Paradise Lost / Messa / Lacrimas Profundere
četrtek, 30. 10. 2025
Zagreb / Boogaloo / Hrvaška
Šesti obisk velikih veteranov in pionirjev doom-death metala, britanskih očakov Paradise Lost v Zagrebu, tokrat v sklopu njihove najnovejše evropske “Ascension” turneje, se je znašel na seznamu zaželenih koncertov, kot na pladnju! Pisec teh vrstic je skupino močno pogrešal. Vse od zadnjega srečanja z njo, ki datira v več kot 10 let oddaljen nastop skupine, prav tako v Zagrebu. Takrat so Paradise Lost nastopili na znatno manjšem prizorišču Vintage Industrial Bar!
Glede na odličnost vrhunskega novega studijskega albuma, že sedemnajstega po vrsti, to je albuma “Ascension”, je bila nuja, da se odrine na koncert Paradise Lost, toliko večja! Bend, ki deluje tako rekoč v nespremenjeni postavi vse od svojega začetka, z izjemo občasnih menjav na poziciji bobnov – kar se je zgodilo nedavno, ko se je prav letos v ekipo vrnil Jeff Singer (ta je igral pri Paradise Lost že med letoma 2007 in 2008), ohranja izjemno svežino v studiu. Človek pričakuje ‘ziheraški’ album s strani legend, ki bo ponudil običajnost, definitivno kvaliteto, vendar brez kakih posebnih presežkov. Vendar so Paradise Lost z najnovejšim izdelkom potrdili izjemno artistično pronicljivost in vnemo, ki jih ne pušča na cedilu niti na zrela leta delovanja, ko bi marsikdo rekel, da si lahko zares zasluženo odpočijejo.
Paradise Lost so na novo turnejo povabili dve zanimivi mračnjaški skupini, ki se slogovno smiselno vežejo na lik in delo britanskih ikon doom in death metala. To so nemški veterani Lacrimas Profundere, ki so odprli koncertni večer, ter posebni gostje, italijanski Messa, katerih koncerti dobesedno na moč posrečeno izvabljajo pomenljivost samega imena skupine.
Boogaloo, znameniti zagrebški klub kamor se vselej zelo radi vračamo, je obetal velik praznik črnega metalskega maševanja. Dobro se je polnil. Prizorišče je na dan koncerta postalo pravzaprav razprodano (ko sem nekaj ur kasneje, točneje po prvih treh Paradise Lost komadih, krenil ven iz kluba do avta, da odložim fotografsko opremo, je na rampi za vstop stala množica ljudi, ki ni mogla več v klub, kajti dogodek je postal medtem popolnoma razprodan).
Generacijsko živopisana druščina zbranih obiskovalcev je torej postavila piko na ‘i’ temu odličnemu dogodku v katerega so prvi izmed treh krenili Nemci Lacrimas Profundere in nas v dobre pol ure popeljali v svojo zmes melodičnega doom-death metala, h kateremu so se vrnili na zadnjih dveh albumih “How To Shroud Yourself With Night” (2023) in “Bleeding The Stars” (2019) iz katerih smo slišali glavnino repertoarja. Glede na sestavo zasedbe s pevcem Julianom Larre-jem, ki se je zasedbi pridružil leta 2018, kar nekako logična poteza. V ekipi je izmed originalnih članov skupine, ustanovljene leta 1993, danes le še kitarist Oliver Nikolas Schmidt, družbo pa mu poleg Larre-ja delata še bobnar Dominik Scholz in basist Ilker Ersin. Bend je iz obdobja, ko je deloval dark rockovsko izvedel naslovno skladbo “Ave End”, kar je popestrilo koncert. Prekretnice vzdušja pridejo vedno prav, sploh če nenadoma zasukaš slog v gothic/dark vode in obstaneš v novem obuvalo še naprej zmagovito. Sicer pa so rožljanje v simfonično doom-death metalskem zavinu Lacrimas Profundere sklenili z “Bleeding the Stars” singlom Father Of Fate, med katero je Julian malodane zlezel v naročje prvi liniji poslušalcev in z zagonom uspel iz publike, ki je do tega trenutka že lepo zapolnila prizorišče, konkretne povratne reakcije, kar je tudi bil pevčev cilj. Zelo posrečeno uvodno ogrevanje s kultno zasedbo.
Drugi so na oder stopili Italijani Messa. Bend, ki se je nastanil v italijanskem Trevisu, je v vzponu in naglo širi bazo svojih privržencev. Njihov četrti studijski album “The Spin” lahko označimo za tranzicijskega, glede na prve tri, čvrsto zapisane eklektičnemu, eksperimentalnemu doom metalu, saj se je bend tu artistično razmahnil in pričel spogledovati tudi z elementi gothic rocka, pri čemer ni izgubil trohice samobitnosti. Da je skupina cenjena in že dodobra poznana v srcih nepopravljivih melanholikov, ki so tega večera obiskali klub, je naznanjalo tudi odločno in mestoma dodobra zaznavno odzivanje publike med nastopom skupine. Skupina si je mestoma morala pomagati z matrikami (klaviature), vendar je to drugotnega pomena. Pevka Sara Bianchin, ki stoji osvetljena z reflektorsko brlivko, med izvedbo vseskozi domala povsem nepremično, z načinom vokalne intepretacije brezmejnega žalovanja, obdana s temačno, mistično kuliso spremljevalnega dela ansambla, resnično izvablja občutja, kot da si se znašel sredi maševanja. Tako kot veleva ime skupine. Občutja, ko te pogolta vase brezupna globel najbolj črnega rituala. V kompozicijah, ki se razvijajo počasi, se najde ogromno prostora, ki ga je kitarist Alberto Piccolo spretno polnil s solažami. Bend se je proslavil s preciznostjo in uigranostjo, pa tudi zelo dostojnim zvokom (za raven predskupine). Pretežno so Messa predstavljali najnovejši album “The Spin”, ki je izšel letos spomladi, pri čemer so odprli koncertni večer s skladbo prvenca “Belfry” imenovano Babalon. Skupina je s prepričljivim nastopom in artistično pojavo glasbenih posebnežev, tega večera gotovo pridobila še kakšnega novega privrženca na svojo stran.
