The 69 Eyes, D-A-D, Cowpunks & Glampires Tour 2026
Sreda, 28. 1. 2026
Live Club, Trezzo sull’Adda (pri Milanu), Italija
“Dolgočasen naslov, da se da kaj tag-at.”
Časi se spreminjajo, kajti kot že nekajkrat v zadnjih mesecih sem se na to pustolovščino odpravil sam samcat, osamljen borec za pravice težjih zvokov.
Tokrat me je v predmestju Milana čakala poslastica, imenovana Cowpunks & Glampires. Obe skovanki povzemata zgodnji del karier obeh bendov, danskih D-A-D in finskih The 69 Eyes, saj so se slednji kaj kmalu odvrnili od glam zvokov, pri prvih pa že dolgo ni slišati kaj prida panka.
The 69 Eyes so mi bili popolna neznanka, zato sem si na poti dvakrat zarolal napovedano setlisto. Kar sem slišal, mi ni zagrenilo življenja, zazdelo se mi je, da prvega dela koncerta mogoče le ne bom preživel za šankom. Iz zvočnikov se je valila mešanica lahke verzije The Sisters of Mercy, The Cult, Billya Idola in Danzig. Ko sem malce kasneje pogledal na oder, sem lahko dodal vizualije Mötley Crüe iz Shout at the Devil obdobja.
Live Club ima kapaciteto za dobri dve Cvetličarni, bil je približno do polovice poln. Finci so začeli s komadom Devils, ki je poslušalce takoj potegnil v temine Jyrkjevega (69) bas-baritona, ki ga z osupljivo lahkoto kontrolira tudi v živem okolju. Komadi srednjega in srednje-hitrega tempa so si sledili brez pretiranega komuniciranja s publiko. Ko pa je do tega le prišlo, je frontman pokazal zdravo dozo suhega humorja in pretiranega finskega naglasa. Zabavno. Iz benda moram izpostaviti bobnarja Jussija 69, ki verjetno vsaj dve uri na dan preučuje video posnetke Tommya Leeja. Stil, geste, in ne nazadnje fizična pojava že rahlo moteče vlečejo na Tommya, vendar lepo zapolnijo sicer statično sliko na odru. Tekom koncerta je postalo jasno, da nihče v občinstvu ne bo potreboval čepkov za ušesa, če ne drugega pa je bil zvok kristalno čist. Med štiklci Betty Blue, If You Love Me the Morning After in I Love the Darkness in You se je četverici zgoraj omenjenih bendov, ki zelo očitno vplivajo na zvok The 69 Eyes, tiho, a nezgrešljivo, prilepil duh sonarodnjakov HIM.
Osebno sem najbolj užival med stvaritvami malce hitrejšega tempa (najnovejši single I Survive, Drive, Lost Boys), kajti srednji tempo hitro postane malce dolgočasen. Nisem modni guru, ampak “vsečrni” image benda res dobro zgleda na odru. Pomemben dodatek: kitare morajo viseti v višini družinskih draguljev, drugače to ni R’n’R! Kolikor sem lahko slišal, se skupina poslužuje matric le v klaviaturnih niansah, ki obogatijo refrene, nič obsojanja vrednega. Dober koncert, odlična predpriprava za zvezde večera. Mogoče si finske ponočnjake še kdaj zavrtim v avtu, zakaj pa ne? Seznam odigranih pesmi si poglejte TULE.
Po resnično predolgi pavzi od leta 2009 je bil to moj drugi D-A-D koncert v dobrem letu, zadnjič sem jih videl v Legend Clubu, prav tako v Milanu, konec novembra 2024 (ROCKLINE REPORTAŽA). Še vedno promovirajo zadnji album Speed of Darkness (ROCKLINE RECENZIJA), vendar z njega igrajo le 3 pesmi. Le kako bi jih lahko med večne klasike stlačili več?
Tudi tokrat so udarili z nesmrtno udarniško klasiko Jihad s tretjega albuma No Fuel Left for the Pilgrims iz leta 1989. Divja energija ni popustila vse do osmega komada, Something Good z albuma Everything Glows (2000), ko se je vokalist Jesper sprehodil med občinstvom in skupaj z nami odpel sladko-morbidne verze o odraščanju in iskanju očetovske figure. Navdihujoče! Taisti Jesper je tudi pokazal in dokazal finskim kolegom, kje se drži kitara, in sicer POD dragulji, preverite v galeriji.
Drugi del koncerta je prinesel več priložnosti za interakcijo z občinstvom in skupno prepevanje refrenov, kajti na vrsto so prišle malce bolj kontrolirane zadeve (ne nujno balade!). Zaključni trio rednega dela (Monster Philosophy, Everything Glows s sapo jemajočim Laustovim bobnarskim solom in Bad Craziness) nas je do konca uničil in pomirjeni smo lahko dočakali dodatek.
Laugh’n’ a 1/2 je po vseh teh letih še vedno balada, ki ob prepevanju trpkega Stigovega besedila prikliče solze v oči. Še Sleeping My Day Away, potem še Disneyland After Dark in čarovnije in magičnega koncerta je bilo konec. Seznam odigranih pesmi si poglejte TULE.
Seveda reportaža z D-A-D koncerta ne more biti popolna brez omembe basista Stiga Pedersna. Z leti vedno bolj spominja na utrujenega transvestita, vendar s svojo opravo, energijo in nenehnimi menjavami unikatnih dvostrunskih basov poskrbi za vrhunec dogajanja na odru. Tokrat je zamenjal, reci in piši, deset basov!
Spoznal sem skupinico res prijetnih italijanskih oboževalcev, s katerimi smo izmenjali marsikatero koncertno anekdoto in se borili za trzalice. Tokrat sem v slogu ustanovitelja Rockline-a uspel izboriti z odra vrženo in s tal pobrano (kar menda edino šteje kot prava trofeja) Jesperjevo trzalico. Bravo jaz!
Dva veteranska benda, vsak s svojo zgodbo s krvjo prepojenega vzpona med zvezde in padca v najbolj vroče globine pekla, sta nam pokazala, kaj pomeni vera v bazični, surovi in z viskijem namočeni rock’n’roll. “Znoj, hrup in pijača, pravega R’n’R deca jedača”!
Tekst in fotke: Igorac
