Battle Beast (predskupini Dominum in Majestica)
Sreda, 3. 12. 2025
Cvetličarna, Ljubljana, Slovenija
“Vročica sredine noči”
Ker skandinavske power metal eminence Tommya Johanssona in njegovega benda Majestica nisem hotel zamuditi, sem se točno kot švicarka ura med prvimi narisal v Cvetličarni. Še vedno mi ni jasna postavitev belih barskih mizic v parterju, mislm kva? Redko posejani osebki po dvorani so nakazovali rekordno slab obisk tega koncerta pričujoče turneje, kar je kasneje potrdil tudi Tommy sam.
Možakar mnogih talentov, član mnogih bendov in solo YouTuber Tommy se je priključil Dominum in Battle Beast na tej masivni turneji. Človek je kljub svojim “rosnim” 38-im letom na sceni prisoten že vse od leta 2000. Se pravi že od zgodnjih najstniških let si služi trdi power metalski kruh.
Njihov set je bil sestavljen iz šestih power metal bangerjev s primesmi zgodnjih Europe in pridihom folk metala v štiklcu Metal United. Korektno izvedbo je pokvaril super sterilen zvok, le rahle Tommyeve fušarije v visokih legah so nakazovale, da gre za nastop v živo. Vtis je bil isti kot pri obeh avtorskih albumih zasedbe, vrhunski power metal stare šole, vendar brez testisov.
Sledili so meni osebno neznani Dominum iz Nemčije. Svež (ustanovljen 2022) kvartet nesmrtnih v zombi maskah izvaja nekakšno mešanico zvokov iz zakladnice Sabaton v najslabših, in Pain v najboljših trenutkih. Energična izvedba vokalista Dr.Dead-a in ekipe je občinstvo pripravila do resnega gibanja, kajti osnovna podlaga večine skladbic so plesni ritmi, ki človeka hočeš-nočeš pripravijo do šejkanja. Komadi grejo seveda ekspresno hitro v uho, osebna favorita sta bila We Are Forlorn in The Dead Don’t Die. Rahlo odvečna priredba zimzelenega škorpijonskega hita Rock Me Like a Hurricane je do sodelovanja pripravila še zadnje zadrteže v občinstvu. Seznam pesmi najdete tukaj.
Ko smo že pri občinstvu, zgleden delež le-tega je predstavljala Wajdušna metropola, kar dokazuje, da metal pri nas še ni popolnoma mrtev.
Zvezde dogodka so prikorakale na oder ob spremljavi res mogočnega in masivnega zvoka, ki se je izkazal za super udarnega ob prvih taktih otvoritvenega Straight to the Heart. Noora je v mojih očeh in ušesih trenutno najboljša metal vokalistka, in to brez konkurence. Njen kot britev ostri vokalni stil nosi celoten bend in njegovi glasbi doda prepotrebno ostrino, ki jo izgublja iz albuma v album. Teh se je v dobrih 14-ih letih delovanja nabralo že sedem, kar predstavlja zavidanja vredno kontinuiteto. Na koncertih skupina izvaja stvaritve z zadnjih štirih albumov, kajti finančna pogača avtorskih pravic je pretanka, da bi jo delili še z ustanovnim članom, izgnanim kitaristom Antonom Kabanenom. Na žalost se je finski sekstet osredotočil na ušesom povprečnega mimobežnega “metal” oboževalca prijaznejše skladbice iz diskografije, tako da je malce trše zvoke predstavljal le tercet Straight to the Heart, Last Goodbye in Bastard Son of Odin, delno pa še zaključni Wings of Light. Preostanek setliste so sestavljale plesne poskočnice, ki so zbrano publiko pripravile do zglednega sodelovanja, ki je pomagalo zakriti dejstvo, da nas je bilo vseh skupaj le okrog 400. Uigran bend, dober zvok, energičen performans in resnično nora Noora so poskrbeli za vroč zaključek večera in potešitev vseh melodij željnih obiskovalcev. Ne morem mimo Noorine oprave, ki spominja na rahlo zaobljenega Ksenomorfa iz filmske sage o morilskih nezemljanih in resnično impozantno zavzema centralno pozicijo na odru.
Definitivno smo dobili, po kar smo prišli, vrhunsko izveden plesni večer s predanimi izvajalci na in naelektrenimi oboževalci pod odrom. Kje se je v vsem tem izgubil pravi metal duh, je pa drugo vprašanje.
Tekst: Igorac
Fotke: Aleš Podbrežnik
