“Thrash of the Titans” s Testament, Obituary, Destruction in Nervosa v Ljubljani (2025)
Testament / Obituary / Destruction / Nervosa
torek, 21. 10. 2025, od 17.30 h do 23.00 h
Ljubljana / Media Park / Slovenija
Pridejo tisti posebni koncertni dogodki! V Slovenijo seveda! Takšni, ki jim preprosto ne smeš obrniti hrbta. In takšni, ki jih preprosto manjka pri nas. Vražja kombinacija klasičnih dni thrash metala in death metala, na krilih treh veteranskih skupin Testament, Destruction in Obituary ter vročimi brazilskimi thrash/death metalkami Nervosa, ki na sceni kljubujejo že 15. let.
Media Center je bil tako rekoč razprodan. Publike lačne dobrega šusa se je natrpalo do zadnjega kotička. Težko se je bilo gibati na prizorišču. Bodisi spredaj, bodisi zadaj! Obisk je bil izjemen. Bil je cel Balkan, bili so Avstrijci, Italijani in seveda naši! Obhajilo po notah ekstremnega metala, ki zbeza na plano samega peklenščka!
Vse je potekalo v skladu z urnikom. Nervosa sem nekoč davno tega prestregel pred Suffocation in Venom.inc v graškem Explosivu, takrat v povsem drugačni zasedbi. Skupino, v kateri se je izmenjalo ogromno članov skozi čas, je vsa leta držala skupaj kitaristka Prika Amaral, ki se je znova vrnila tudi na glavni vokal, točneje growl. Vseženski kvartet je ponudil res odlično uvodno ogrevanje. Česa novega v glasbenem oziru punce ne prinašajo, igranje oziroma izvedba, pa je zapustila navdušujoč vtis. Prika ima v growlu dovolj strupa, ki izžareva bestialnost in ob demonstraciji velike zavzetosti, predanosti in srčnosti ekipe, ki jo zastopajo še grška kitaristka Helena Kotina, nizozemska basistka Emmelie Herwegh in bobnarka ter ob Priki še druga Brazilka Gabriela Abud, je uvodno ogrevanje minilo hipoma. Punce so kotalile komad za komadom, v repertoraju pa je prevzemal pozornost zadnji in skupno peti studijski album “Jailbreak” (2023). Iskrena brca naravnost v nos!
Destruction pa veljajo za legende in enega stebrov tevtonskega thrash metala. Vendar v kolikor bi odrinili sami na turnejo, bi pri nas napolnili verjetno komajda Orto bar. Ne glede na status legend, ki ga uživajo Schmier in kompanija. Znova kvartet! S 16. studijskim albumom “Birth of Malice”, ki je izšel v letošnjem marcu v žepu, so Destruction dostavili natanko to po kar so prišli privrženci skupine tega dne v Ljubljano. Stresanje napalma in neusmiljeno bičanje v najvišji hitrostni prestavi, ki ni puščalo za seboj preživelih. Časovno omejena izvedba na vsega 40 minut, je bilo odločno premalo. Publiki se je utrgalo že z uvodno klasiko Curse the Gods, neverjetno energijo pa so v nadaljevanju vzdrževale na najvišjem nivoju ‘uničenja’ pričakovani Mad Butcher in pred koncem Bestial Invasion. Stružnica ni popuščala. Schmier se odlično drži. Tudi v vokalnem oziru. Odličen je bil pogled na legendarnega Randyja Blacka, ki smo ga spremljali na mnogih preteklih koncertih, ko je še igral z Annihilator in Primal Fear. Mož ostaja brezgrajno uničujoč na svojih kožah! Zvok odličen (stal sem rahlo na desni – seveda bliže šanku in nekje 15 m od odra).
Povsem drugo energijo pa so na prizorišče prinesli v nadaljevanju Obituary. Legende stare šole floridskega death metala ostajajo konstanta. Kvintet ki že lep čas igra v nespremenjeni postavi, je svoj repertoar utemeljil za novo turnejo tako, da je v njem odločno izpostavil svoj drugi studijski album “Cause Of Death”. Ker je izšel pred 35. leti je prav, da skupina na tak način obeleži njegov jubilej. Celoten nastop skupine je ob brezgrajni eksekuciji spremljal še en zelo pomemben dejavnik. Domala perfekten zvok. Zato so tokrat Obituary za marsikoga predstavljali celo vrhunec koncertnega večera. Sploh glede na žanrski razkorak s Testament, ki generira različne okuse in preferira različno naklonjenost posameznika do obeh skupin. John Tardy se ne spreminja. Njegov fenomenalen in edinstven ‘growl’, kar daje opusu skupine posebno zlovešči karakter, ostaja vsebinsko uničujoč. Z zavzemanjem značilnih poz. Tu je tista valovita dolga čupa skoraj do kolen, ki še posebno zmaga. Mož, mit, legenda. Zvok pa izjemen. Zato je tudi nastop tako perfektno grabil in tudi glede na naravo in vibracijske odklone, prinesel v dvorano mnogo več zanimivost, kot nastop Destruction, ki so odkotalili svoj nastop bolj kot ne v eni sami samcati vibraciji. To so potrjevali tudi odzivi publike z izjemnimi moshi, kakršnih niti kasneje nisi zasledil. Snare boben je zvenel veličastno. S pošastnim odmevom je kontrastno detoniral skozi death metalski groove lomastečega fraziranja obeh kitar. Dejansko so bili gradniki zvočne slike izjemno dobro skalibrirani. Najbolj zanimiv del koncerta je bil sredinski ko je bend nanizal šest zaporednih klasik iz albuma “Cause Of Death”, ki je kulminiral v vrhunec prav na repu koncerta, ko je bend odigral še klasiko I’m In Pain iz tretjega albuma “The End Complete” (1992) in sklenil svoj vrhunski nastop s pričakovano istoimensko klasiko prvenca “Slowly We Rot” (1989). Ena ura primordialne šole death metala metala. Kot ne bi nikdar minilo teh 35. let.
