John Paul Hammond (znan tudi kot John Hammond Jr.), blues kitarist in pevec, eden prvih belih ameriških izvajalcev tradicionalnega bluesa, je umrl 28. februarja. Star je bil 83 let. Novico o njegovi smrti je prvi objavil pevec in kitarist Paul James, dolgoletni prijatelj in sodelavec Hammonda, ki je na Facebooku zapisal, da je žalostno novico prejel od Hammondove žene, s katero je bil Hammond poročen 32 let, nekdanje Marle Silver.
Sin slavnega glasbenega producenta in iskalca talentov Johna H. Hammonda, mlajši Hammond ni prišel do bluesa prek očetove podpore, ampak prek folk booma konec 50. in v začetku 60. let, ki ga je izkusil na lastni koži, ko je preživljal svoje dneve (in nazadnje tudi živel) v newyorškem Greenwich Villageu. Tam si je pridobil oboževalce z igranjem klasičnih blues standardov po klubih in kavarnah. Leta 1963, ko je bil star 20 let, pa je stekla njegova 60-letna glasbena kariera, v kateri je sodeloval z nekaterimi najpomembnejšimi in najbolj cenjenimi umetniki vseh časov.
Čeprav Hammond nikoli ni bil komercialni fenomen, pa je bil kot izvajalec in glasbeni umetnik vselej polno zaposlen!
John Paul Hammond se je rodil 13. novembra 1942 v New Yorku. Bil je sin Johna H. Hammonda in igralke Jemison McBride. Starša sta se ločila, ko je bil star 5 let, in mlajši Hammond. Ostal je sicer v navezi z očetom, vendar je bil odnos zelo oddaljen. John P. Hammond dejansko ni vedel, kako pomemben je bil njegov oče v glasbenem poslu, dokler tudi sam ni postal poklicni glasbenik.
Tako je John P. Hammond sam odkril blues. V srednji šoli je poslušal vse kar je bilo na voljo in kar je takrat ponujala blues glasba. Jimmy Reed je kmalu postal njegov idol, ko ga je prvič gledal na prizorišču gledališča Apollo. Pri 18 letih si je kupil kitaro in veliko vadil.
Hammond je po enem letu študija na Antioch College v Ohiu šolanje opustil, da bi postal bluesovski glasbenik. Bilo je leto 1962 in ameriška folk glasba je bila na vrhuncu svoje popularnosti. Hammond je odpotoval v Kalifornijo, kjer je igral na ulicah Los Angelesa, preden je našel delo v klubih. Nato se je vrnil na vzhod, kjer je nabral dovolj izkušenj in prakse, da je takoj po vrnitvi v New York dobil nastop na Newport Folk Festivalu. Kmalu zatem je izdal svoj (istoimenski) studijski prvenec, ki je izšel pri založbi Vanguard Records.
Hammond se je ustalil v mestu Greenwich Village (zahodna stran spodnjega Manhattna v New Yorku), kjer je bil lahko v dobri navezi z vsemi. Družil se je mdr. z Bobom Dylanom, Mississippi John Hurtom in Jimijem Hendrixom. Leta 1968 je Hammond celo ustanovil kratkotrajno skupino skupaj s Hendrixom in Ericom Claptonom, medtem ko je en teden igral v kavarni Gaslight Café. Na njegovem tretjem albumu “So Many Roads” iz leta 1965, so denimo sodelovali trije glasbeniki, ki so kmalu zatem ustanovili skupino The Band. Hammond jih je priporočil Dylanu, da jih vzame na svojo naslednjo turnejo. Leta 1969 je ustanovil tudi skupino, v kateri je na električni kitari igral Duane Allman.
Hammond je nadaljeval z snemanjem in turnejami z ad hoc skupinami in bluesovskimi kolegi, kot sta bila Mike Bloomfield in Dr. John, s katerima je leta 1975 posnel album “Triumvirate”. Leta 1976 se je posvetil solo karieri. Leta 1984 je izdal album “Blues Explosion”, na katerem so sodelovali Stevie Ray Vaughan, Koko Taylor in Luther Johnson. Ta mu je prinesel nagrado Grammy. Poleg nagrade Grammy je Hammond osvojil v karieri še osem Blues Awards nagrad. Leta 2011 je bil sprejet v bluesovsko hišo slavnih – Blues Hall of Fame.