Paradise Lost, pa so Paradise Lost. Pozicije jim ne more vzeti nihče. Ko so se luči povsem ugasnile v Boogalooju, je huronsko završalo med publiko. Pričakovanja so bila velika. Skupina se je po osmih letih le vrnila ponovno v Zagreb in Boogaloo. V uri in dvajset minut je bend takorekoč obredel celotno diskografijo. To je bil pravi rondo s skupino po poteh njene karierne ustvarjalnosti. Zaobjeli so vse ere svojega delovanja, pri čemer pa so – zanimivo, odigrali vsega tri nove skladbe iz odličnega “Ascension”. Preprosto bi lahko dva več in podaljšali koncert vsaj za deset minut, kajti to je edina graja, da je bil nastop skupine pač prekratek.
Tu je torej tista zlovešča elementarna rušilnost štirih mračnjakov, ki so bratje v dobrem iz zlu vse od ustanovitve leta 1988, sloneča na trušču bobnarskih zamahov Singerja, ki je bil v Boogalooju zavarovan s panelami pleksi stekla. Holmes in njegova statua ostajata klasika skupine. V začetku odmaknjen od roba odra, je pevec stal prav pri podestu bobnov, saj je že od nekdaj povsem jasno, da mu gredo na živce fotografi. Ko se ti odmaknejo, se približa publiki. Nepremična figura, mrkih pogledov, kot to zahteva artizem skupine. Pevec je bil zelo dobro koncertno razpoložen in bil prepričljiv tako s svojim ‘growlom’, kot čistim petjem. Prav tako se ni pozabil nekajkrat prisrčno zahvaliti publiki. Je pa koncert skupine tipa Paradise Lost popolna hipnoza. Elementarnost zloveščih, mračno pogubnih riffov, ki ustvarjajo masivni zvočni zid, ‘prepikan’ z Mackintoshevimi značilnimi kitarskimi ornamenti, je grabil neustavljivo. Seveda, so zvočne karakteristike v klubu tega večera narekovale tudi določene adaptacije, glede zavzemanja pravšnje lege na prizorišču. Stati si moral pri mešalni mizi, pa je bilo v redu. Se pravi nekje na sredinski poziciji, a v zadnji liniji kluba. Tudi vse točke iz tranzicijskega obdobja, ki je za marsikakšnega doom/death metal purista vprašljivo (One Second, Nothing Sacred ter po gotsko metalskem vzletu visoko muzikalne Mouth, v velikem finalu sklepnega dela izveden neobhodni hit Just Say Words), so se perfektno vpenjale v preostali material, strogo zapisan nesvetemu obhajilu doom-death metalskega absolutizma.
Občutja so bila izjemna. Ni treba dodajati, da je izvedba brezgrajna. Rutina, znanja, moč! Še vedno je tu tista strast do koncertiranja, ki spremlja kvintet. V prvih vrstah je bilo mogoče zaslediti deklice stare okrog dvajset let – naproti Grega Mackintosha, kako obvladujejo na pamet verze Paradise Lost skladb, ne glede na ero njihovega nastanka. Neverjetno. Pogled, ki veleva, da se je opusa skupine oprijel status brezčasnost. Seveda pa so se vratovi še posebej vneto lomili ob velikih klasikah: True Belief, Pitty The Sadness, in Once Solemn.
Sledi precej presenetljiv dodatek, brez doom/death metalskih klasik zgodnje ere. Rafali reflektorskih snopov še zadnjič obliznejo oder, ko ustreli skupine s “Symbol of Life” klasiko No Celebration. Ta gotska zadušnica nudi perfekten uvod v gotsko nadaljevanje z Ghosts, vzeto iz preteklega “Obsidian” albuma, za katero bi lahko človek rekel, da gre za izgubljeni komad, ki so ga pozabili napisati The Sisters Of Mercy. In potem še sklepna Silence Like the Grave iz najnovejšega albuma “Ascension”, ki pravzaprav pooseblja na enem mestu vse kar Paradise Lost so in na srečo, ostajajo! Briljantno. Direktno. Na glavo! Bend, ki melje brez zavor in bend, ki ostaja na svojih okopih močan in neomajen!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Lacrimas Profundere – setlista:
1. Like Screams in Empty Halls
2. A Cloak Woven of Stars
3. To Disappear in You
4. The Kingdom Solicitude
5. An Invisible Beginning
6. Unseen Play
7. Ave End
8. Father of Fate
Messa – setlista:
1. Babalon
2. At Races
3. The Dress
5. Reveal
6. Thicker Blood
Paradise Lost – setlista:
1. Serpent on the Cross
2. Tragic Idol
3. True Belief
4. One Second
5. Once Solemn
6. Faith Divides Us – Death Unites Us
7. Pity the Sadness
8. Beneath Broken Earth
9. Nothing Sacred
10. Tyrants Serenade
11. Requiem
12. Mouth
13. Say Just Words
—dodatek—
14. No Celebration
15. Ghosts
16. Silence Like the Grave