Sledi kar polurna pavza in nastop thrash metal odličnikov, lahko rečemo kar ene najbolj cenjenih thrash metal zasedb, ki so vzniknile iz Bay Aree. Testament. Marsikdo bi jih rad videl med veliko četverico thrash metala. Bend, ki ne vzbuja zanimanje zgolj pri ljubiteljih thrash metala, pač pa privablja na koncerte tudi bolj zahtevno publiko. Kar nekaj kolegov sem srečal, ki so čisti ‘proggerji’ tega večera v dvorani in so prišli preprosto uživat v vražah tehnično visoko kompleksne eksekucije, po čemur slovijo Testament.
Bend je v začetku oktobra izdal nov album “Para Bellum”. Odličen nov izdelek s katerim je dopolnil svoj bogati opus. Testament so igrali uro in petnajst minut in repertoar sestavili po vzoru diskografskega preseka kariere, pri čemer je najnovejši album prišel na vrsto globoko v drugi polovici koncerta, ko se je bend lotil divje Infanticide A. I., kjer thrash fraze odlično sobivajo s prehodnimi, domala black metalskimi vložki ter za njo odlične nove in silno mračne baladne Shadow People. Iz zgodnjega obdobja je v celoti izpadel znova album “Souls Of Black”, sicer pa so že v prvem delu koncerta pokale po šivih stene, ko je bend zapovrstjo ustrelil naslovno skladbo albuma “Practice What You Preach” in za njo albumskega sopotnika Sins Of Omission.
Bend je seval izjemno vedro razpoloženje za kar sta v prvi vrsti skrbela poglavar, neverjetno karizmatični vokalist Chuck Billy, ki je znova dostavil izjemen vokalni performans ter k temu dodal nekaj sočnih komentarjev in eden najbolj cenjenih basistov v svetu ekstremnega metala in metala nasploh Steve Di Giorgio, ki se je večkrat kratkočasil s kupom usekanih grimas, ko koketiral s publiko, pa tudi skrbno pobiral Dovasove palčke po odru ter mu jih metal nazaj proti bobnom. No, Chris Dovas, novi član skupine, je pravo odkritje. Obuvala slovitih predhodnikov Gene Hoglana, Paula Bostapha in Davea Lombarda, je uhodil z veliko in opravičil hipoma svojo pozicijo v družbi tehnično izjemno izbrušenih tovarišev. Zato mu je pripadla tudi bobnarska solaža, ki niti za hip ni zapuščala prav nikakršnega ravnodušja (Di Giorgio, mu je pomagal z igranjem po činelah). Dovas ruši in bend to dobro ve. Večkrat so ga fantje obkrožili kot obkroži svojega vratarja hokejska ekipa. Peterson in Scolnick sta poglavje zase. Njune solaže in dueli ostajajo prava pravcata poezija. To so tisti deli koncertov, za katere sploh nočeš da bi se kdaj sklenili. Soliranje, ki lahko traja in traja. V nedogled.
Po mračni, a odlični novi baladi Shadow People, je bend dostavil dva krošeja iz klasičnega albuma “The Ritual” (Return To Serenity in Electric Crown) ter kronal vrhunsko predstavo s pričakovanim finalnim udarcem Into The Pit iz prvenca “Legacy” (1987). Testament so s predstavo vnovič potrdili, da se jih leta preprosto ne primejo. Z zvokom vred (za dober zvok si moral obvezno stati nekje pred mešalno mizo, bodisi, levo ali desno, pogoj je bil da si v dvorani pred mešalno mizo).
In za konec? Dobiš torej več, kot pričakuješ ali zahtevaš. Noro druženje, nor obči metalski praznik. Nora predstava ekstremno živopisanih skupin v odlični koncertni formi. To je to.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Nervosa – setlista:
1. Seed of Death
2. Behind the Wall
3. Kill the Silence
4. Perpetual Chaos
5. Venomous
6. Jailbreak
7. Endless Ambition
Destruction – setlista:
1. Curse the Gods
2. Nailed to the Cross
3. Scumbag Human Race
4. Mad Butcher
5. No Kings No Masters
6. Thrash ‘Til Death
7. Bestial Invasion
8. Destruction
Obituary – setlista:
1. Redneck Stomp
2. Sentence Day
3. A Lesson in Vengeance
4. The Wrong Time
5. Infected
6. Body Bag
7. Dying
8. Cause of Death
9. Chopped in Half / Turned Inside Out
10. I’m in Pain
11. Slowly We Rot
Testament – setlista:
1. D.N.R. (Do Not Resuscitate)
2. WWIII
3. Practice What You Preach
4. Sins of Omission
5. Native Blood
6. Trail of Tears
7. Low
8. More Than Meets the Eye
9. Drum solo
10. First Strike Is Deadly
11. Infanticide A.I.
12. Shadow People
13. Return to Serenity
14. Electric Crown
15. Into the Pit




























































