‘tropski’ in čutni techno z udarnimi, a ‘meglenimi’ ritmi. Odlikuje jo posebna eleganca in jasno slišna zrelost, zaradi česar izstopa. “Guanyin” je njen prvi studijski album, na katerem eleganco svojega zvoka prenaša v zelo osebno in edinstveno glasbeno popotovanje.
Tauceti pravi v zvezi z albumom “Guanyin” sledeče:
“Z veseljem najavljam izid mojega prvega ambientalnega albuma pri založbi Denovali. To je verjetno najbolj osebni dokument, ki sem ga doslej producirala, saj je na nek način poklon mojim bližnjevzhodnim in azijskim koreninam. Je hibridno in intimno delo, na meji med futurizmom in kulturno dediščino, z željo po približevanju sodobnejšemu zvočnemu okolju, ki se dotika klasične glasbe. Uporabila sem tradicionalne instrumente in zvoke, ki so tesno povezani z orientalskim melosom, hkrati pa sem uporabila svoj elektronski dotik, sestavljen iz ‘drone/ambientalnega’ zvočnega ‘popačenja’. To je rezultat enoletnega raziskovanja novih meja v studiu, ki se je postopoma razvilo v željo po ustvarjanju konkretnega albuma. Sestavljen je iz osmih skladb, nekatere od njih ste morda slišali med mojim ambient setom na zadnji izdaji Nuits Sonores, tik pred veličastnim nastopom Vaila in Rodhada. Zame je to nekakšno vrnitev domov, saj so bile prve skladbe, ki sem jih producirala pred leti, že del ambientalnega repertoarja. To je priložnost, da ponovno potrdim večplastnost svojega umetniškega projekta, ki črpa iz mnogih virov navdihovanja in udarja med ambientalno in techno glasbo.”
“Samoten klavir zveni, odmeva – včasih kot valček. Med letom nas spremlja zvok vetra in zvok morja pod nami, nad nami pa slišimo vrtenje zvezd in planetov. Klavir nagovarja, kot bi prihajal preteklosti – kot da bi Satie srečal vesolje – kot da bi Spiritualized in Satie komunicirala med seboj preko časa in prostora. Te pesmi gredo naravnost v srce in čute ter ustvarjajo domišljijski lasten svet. Zgodbe iz lastnega spomina, pa tudi nove vizije – glasba, v katero se lahko ‘pogrezneš’ – meditativno in upam, da tudi z nostalgijo.”
“Vendar je tu tudi podton nečesa temnega in zapuščenega. Glasbeno se Matti Bye giblje v okviru neoklasicizma, vendar se približuje tudi romantiki. Tu najdemo reference na skladatelje, kot sta Schubert in Beethoven, pa tudi na post-romantične skupine, kot so Kraftwerk in The Cure.”
